Iskanja - Stane Škrjanec: Z nekakšnega predvrha se mi kot z odra prikaže ključni detajl ture. Prvo, kar občutim, je, da bo šlo za plezarijo II. težavnostne stopnje ...
Južni greben Kočne nosi podobo obrnjene črke Y. Desni, vzhodnejši krak se cepi proti bivaku pod Kočno, levi, zahodnejši krak se spogleduje z jugozahodnim grebenom. Z lepotami slednjega sem se predlani dobro seznanil, južni greben pa mi je bil vse do nedavna popolna neznanka. Dostop do zahodnega kraka grebena mi je bil sicer poznan, saj me je ob neki priložnosti zaneslo tik podenj. Takrat sem s prijateljema raje obrnil, saj si je zlovoljna gospa nadela preresen obraz izza tenčice oblakov. Spričo grenkega spoznanja se nismo niti trudili proučiti nadaljevanja in raje previdno odnesli pete, a takšne skrivnosti mi dolgo ne kratijo spanca ... Divji greben, pod katerim smo ob priložnosti stali, z gorenjske ravnice izgleda vse prej kot ljudski. Prvi vtis, ki me je spreletel ob pogledu nanj, je bil, da mora biti pregrešno osamljen. Že od daleč se vidi, da so glavne težave strnjene v spodnji tretjini, saj se višje naklon dokaj unese.
Lepo nedeljsko dopoldne posvetim družini. Okoli desete ure zaslišim drugo ljubezen. Povsem nepripravljenega me končno (z)vabi na pot.
Mimo Suhadolnika se sprehodim po markirani poti do uravnave, na kateri izberem drugo nagruščeno vlako na levi. Zaraščena se konča v brezpotnem gozdu (vmes levi odcep). Nadaljevanje je težko opisati. Prava smer gibanja je brezkompromisen kolenogriz naravnost navzgor. Skozi gozdno pobočje dosežem ozko čistino, ki jo pri vrhu zapira skalnat skok. Na desni odkrijem skromno stečino, ki me pripelje v travnat žlebič. Po njem do izstopa v levo (možic), kjer se pokaže stezica (težko opazno). Ko stezica na travah med smrečjem izgine, se usmerim po brezpotju navzgor. Znajdem se na odprtem svetu pod mogočno skalnato gmoto, ki jo obidem po desni (levo ne gre - prepadna grapa). Mimo markantnega zoba me popelje čez strmo skalovje udobna travna gredina, ki se izpne na manjše sedelce. Nad Dolci me pozdravi priljubljeni Grintovec. Po mehkih travah na južni strani grebena se vzpnem do prehoda, ob katerem mora slehernemu brezpotnemu dovzetnežu zapeti srce. Izpostavljena greda me dvigne na udoben plato, preko katerega se z rokami v žepih sprehodim nazaj na greben. Še nekaj strmih metrov in že sem pred trenutkom resnice.
Z nekakšnega predvrha se mi kot z odra prikaže ključni detajl ture. Prvo, kar občutim, je, da bo šlo za plezarijo II. težavnostne stopnje. Razčlenjen rob analiziram in dokaj hitro uvidim, da bom optimalno (najlažjo) linijo vzpona zmožen začrtati šele iz neposredne bližine. S predvrha sestopim previdno v škrbino, na levi strani grebena izberem lažji teren ter se s krajšim levim ovinkom nad grapo ustavim pred ličnim možicem! Mali prijatelj me spodbuja k pogledu navzgor. In res ... prizor mi v istem trenutku prežene strahove in spodbode strasti! Zaplezam v prekrasno kompaktno skalo po nekakšni neizraziti rampi. Prevzet nad plezarijo sploh ne iščem najlažjih prehodov temveč plezam naravnost navzgor. Tretja stopnja me naposled prisili, da pogledam še malo za rob - seveda, daleč tja gor gre enica ... Naprej se skušam držati grebena. Sem pa tja se težavam umikam po levi. Pri večjem možicu se svet široko odpre. Stopim na streho, podobno sosednjemu Grintovcu. Do vrha grebena se le še sprehodim s hvaležnostjo v duši. Teme Kokrske Kočne me pričaka v popolni jasnini. Prežet z doživetim sprejmem drugačne razglede.
Sestopna pesem odzvanja drugače. Spust s Kokrske Kočne na Dolce velja za najbolj krušljivo markirano pot v Grintovcih. Tokrat je še dodatno poprhana s snegom. Pazljivo sestopim na meli ter se v opoju macesnov po mojstrsko speljani stezi čez Grdi graben podam na izhodišče.
Lep gorniški pozdrav.