Boris Štupar 10.11.1967 01:01 2582 0

AN - 10.11.1967

Delo, Šport: ... Vzgoja gorskih reševalcev

Nedeljski sestanek reševalcev, ki so se ga udeležili predstavniki vseh republiških zvez, z izjemo makedonske, se je sukal okoli enega samega problema - vzgoje reševalcev in njih inštruktorjev. Enoten sklep do katerega so prišli vsi udeleženci je, da ostane pri dosedanjem načinu. Dvakrat letno bodo zvezni tečaji za inštruktorje - letni in zimski, združeni z izpiti. Prvi bo že meseca marca prihodnje leto v Sloveniji. Namenjen pa bo predvsem dolgoletnim reševalcem - praktikom. Le dve manjši spremembi bosta, tečaji bodo trajali odslej štiri in ne le tri dni, snov pa bo bolj prilagojena potrebam. Torej za vse razen za slovenske reševalce, več reševanja v kršu, kjer so nesreče bolj pogoste kot v stenah.
Reševalci se pripravljajo tudi na izdajo lastnega biltena, ki ga bo enkrat letno uredil ing. Pavle Šegula. Prav tako enkrat letno pa se bodo sestajali, da bi spoznali najnovejše izsledke na polju reševanja. Prihodnje leto bo tako srečanje takoj za podobnim, ki ga bo pripravila mednarodna zveza reševalcev IKAR pod Mt. Blancom.

Nesporazum v Vratih
Sedma letošnja (X. v celoti) ponovitev Peternelove smeri v triglavski steni je bila izvedena tako rekoč zadnji trenutek. 28. X. sta jo ponovila Miroslav Pleško in Borislav Aleraj iz Zagreba. Pri tem pa je prišlo do zmešnjave, ki je sprožila tudi reševalno akcijo.
Zaradi kratkega dne sta bila prisiljena po izstopu iz Peternelove smeri bivakirati v Bavarski smeri. Naslednji dan je deževalo in spustila se je še megla, tako da sta šele sredi dneva dosegla vrh stene. Na poti proti Kredarici pa je Aleraj padel in si poškodoval ramo.
Tovariši, ki so ju čakali v Aljaževem domu so preko meteorologov na Kredarici zvedeli, da sta njuna tovariša že pri njih in da je eden potreben zdravniške pomoči. Mojstranški reševalci so takoj krenili na akcijo, toda zaman, ker so oba alpinista srečali že na poti v dolino.

Prvič na otoku Jabuka
Otok Jabuka v Jadranskem morju je dolg samo 150 m, širok pa 20 m in visok 96 metrov. Je prav za prav velika granitna skala, ki štrli iz morja in za katero doslej ni bilo znano da jo je že kdo obiskal. Preteklo nedeljo pa so se ji približali geologi podjetja INA, ki so si za spremljevalca vzeli tudi alpinista.
Mesta za pristanek ni bilo in prvi plezalec je moral zabiti klin že stoječ v čolnu. Tudi naslednji metri so bili podobni začetku. Ko so opravili delo, pa so se morali še spustiti po vrvi nazaj v čoln. Na vrhu so po alpinističnih običajih pustili možica s podpisi udeležencev te »odprave«, ki bi ji le težko našli para.

Sprejem v alpinistični odsek
Le redka alpinistična prireditev ima tako tradicijo, kot jo imajo sprejemi novih alpinistov v Akademski alpinistični odsek. Vsako leto, konec letne plezalne sezone se zberejo v Tamarju. Člani odseka in drugi hribovski tovariši, da s posebnim ceremonialom sprejmejo medse vse tiste, ki so v pretekli sezoni izpolnili potrebne pogoje.
Letos bo sprejem 11. t. m in ker je pričakovati velik obisk, je celoten dom v Tamarju rezerviran samo za udeležence. Prireditev je že XII. po vrsti.

10.11.1967