RadioDur – Dušan Škodič: Nad meglo 20.07.07, 38. oddaja
RadioDur, petek po 17. uri, ponovitev v ponedeljek po 15. uri
:: Avtor in moderator Dušan Škodič ::
NAD MEGLO 38.
Kamniška Bistrica:
Kaj delamo, ali smo delali narobe?
Ljubljani najbližje izhodišče za visokogorske izlete je dolina Kamniške Bistrice. Dolina, po kateri teče reka istega imena, je dolga, ozka in se zažira globoko v osrčje Grintovcev. Višinska razlika med planinskim domom v Kamniški Bistrici in vrhom 2585 m visokim prvakom Grintovcem, je celo za sto višinskih metrov večja, kot med Aljaževim domom v Vratih in vrhom Triglava. Toda Grintovec pač nikoli ne bo deležen takega spoštovanja, čeprav se mu s tem nekoliko dela krivica. Prav tako tudi dolini, saj zaradi lastnega prevoza vedno več ljudi pozna le še poti nad postajama obeh tovornih žičnic na Kamniško in Kokrsko sedlo. Zaradi tega ostaja veliko zanimivosti kar nekako pozabljenih in marsikomu celo neznanih.
Dolino so med ledeno dobo preoblikovali ledeniki, ki so še daleč stran od sten odlagali velike balvane. To so skalne gmote, ki jih je ledenik med svojim počasnim drsenjem odnesel do nižjih predelov doline in jih tam nežno odložil. V gozdovih naletimo na velike skale, za katere imamo občutek, da jih je tja nekdo prinesel, saj bi se sicer ob kotaljenju v dolino že zdavnaj razdrobile v grušč. Najbolj znan balvan od prvih treh po velikosti, je pravzaprav najmanjši. Nanj naletimo na ostrem ovinku gozdne ceste, pol kilometra pod postajo tovorne žičnice na Kokrsko sedlo, imenuje pa se: Žagana peč. Iz ceste imamo občutek, da gremo mimo dela kitajskega zidu. Dolga je okoli petnajst, visoka osem metrov, na njej pa rastejo drevesa. Če hočemo izvedeti od kod ime Žagana peč, je potrebno stopiti okoli nje. Sam izraz peč je že nekoliko zastarelo ime za veliko skalo. Pogled od strani nam razkrije, da je nekoč počila po celi dolžini, tako da se za ped debela, zelo pravilna razpoka vleče skozi ves balvan, kot da bi ga prežagali z velikansko žago.
Do drugega po velikosti, ta ima simpatično ime:Lepi kamen, pridemo tako, da na glavnem križišču obeh cest zavijemo desno in takoj nato po levi, ožji in slabši gozdni cesti. Ta nas pripelje do dvojnega balvana, na katerem so lovci postavili kočo, balvana pa povezali z mostičkom. Tretji, največji balvan se imenuje Sivnica, in je dostopen po potki, ki se že prav kmalu odcepi desno od ceste, po kateri smo prišli do Lepega kamna. To je mogočna, kot stanovanjski blok visoka in široka skalna tvorba, a zaradi okoliškega gozda najmanj opažena. Visoka je štirideset metrov in je dostopna z nekaj izpostavljenega plezanja. Vsi našteti balvani so tudi sicer priljubljeni med plezalci, zato boste v njih opazili precej svedrovcev. Iz Lepega kamna in Sivnice je zelo lep razgled po celi dolini.
Dolina je, če odmislimo množico obiskovalcev in avtomobilov, turistično slabo razvita. Že predvojni planinski publicist dr. Ciril Oblak, je pisal o potencialih doline pod visokimi gorami, ki se skrivajo prav pred nosom Ljubljančanov. Do začetka tridesetih let prejšnjega stoletja, je v dolino vodil le slab kolovoz, po tem pa je bila narejena cesta, na kateri so po zgledu na slavno avstrijsko Glocknerstrasse, uvedli t.i. »pametni prometni režim«. To je pomenilo, da je bil promet odprt izmenično v eno ali drugo smer. Publicist je tedaj z grenkobo pripomnil, da ta ni smiseln, saj je bil obisk zelo redek. Od tistih davnih časov se v dolini ni dosti spremenilo, če izvzamemo preplastitev ceste z asfaltom in povečanje planinskega doma. Iz časa neposredno po odprtju ceste, je tudi kraljevi lovski dvorec, delo Jožeta Plečnika, ki stoji le streljaj naprej od gostišča Pri Jurju. Tam je svoje nebrzdane lovske strasti izživljal jugoslovanski kralj Aleksander Karađorđevoć, za njim pa so to na bojda bistveno bolj human način počeli še bivši maršal in njegovi gostje. Današnji obiskovalci zanj zaradi zgolj pet minutne oddaljenosti, skoraj ne vedo.
Zelo zapostavljeni sta tudi naravni znamenitosti Veliki in Mali Predaselj. Gre za trideset metrov globok vintgar z naravnim mostom, ki si ga je mogoče brez težav ogledati, če si človek le vzame nekaj časa. A to je le drobec zanimivosti Kamniške Bistrice, ki skriva še kup drugih biserov, ki jih je na srečo precej težje najti. Taka je bila nekoč tudi Medvedja jama visoko na pobočju Mokrice, kjer je bilo, kljub temu, da je bila jama med ljudmi že dolgo poznana, še pred desetletjem po tleh polno kosti jamskih medvedov. Ko sem jo obiskal pred tremi leti, se nisem mogel načuditi, da skorajda ni več premogla artefaktov. Le komu koristijo deset tisoč let stare medvedje kosti in kaj bo počel z njimi? Danes je vhod vanjo zaprt s kovinsko rešetko, ki pa skorajda nima več pomena.
Omenjeni publicist dr. Ciril Oblak, se je zavzemal za turistični razvoj te doline, saj je kot človek, ki je videl precej sveta, vedel, kakšne koristi bi lahko prinašala. Njegova vizija so bili hoteli v koncu doline, tam v bližini Žagane peči, kjer bi turisti našli svoj mir sredi prostranih gozdov ob samem vznožju Grintovcev. Nasprotniki tovrstnih pridobitev so lahko zadovoljni, in tisti, ki so proti vsakršnim človeškim posegom v naravo tudi. Divjina je ostala, zato pa se sedaj ne moremo znebiti raznih drugih divjakov, ki prihajajo vanjo. Nekateri na srečo obstanejo že na njenem pragu, kjer potekajo gostilniške veselice z močnim ozvočenjem, ki ga lahko človek sliši celo na vrhu Brane. Lastniki prijaznih malih hotelov, kot jih poznamo iz tistega drugega, »pokvarjenega alpskega prostora«, takih zabavljaško pivskih manifestacij zaradi miru svojih gostov, zagotovo ne bi trpeli. Morda pa bo kdaj čas sam dal odgovor, kaj delamo, ali smo delali narobe.