Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Antarktika

Viva - Viki Grošelj: Odprava na Antarktiko je bila do sedaj moja najlepša. Ne najtežja.

To bodo za vedno ostale tiste na himalajske osemtisočake. Zanesljivo pa najlepša. V tej brezmejni pokrajini sem prvič začutil, kaj pomeni beseda neskončnost.

Antarktika je celina, o kateri pravijo, da leži vzhodno od sonca, zahodno od lune in južneje od česar koli drugega. Ta otoška celina na dnu sveta, od juga Južne Amerike ločuje dobrih tisoč kilometrov mrzlega Antarktičnega morja, od juga Avstralije 2200 kilometrov in od juga Afrike 3600 kilometrov. Večja je od Evrope in dvakrat večja od Avstralije. Pokriva jo nepredstavljivih osem milijonov kvadratnih kilometrov trdnega ledu, ki ima tolikšno težo, da del kopnega pod njim sega globoko pod gladino morja. Njena površina je zgubana v gore, zglajena v nižine, vsa prebičana od vetrov in izklesana kakor ledena skulptura. Na njej ni stalnih človekovih naselij. To je dežela neverjetne lepote in polna neraziskanih območij, ki se jim pustolovska duša ne more upreti.
Na začetku leta 1997 sem bil član prve slovenske alpinistične odprave na Antarktiko. Želeli smo se povzpeti na najvišji vrh celine, 4897 metrov visoki Mount Vinson. Drugega januarja smo prispeli na skrajni jug Južne Amerike, v mesto Punta Arenas. Tam so nas pričakali člani agencije Adventure Network International, ki je takrat edina organizirala polete na belo celino. S kako nevarnim delom se ukvarja ta agencija, pove podatek, da se je pet let po njeni ustanovitvi, med poletom nad Antarktiko, smrtno ponesrečil njen ustanovitelj in izkušen antarktični pilot, Giles Kershaw. Naslednji dan smo že poleteli naprej, proti jugu. Med peturnim poletom sem prvič v živo opazoval plavajoče ledene gore v morju pod nami. Zajeli so nas oblaki, in ko so se razkadili, se je pod nami bela, od vetra spihana pokrajina, prepredena z modro zelenimi skladi ledu, raztezala v neskončnost.

Letalo je ob pristanku dolgo poskakovalo po gladkem, neravnem ledu in se naposled ustavilo ob vznožju pogorja Patriot Hills, kjer ima agencija svojo bazo. Povsem prevzeti smo stopili na antarktična tla ali, bolje rečeno, led, saj so tu prava tla pod njegovo debelo plastjo, osemsto metrov niže. Vreme je bilo lepo in takoj smo preložili opremo v dve manjši letali, ki naj bi nas prenesli do vznožja našega cilja.

Pristanek ob vznožju pogorja Elsworth, na višini 2000 metrov, natanko pod našim ciljem, je bil tako mehak, da smo komaj čutili, kdaj so se smuči letala dotaknile snega. Postavili smo si šotore. Eno letalo je odletelo nazaj, drugo naj bi nas, če bi morda potrebovali pomoč, počakalo kar tu. Ko je odletelo, nas je zajela taka tišina, da so me od nje bolela ušesa. Jekleno modro nebo, belina snega in novo spoznanje, kaj pomenijo besede modrina, belina in tišina.

Lepo vreme nas je takoj prisililo k dejavnosti. Običajen čas za vzpon na vrh po smeri prvopristopnikov, ob postavitvi dveh višinskih taborov, je šest do devet dni. Dobro telesno pripravljeni smo se odločili za prvenstven vzpon v južni steni, v enem zamahu, brez postavljanja višinskih taborov. Le najnujnejše smo vzeli s seboj in računali s tem, da nam bo večni dan v veliko pomoč. Petega januarja opoldan smo vstopili v dva tisoč metrov visoko steno in bili naslednjega dne ob treh zjutraj na njenem robu. Sonce nam je sijalo naravnost v oči. Sedem ur pozneje smo dosegli vrh in s tem najvišjo točko celine. S Stipetom sva tako preplezala še zadnjega od sedmih najvišjih vrhov celin. Odločili smo se za sestop po smeri prvopristopnikov. Sam sem na vrh prinesel smuči in odsmučal navzdol. Dan in štiri ure po tistem, ko smo zapustili bazo, smo se že vrnili. Za nami je bil prvenstven vzpon, prečenje gore in še smučarski spust z vrha.

V naslednjih dneh smo se posvetili raziskovanjem vrhov v okolici baze. Povzpeli smo se na šest še neosvojenih vrhov in jih kot prvopristopniki tudi imeli pravico poimenovati. Enega najlepših, čudovit dvatisočak, s katerega smo se spustili na smučeh, sem, ob soglasju ostalih, poimenoval Matija Peak. Po svojem, takrat dveletnem, sinu. V tistem poimenovanju je bil tudi kanček moje preračunljivosti. Verjamem, da ga bo nekoč zamikalo videti, kje stoji gora z njegovim imenom. Z veseljem mu bom šel za vodnika …

Štirinajst dni smo bili nenehno v pogonu. V povprečju smo spali le po dve, morda tri ure na dan, ves preostali čas pa porabili za plezanje, smučanje in raziskovanje. Z vrhov smo večkrat zrli proti jugu, kjer nekaj sto kilometrov naprej, na visoki antarktični planoti, leži južni zemeljski tečaj. Morda naš prihodnji cilj.

Tik pred odhodom se je dvignil močan veter in tri dni onemogočal prihod letala, ki naj bi nas poneslo nazaj v Punta Arenas. Te dodatno podarjene dneve smo dodobra izkoristili za nova raziskovanja, plezanje in občutenje viharja, ko se temperature z običajnih –25 stopinj spustijo na –50 in več. Nova, neprecenljiva izkušnja. Če smo prej v lepem vremenu spoznavali le antarktična nebesa, smo lahko za nekaj trenutkov okusili, kakšen je njen pekel.

Antarktika – to so nebesa in pekel obenem.
Reinhold Messner, 1991

Kar prekmalu se je vihar umiril in izvedeli smo, da letalo prihaja po nas. Želel sem si domov, vendar sem že čutil, kako bom pogrešal Antarktiko. Končevalo se je nekaj neverjetno lepega. Tako sladko in hkrati žalostno je bilo sedeti ob peči, si greti noge in obujati spomine, še preden smo odšli. Še danes se raznežim, kadar se spomnim tistih trenutkov, in pomislim, kako nenavadno lepa je bela celina tam spodaj, južno od vsega.

Viki Grošelj

 

Kategorije:
Novosti SMU SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti