Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Dve cvetoči lepotici - Rodica in Črna prst

Alenka Goričan - Start Vižmarje: Rastejo v strmi gori, bele planike tri ...

Ura je pet čez štiri, ko krenem od doma. Seveda je še tema. Spet občudujem grad v Goričanah, ki je v tej svetlobi vsaj zame nekaj posebnega. Hitro sem v Loki. Lepo je razsvetljena in nikjer še ni nikogar. Pri nekem lokalu čistilka pometa že ob petih. Ogovorim jo. Pravi mi, da je rana ura, zlata ura. Cesta je še prazna zato lahko v miru gonim proti Železnikom. Pokažejo se mi že obrisi hribov. Čez cesto mi skoči srnica. Ratitovec žari v jutranjem soncu. Moram malo postat, da se ga nagledam. Poženem se naprej. Pri mojem stalnem počivališču spet pojem banano.

Kar naenkrat sem v Zalem logu. Tudi tu moram postat in se ga nagledat. Sedaj še kolesarim v miru. Ljudi še ni, narava pa se prebuja. Čudovito je. S škarpe visi dišeča jagoda in ena ima obliko srčka. Kako lepa nagrada. Naprej se mi že odpira pogled proti Možicu. Kar nese me naprej. Pri Zgagovih imajo ob cesti studenček ob katerem sta klopci in še rožice. Marsikateremu kolesarju pride ta vodica prav. Čudi pa me, da nimajo nič koša za smeti. Polna novih pričakovanj se ustavim na Petrovem Brdu (803 m). Moram se obleči. Koča je že odprta. Gospod je zunaj z gosti. Takoj me vpraša, če kaj rabim. Za enkrat še nič, za nazaj pa še ne vem. Vpraša me kam grem. Povem mu. Začudi se. Takoj me opozori, da bo vroč dan in da moram imet s sabo dovolj tekočine. Imam, imam. Če bom ob povratku preveč utrujena pravi, da se lahko pri njem oglasim, da mi bo našel posteljo. Povem mu, da ne bo treba. Želi mi prijeten dan in naj bom previdna ob spustu. Kako lepo. No, eni bi me radi kar s ceste izrinili, on mi pa celo želi srečno vožnjo. Kako so si ljudje različni. Lepo, da tudi takšni obstajajo. Ne bom pozabila.

Ustavim se na točki kjer se lepo vidi Črna prst. Uživam. Bom danes s tretje strani stala na njej? A, seveda bom. Vesela in nasmejana se spustim navzdol. Zapihlja mi primorska sapica. V Podbrdu se nič ne ustavim. Ni časa. Spet sem v lepi Baški grapi. Sem že pri kažipotu za Stržišče. Spustila sem se skoraj na 600 m. Čaka me 5 kilometrov vzpona. Vem, da bo strmo. Pripravim se. Pa se začne. Gonim in gonim. Ko se mi kje pokažejo hribi mi srček kar poskoči. Prigonim do table. Vau. Tu sem. Skozi veje se mi na vzpetini pokaže cerkvica. Na tabli piše dobrodošli v Stržiščah. U, to me pa preseneti. Jaz bi rekla v Stržišču. Ampak je to narobe. Zanimivo. Sem v Stržiščah. Malo naprej pa je vas Kal. Obe sta nastali v 13. stol. v času kolonizacije. Še dve prekrasni vasici nad Baško grapo.

Stržišče tvorita dve gruči hiš, na desno na vzpetini pa cerkvica. Vmes so drevesa in zelene košenice. Pravljično. Hitro pohitim naprej. Za kuliso so hribi med zeleno travo stoji še kakšen kozolec. Kako lepo. Gledam kje naj pustim kolo. Najdem parkirišče. Preobujem se, spakiram in odkorakam do poti.
Mimo starih lepih hiš in kozolca zakorakam na planinsko pot. Srečam še domačina, ki mi malo pove o življenju nekoč v vasi. Pravi, da on ni hodil v hribe, ker je v hribih pač doma. Do vasi je vodil samo kolovoz. V trgovino so hodili v Hudo Južno. Pove, da so morali kar dobro gledat kje in kaj so kupili.

Zavijem v gozd. Vem, da me čaka dolga pot. Malo naprej srečam gospoda, ki je nekaj žagal. Vprašam kam moram it naprej. Pokažem mu skalovje zadaj in vprašam, če je to Rodica. Kako lepo se mi je nasmejal in dodal, da je daleč zadaj. Prispem do table, ki opisuje geološko sestavo in gozdno vegetacijo tega območja. Presenečena sem. Table pa nisem pričakovala. Tu bi naj tudi rastel alpski volčin. Zanimivo. Prispem do razgledne točke kjer imaš pogled v Baško grapo. Pridem do druge table. Ta mi spet pove kakšne rožice rastejo tu in geološko sestavo tega dela. Celo zlati koren raste tu. Naprej je korito za napajanje živine. Še vodijo tu živino? Naprej pridem do tretje table. Ta nam opiše gozd, rastline in celo fosile. Čudovito. Naprej je na kamnu italijanski napis, ker je to območje spadalo pod Italijo. Hodim in hodim. Še dobro, da imam kaj gledat. Vroče je in treba je pit. Končno pridem iz gozda. A sem že blizu? Super. Vidim skalovje. O, tu se pa pot razcepi. Levo pelje na planino Razor, desno pa proti Rodici. No, bom pa še hodila. Pridem do table, ki mi pove, da je do Rodice še uro in tri četrt. Pa naj bo. Spet sem nekaj časa v gozdu, v senčici, ki pa danes ni prav nič hladna. Pa sem le prilezla iz gozda ven. Lahko bom uživala ob razgledih in rožicah. Tu je zame vse novo. Pogledam na karto, da dobim predstavo kje sem. A so to na levo Peči? Je legenda povezana s temi pečmi? Ta pravi, da so visoko v Pečeh bivali škrati, ki so čuvali zlato. To so bili majhni možički z dolgimi belimi bradami. Nekoč je revni divji lovec, ki je tam lovil gamse našel velik kos zlata. Nesel ga je v bližnje mesto in ga tam prodal, da bi lahko pomagal hudo bolni materi. Ko je mati ozdravela, so sosede poizvedovale od kod je dobila toliko denarja, da je lahko kupila draga zdravila. Ker ji niso dale miru, jim je le povedala. Ženske so povedale možem, da je v Pečeh polno zlata. Tudi revež ni imel več miru pred njimi, dokler jim ni povedal kje točno je dobil zlato, čeprav je obljubil škratom, da bo molčal. Oprtali so vsak svoj koš in krenili v hrib, veseleč se bogastva. Našli so precej zlata. Naložili so si ga polne koše, da so komaj nesli domov. Nato so ga nesli v mesto prodat. Doživeli so pa razočaranje, ker jim je trgovec povedal, da to sploh ni zlato in da nima nobene vrednosti. Škratje so namreč zlato spremenili v nič vredno svetlo kamenje zaradi njihove pohlepnosti. Pohlepnost se pač slej ko prej človeku na nek način vedno maščuje. Iz tega skalovja se nič ne sveti.

Nasmiha pa se mi zlati klobuk. Lepa rožica, ki je zaščitena. Ojoj, kaj je pa to? S... na rožnem cvetu. Kakšno pohujšanje. Vse to je pač narava. Omamno zadišijo klinčki. Joj, koliko jih je. Tam je pa turška lilija. U, tam pa planike. O, sedaj sem pa v rožnem dišečem raju. Sedaj sem pa v raju. Čudoviti razgledi in polno raznih rožic. Pa take skale in njihove oblike. Kaj naj gledam? Kaj pa sploh vidi? Moram si pomagat s karto. To je zame nov svet za danes. Koliko planik. Tam pa klinčkov.

Rastejo v strmi gori bele planike tri

Rastejo v strmi gori,
bele planike tri,
zanje vedo le orli,
rosa umiva jih.

Šel bom v goro, planike nabral
in jih prinesel v dolino nazaj.
Tri bele cvetke, troje oči,
vsaka za lep spomin.

Prvo prinesem mami,
stara ji dlan drhti,
drugo sestrici mladi,
jutri se omoži.

Šel bom v goro, planike nabral
in jih prinesel v dolino nazaj.
Tri bele cvetke, troje oči,
vsaka za lep spomin.

Tretjo prinesem zate,
čuvaj mi jo skrbno,
naj te spominja name,
če me nazaj ne bo.

Šel bom v goro, planike nabral
in jih prinesel v dolino nazaj.
Tri bele cvetke, troje oči,
vsaka za lep spomin.

O, vonjave, vonjave. U, vidim vrh Rodice. Gor se vzpenjata dva planinca. Pa planike, planike. »Rastejo v strmi skali, bele planike tri, zanje vedo le orli, rosa umiva jih …«Ta pesmica mi je tako lepa. Izvajajo jo različni izvajalci. Tudi mladi fantje iz skupine Trio Špica. Vesela sem, da se mladi več ne sramujejo naših lepih narodnih pesmi in harmonike. Imamo veliko število mladih ansamblov s harmoniko. Ja, obstajajo pa še tudi taki, ki na tako glasbo gledajo postrani in zaničljivo.

Ata Triglav se hoče zavijat v belo meglico. Pa kakšni razgledi. Pravljično je. Samo še malo pa bom stopila prvič na Rodico. Ogledujem si jo, saj je še tudi videla nisem. Kaj pa je to? A slišim petje? Na vrhu sta dve ženski. Prepevata, jaz pa ne slišim kaj. Ojoj. Oni dve sestopata, jaz se pa vzpenjam. Srečamo se. Takoj ju vprašam, če sta res prepevali, a se mi je samo zdelo. Potrdita mi. »Katero sta pa prepevali? Bi jo zapeli še meni?« Spogledata se in mi zapojeta. Tako lepo sta zapeli nasmejani in veseli. Prej boš našel zaščiteno rožico kat takšni na dveh nogah. Pa nista mladenki. Še meni bi lahko bili mami. »Šel sem vrh planin, gledat z visočin, ves prelepi svet s soncem je odet. Lep je gorski svet, krasen je razgled, vse je krog in krog delo božjih rok ...« Naj bi jo prepevali skavti. Doma sta bili spodaj iz vasi, sedaj pa živita v Tolminu. Zvem, da je pokojni župnik iz Stržišča 30 let poleti vodil mlade na Rodico in naprej na Črno prst. Vmes so v eni kotanji imeli mašo. Nikoli ni imel nobene nesreče. Sedaj pa so, ker je mladina neubogljiva. Povem jima, da sta mi polepšali dan. Tako smo vesele šle narazen vse tri. To je pa bilo posebno doživetje. Zato sta me pa klicala Rodica danes k sebi. Vedno je tako. Če poslušam notranji glas in grem točno tja od koder čutim glas, doživim vedno nekaj posebnega.

O, kako lepo. Pa sem na vrhu. Tu sedi en par. Pozdravim ju. To sta pa Nemca. Že en teden hodita po naših hribih. Gospe sta tudi njima zapeli. To se mi pa zdi še lepše. Kako prijazno. Hočem v knjižico štamplat, pa ne najdem mesta kje je Rodica. Prideta še neka mama in hči. Pa mi ona hitro najde. Piše, da je do Črne prsti tri ure hoje. Malo računam, če mi bo uspelo. Pravita, da če sem s kolesom imam dovolj kondicije. Poslovim se in odhitim naprej.

Na hrano kar pozabim. Zapiha hladen veter. A se naj oblečem? Spodaj je pa tista vročina, meni je pa tu tako lepo. Veter mi je naredil frizuro, da je še Pehta imela lepšo. Še prestrašil bi se me kdo. Pa spet planike, planike. U, a je to mogoče? Črna murka? Ja, res je. Kako sem se je razveselila. Pa saj jih je še več. Črne prsti se sploh še ne vidi. Ta greben je pa zelo dolg. Pa nič zato, saj imam lepe razglede in polno pisanih rožic. Kaj še pa hočem. O, malo je celo zajle. Spet polno planik, polno pisanega cvetja. Sploh ne vem kaj naj gledam. Še pogledam nazaj proti Rodici. Pa sem jo le videla in obiskala. Si že delam načrte za drugo leto, po drugi poti. Bo šlo. Še alpska velesa tu cveti, pa alpski pečnik, pelin, slečnik … Pa spet planike. U, kakšna pravljica. Pokazal se mi je »bohinjski srček«. Čudo narave. Tega se pa kar ne morem nagledat. Ga prej nisem videla? Se vidi samo iz te strani? Kakšna umetnica je narava. Tu pa moram malo posedet, da se nagledam te umetnine naše matere narave.

Spet polno planik, pa kamnokreč, spet črne murke, pa alpski kosmatinec. Danes sem med planikami. »Šel bom v gore, planike nabral in jih prinesel v dolino nazaj, tri bele zvezde, troje oči, vsaka za lep spomin … «. Kako lepa je ta pesem. Pa ne jih trgat, samo občudujmo jih. Nasproti mi prihajata dva mlada planinca. Prijazna sta in vesela. Nič ne poznata tu okoli. Malo jima razložim kaj je kje in sta zelo zadovoljna. Povem jima, da sem mladih zelo vesela v hribih. Malo poklepetamo in gremo naprej. Vidim Stržišče s poti. Sedaj vidim lepoto te z zelenjem obdane vasice v njeni polni podobi. Kako so te vasice tu lepe. Imajo poseben čar. Pa še pogled v bohinjski del. Spremlja me ata Triglav. Ni videt dobre volje. Mu vročina ne odgovarja? Tu pa cvetijo orlice.

Ustavim se pri tabli kjer je umrla mlada deklica. Zakaj? Kaj se ji je naredilo? Pa spet kranjske lilije in celo pokončni košutnik. Vesela sem ga. Kako pokončno se drži. Pa spet rožice in še ena tabla ponesrečenemu. Malo dalje mi obstane korak. Spet eno čudo narave. Iz skalne razpoke se veseli sončka Zoisova zvončica, malo dalje je nasršeni kamnokreč in na koncu smiljka. Prizorček ob katerem moraš obstat. Še 15 minut do Črne prsti. Dvig v soncu. Pogledam še na »bohinjski srček«, ampak tu ni tako lep.

No, pa sem na vrhu. Razgledam se, malo pojem in naprej. Do Rodice je dolga. Hodila sem nekje tri ure in pol s klepetom in fotografiranjem. Od Rodice do Črne prsti pa manj kot dve uri in pol. Pisalo pa je tri. Spustim se do sedelca mimo koče. Na tabli piše, da je do Stržišča uro in tri četrt.
Sedaj sem pa vstopila v pravi naravni botanični vrt. Raznobarvne, različnih oblik rožice krasijo vse naokoli. Ooo! Med tem cvetjem je skala, na njej pa je žal tabla v spomin umrlemu. Počasi se spuščam in uživam v tej pisani panorami. Vse naokrog same rože. Malo se usedem in uživam, uživam. To je pravi cvetoči zemeljski raj. Kar tu bi ostala. Med rožicami bi zaspala. Kako bi bilo to lepo. A kaj, ko moram naprej. Preden zavijem v gozd se še enkrat ozrem nazaj na cvetoče pobočje Črne prsti. Kako prav sem imela, da sem šla sem. Odzvala sem se na klic dveh cvetočih lepotic. Malo se še spustim in spet obstojim. Celi šopi alpske možine. Prvič jo vidim v živo. Ne morem se je nagledat. Posebej v takih šopih pride do izraza. Pa še ena spominska tabla ponesrečenemu. Danes sem jih pa veliko videla. Kdo bi si mislil, da bi bilo tu tako nevarno. Kaj se jim je dogajalo?

Sem že v gozdu. Tu in tam je še kakšna rožica, pa kamniti možici. Ko zavijem proti Kalu me pričakajo sladke maline. Mnjam. Med drevjem se mi pokaže nekaj hišk v Kalu. Pohitim v vas, ki je na višini 817 m. Lepa vas, z lepimi starimi hiškami. Obiram se okoli hišk in jih božam z očmi. Tudi v to vas vodi asfaltirana cesta. Pohitim v drugo lepo zeleno vas Stržišče. Na hribčku se mi pokaže cerkvica. Vidim, da je odprta in smuknem vanjo. Malo posedim in grem naprej.

Ob cesti sedi en gospod. Malo poklepetava. Pravi, da je bilo spodaj zelo vroče. No, meni pa je bilo prav prijetno. Pravi, da mi bo še toplo, ko bom gonila na Petrovo Brdo. Pa saj bo že senčka vse do Železnikov. Malo se še obiram tudi po Stržišču. Hiše so zelo lepo urejene in okrašene z lepimi rožicami. Vas sestavlja dve gruči hišk. Posebej je lepa vas, če jo pogledaš z višine. Pri koritu si natočim še vode za sabo. Po cesti pride nek gospod in ga ogovorim. Upala sem, da bom dobila še kakšne informacije. Povedal mi je, da slabo govori slovensko in da živi v Italiji. Tu je bila doma njegova mama in sem zelo rad hodi uživat v to lepo naravo. To mu pa res verjamem. Spakiram se. Danes sem imela tretjič obute nove čevlje. Nemške firme so in lahko rečem, da boljših še nikoli nisem imela. Lahko brez skrbi stopim na skalo in nobenega žulja nisem dobila. Tudi noga se v njih dobro počuti. Denar ni bil vržen vstran. Še en pogled na to lepo vasico in spust v romantično Baško grapo.

Sedaj me še čaka vzpon na Petrovo Brdo. Huda vročina je popustila. Malo sem na soncu in malo v senci.

Prigonim na Petrovo Brdo. Moram se obleči za spust. Za zdravje je treba skrbet. Spustim se proti Železnikom. Zame je to zelo lep kraj. Po katastrofi so obnavljali hiše in oblekli so jih v nove barve. Sedaj pride njihova lepota še bolj do izraza. Hitim proti Škofji Loki. V Loki se malo zadržim na mostu čez Soro. Tudi Stara Loka ima svoje velike čara. Tu imaš kaj videt. Pot nadaljujem ob pisanih njivah proti domu.
Tudi ta tura mi je uspela. Izognila sem se neznosni nižinski vročini in uživala sem med pisanim cvetjem, ki ga je po gorah posejala mati narava. Ura je devet, za mano pa 130 km in trije vzponi s kolesom. Peš hoje pa tudi ni bilo malo. Vesela sem, da mi je tudi ta tura uspela. Nocoj bom pa sanjala planike. Ne samo tri, ampak več.

PS
S tekstom o kolesarjenju po hribih sem dregnila v sršenje gnezdo in sršeni so se dvignili. Komentirali so zelo veliko. Iz komentarjev se da razbrati na kakšnem nivoju so ti ljudje, ki se s kolesi podijo po hribih. Komentarji povedo njihov odnos do narave, sočloveka in drugih živih bitij.
Jaz lahko nato samo rečem: »Bog ne daj, da pride narava takim v roke. Čuvajmo naravo in borimo se zanjo dokler je še tako lepa kot je sedaj«.

Alenka Goričan

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kategorije:
Novosti KOL SLO Vse objave

2 komentarjev na članku "Dve cvetoči lepotici - Rodica in Črna prst"

Bojan Turšič,

Hm,

če so sršeni del narave, tudi oni potrebujejo svoj življenjski prostor. Mar ne ?

Drugače pa sem jaz bolj za čmrlje in metulje :)


Matija Demšar,

Čudi me, da oseba, ki tako lepo doživlja naravo goji tako sovražen odnos do sočloveka, ki prav tako sobiva z naravo, vendar ne na način, ki bi gospe bil sprejemljiv, ne glede na to ali je "sršen" dejanska grožnja naravi ali le bolj moti "veščo", ki si ob pogledu nanj počuti ogroženo, kljub temu da ji ne želi nič žalega.. Rajši bo zaupala gospodu, sedečemu nekje v prestolnici z metuljčkom okoli vratu, saj jo on podpira, ker ga moti ko se z težkim terencem vozi do pol hriba kjer stoji njegov lepi vikend, vmes pa mora paziti na sršene, ki se vračajo iz hribov domov.. In ta dotični gospod "metuljček" ima po možnosti še moč/funkcijo, da z enim podpisom dovoli še eno novo poseko in kilometrsko gozdno vlako v imenu kapitala, pod pretvezo čiščenja gozdov... Rana, ki posledično nastane v naravi je večja kot bi vse evropske sršene enkrat spustil po istem hribu dol..

Nisem gorski kolesar, kolikor jih pa vendarle osebno poznam, imajo pa na potenco veliko bolj spoštljiv odnos do narave kot večina tistih, katerih športni dan se konča na pikniku ob jezeru/reki ali pod senčno marelo ob svojem vikendu. Seveda izjeme so pa povsod.. Tud na kakšni "sršenji riti" bi kdaj lahko palca zapela..

p.s drugače pa čudovit članek in fotografije, škoda le za tisti p.s na koncu, ki je bil premočan da bi se ugriznil v jezik.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti