Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

S smučmi na Mont Blanc (2.)

Življenje in svet (1933) - Dr. Franc Novak: Vse dopoldne nas je morila vročina. Sonce se je upiralo v zaprte snežne kotline in ogromna bela pobočja, ki so se bleščala v mavričnih barvah.

Niti najmanjše sapice. S pomočjo robcev smo se prelevili v Arabce. Mesto kamel smo imeli v tej beli Sahari — smuči.
Stisnjenih ustnic, a veselih oči švigne mimo nas v divjem smuku krdelo smučarjev. Solnati sneg brizga okrog njih. Vidijo se le še konice cepinov, ki štrle iz nahrbtnikov. Nato izginejo, da se spet pokažejo globoko pod nami, kjer vozijo med razpokami, da nam zastaja dih.
Izmučena se vrača druga družba. Sonce, žeja in redki zrak so jim ubili vso smučarsko umetnost. Pot nas vodi ob groblji velikih plazov. Visoko nad nami poči serak. Utrujeni in leni prav nič ne skušamo uiti. Računamo s tem, da se ustavi tam kot prejšnji.
Sredi pota med Grands Mulets in Cabane Vallot, ki je bila naš današnji cilj, sta si idilično uredila bivak dva francoska turista. Stiskata se v senco razpete pelerine in čakata večernega hladu in zmrznjenega snega. Imata le krplje, čez katere pa neusmiljeno zabavljata. Z nežnim, hvaležnim pogledom objamemo naše težke, dolge smuči. Pa naj še kdo trdi, da niso za gore!
Ustavimo se pri teh turistih in si skuhamo vode, ki je popijemo bajne količine. Zrak postaja redkejši, ko lezemo po dolgih, srednje nagnjenih, lepo zasneženih pobočjih Gd Plateauja. Dolge so že naše sence, zrak prijetnejši, hladnejši. Kmalu pa tako nesramno prijeten, da moramo natakniti rokavice in zavarovati ušesa. Kože ne prijemajo več na ledeni skorji, ki se pa udira pod golim čevljem. Pod smuči navežemo dereze in tako lezemo po poslednjem pobočju proti Col du Dôme.
Tik pod Cabane Vallot (4362 m) položimo v sneg smuči in jih pričvrstimo s palicami, ker nad 4500 m vodi pot po grebenu. Potem zlezemo do koče, ki se nam je, ko smo jo zapazili pred dvema urama, zdela že čisto blizu. Prostorček pred njo je poln nahrbtnikov, cepinov, vrvi, derez in smučarjev, zamotanih v odeje, s temnimi naočniki in namazanih na debelo po obrazu z mažo. Brata bi ne spoznal. Seveda mi tudi nismo bili nič manj razbojniški. Zato me je od začudenja skoro zadela kap, ko me je znan glas poklical po imenu. »Ravno prav,
da si prišel, imamo nekaj pacientov zate!« Spak me je spoznal po mojih zaslužnih hlačah. Iz zdravnika sem se hitro prelevil v lekarnarja in kuhal pijačo od vročine, sonca in redkega zraka zdelanim trem smučarjem.
Vsi prebivalci koče smo se spremenili v eno samo veliko družino. Ker je imel razen mene le še neki Švicar samovar, sva morala brez odmora kuhati čaj. Bila sva najbolj upoštevani osebi. In kako se nama je prilizovala postavna smučarka! Oh, te ženske ... in za kapljo vode!
Pa vsaka stvar ima svoj konec in strašna žeja se je tudi polegla. Kar mraz me je spreletaval, če sem pomislil na noč. Neoskrbovana koča je zelo, zelo tesna, nas pa toliko! Pa nas še razveseli klic izpred koče: štirje novi! Tako nas je bilo ravno dva ducata.

Večina se je spravljala spat, ko sem smuknil skozi vrata in zlezel navzdol do Observatoire Vallot pogledat, če niso mogoče odprta vrata. Zastonj, vse zabito. Pa mi ni bilo žal tega sprehoda. Tam v dolini mrak in mir. Vrhovi, v srebrnem siju meseca, so kot bajna zakladnica kralja devete dežele. Mrtvi so ledniki, pokojni so neizprosni grebeni. Prav nič se mi ni mudilo nazaj v kočo. Zakaj naj bi v spanju iskal sanj, ki to noč ne morejo biti lepše od resnice? Tiho in spoštljivo sem se vrnil v kočo. Tam kjer smo kuhali popoldne, so zdaj ležali trije. S cepinom so podprli nekako polico nad »ognjiščem«, da se onim trem na polici ne udre, ker deske so ukrivljene do skrajnosti. In pa, da oni, ki je na robu, ne cmokne na bedne »zemljane« razprostrte po golih, umazanih, skalnih tleh.
Med perilo si natlačim papirja in se zarinem med trojico na ognjišču. Odej je bilo premalo, kljub temu pa je bilo toplo.
V planine gredo ljudje, da se navžijejo svežega zraka, ampak — osvežijo ga ne! Zrak je kaj hitro postal podoben onemu v nabasanem opoldanskem metroju pariškega podzemlja. Sicer moram pohvalno pripomniti, da se priljubljena igra turistov — plinska vojna — ni vršila. Tako smo bili na tesnem, da je bila onemogočena . . .

Debele srage so mi stale na čelu, ko sem se zbudil sredi noči. Po stropu je rdeče plapolal odsev ognja. Ob samovarju, ki je obzirno šumel in se skladal s hrčanjem spečih, sta čepeli dve postavi. Zbudil sem tehnika. Po dolgem ogledovanju in premišljevanju sva spoznala polnočna kuharja. Francoza s krplji, ki sta čakala noči sredi poti. Zadovoljna z diagnozo sva zadremala.

*

Dolina še spi v mraku, vrhovi pa so že živi v ognju prvih žarkov. Nestrpno čakamo tehnika, ki prileze iz koče kislega obraza in v copatah.
»Ne grem, se slabo počutim.«
Z jezikom, aspirinom in bunkami smo mu hitro predrugačili zdravje in sklep. Umerjenih korakov se dvigamo po ledni skorji. Redek zrak nam ne dela prav nobenih preglavic, ker sistematično globoko dihamo. Veter nam meče ostre kristale v obraz. Nad grebenom so cele zastave tega snega. Po grebenu, čez malo sedlo z razpokami, čez par snežnih streh, po ostri strmini in spet po grebenu gre naša pot. In potem — nobenega hriba višje od nas, nobena pot ne pelje naprej. Le nebo. Je bilo že lepo na strehi Evrope — ampak mraz tudi! Hribčki pod nami so v soncu, dolinice pa so zabasane z mehkimi oblaki. Nad glavami nam jadra vran. Ker pa turisti niso še nič pustili, se pogrezne nižje. Par posnetkov, mal teatrski nasmeh proti Chamonixu — kdo ve, če nas ne opazujejo med zajtrkom z daljnogledom!

Navzdol je šlo brez nezgode. Le Andréju se je zanohtalo. In tehnik je parkrat poskusil zdrčat v večnost, pa smo mu preprečili nakane.
Pred kočo smo se posvetili nahrbtnikom. Moram omeniti, da smo imeli apetit le za kompot, pomaranče, čokolado, biskvite in čaj. Kruh in meso sta ostala nedotaknjena.
Prišli so prvi turisti, ki so odšli iz Grands Mulets ponoči. Bili so veseli koče. Mi smo bili židane volje, ker smo imeli vrh. Jeziki so se nam razvozljali kot novi trakovi za čevlje. Nekdo je izvlekel orglice. Tehnik ga je spremljal na glavnik.
Smuči smo mazali z vso skrbnostjo. Potem je André razdelil zadnje pomaranče. Vsi smo jih takoj pojedli, le tehnik je svojo zagrebel v sneg, da bi se ohladila. Nataknemo smuči. Prvi se spusti tehnik, za njim André. Z Jeanom se spogledava, odkopljeva pozabljeno pomarančo, prereževa jo na dvoje in pogoltneva vsak svojo polovičko kar s kožo. Begunce sva hitro dohitela, ker je šlo nebeško.

Od koče Vallot vzameš naravnost do Col du Dôme, tu obrneš kot moreš in spet gre naravnost do Gd Plateaua. Vozili smo nenavezani. Levo in desno ob sledi številne smuške karavane, ki je to jutro prišla do koče, smo rezali naše kristijanije. Sprva po ledenem snegu, kjer so se kovinski robniki prav lepo obnesli. Nato po skorjastem snegu. Na strmih pobočjih pod Gd Plateaujem je bil sneg solnat in naš užitek popoln. Žal je sonce pritiskalo neusmiljeno. Sneg je postal voden in težak. Zadrževali smo sapo, ko smo švigali čez mostiče.
Kdor se ne more odvadit preštevilnega padanja pri smučanju, naj gre na lednike! Jamčim mu, da se bo odvadil, ker ga bo strah pasti na mostiču ali nad pokrito razpoko.
Pokaže se koča Grands Mulets. Teren je manj strm, zato pa nič manj ne drvimo. Široke razpoke zevajo že od daleč in se jih ogibaš prav lahko. Jean si zatakne v težkem snegu smučko in si zvije nogo. Zdaj šele vidimo, da so se pripodili težki oblaki. Peš in navezani gremo do koče, kjer Jeanu trdo zavežem nogo. Pri koči srečamo tudi Mollea, ki se vrača — brez vrha.
Zadovoljen sem, da se me je branil vzeti na svojo vrv. On pa mi, kot pravi planinec, brez zavisti, iskreno čestita.
Jean je korajžen fant. Natakne smuči, stisne zobe in odpelje navzdol proti Glacier de Bossons. Tik pod kočo je krasna strmina, ki pa se konča v razpokah.
Pred temi smo sneli smuči in navezani šli preko nerodnega mesta. Potem pa v dolgem, valovitem, položnem smuku, ki ti nudi prav vse radosti smučanja po lednikih, prifrčiš prav do postaje žične železnice.
Kolena so pa — marmelada.

(Glej tudi; Dr. Oskar Reja, Na najvišji gori v Evropi, ŽiS knjiga 10., str. 395 in »Na grebene montblanške grmade«, ŽiS knjiga 11, str. 460.)

Življenje in svet, 26. november 1933


Glej tud PV, 1991/05 (204-208), S smučmi na Mont Blanc - Franc NOVAK  

 26.11.1933

dLib.si


ŽiS (1933)/G-L: S smučmi na Mont Blanc (1.)

Gorenjci.si - Franc Novak (1908 - 1999)

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti