Življenje in svet (1933) - Dr. Franc Novak: Širok smeh prijatelja Cassouxa me je zbudil na binkoštno soboto.
»S Crussardom pojdeva na Aiglle Verte. Če imaš še namen naskočiti Mont Blanc, te prav rada potegneva do Chamonixa.«
Ni še dobro zaprl vrat, sem že tlačil stvari v nahrbtnik. Saj veste, če človek
nekaj mesecev neprestano leze po hribih, je vse pri roki ...
Cassouxova mati mi je naredila med nahrbtniki, cepini, vrvmi in smučmi iz blazin in odej imeniten prestol. Naš avto je imel namreč le dva sedeža, tretjega pa le za silo.
Opoldanski Grenoble je bil hitro za nami. Na mostu pred Albertville smo zagledali bele vrhove Mont Blancove skupine. Naš »šofer«, navdušen smučar in strasten alpinist, ni od tega trenutka prav nič več pazil na znamenja ob cesti, ampak drvel, drvel. Dauphineška in Savojska sta letoviški pokrajini, pa se vendar čuti bližina Chamonixa po prijaznih pisanih hišicah in okusnih vilah z negovanimi vrtiči.
Nad Le Fayet St. Gervaisom so krasne serpentine. In Mont Blanc imaš že tik pred nosom. Naš »šofer«, ki je bil že gori, nama je razlagal vrhove, grebene in pota. Hup ! ... Hup ! Hu ... up ! Po gladki asfaltirani cesti si zadrsata nasproti dva zavrta avtomobila. Starejši gospod nas iz svojega velikega, lepega avtomobila ozmerja z izbranimi besedami, ki jih ne bi prisodil njegovi vnanjosti. Njegova mlada spremljevalka pa se nam prav sladko nasmeje. Pred vsem smo pa zadovoljni, da ima neznancev avtomobil tako sijajne zavore.
Potem se je naš šofer zamaknil v cestne ovinke. S Cassouxom sva odkrila v njegovem nahrbtniku češnje. Ker sva bila mnenja, da češnje niso primeren proviant za turista, sva jih zatrla do zadnje peške.
V Chamonixu sem zlezel z gostoljubnega prestola, prijatelja pa sta se sama odpeljala še nekaj kilometrov naprej. Ker je bilo še zgodaj popoldne, prijatelj Mehnert bi pa moral priti šele zvečer iz Lyona, sem zanesel ropotijo v hotel, nato pa odšel na ogled.
*
Oprt na deblo ogromne smreke, na robu preseke na pobočjih južno od Chamonixa se zazrem v to tako dolgo pričakovano pokrajino. Mesto pod menoj se mi zdi malo majhno za svojo veliko slavo. Hiše, vile in veliki hoteli so nametani le bolj ob glavni cesti in pa ob oni, ki se odcepi proti kolodvoru. Ima pa zato sijajno reklamo na severu, najvišjo v Evropi, visoko 4807 m.
Zagledal sem se v velikana iz skal, snega in ledu. Ni tako vitek, kot ostri vrhovi na vzhodu, ni tako divji, kot razbiti grebeni, ki jih božajo zadnji sončni žarki. Vse sosede pa prekaša po svojih mogočnih, razsežnih lednikih ...
Edino njegov vrh se blišči v zlatu. Dalj ko ga gledam, nižji se mi zdi. Pogled mi zdrči po mrkih lednikih v dolino, pogreznjeno v mrak.
Ura prihoda lyonskega vlaka. Odpravim se proti kolodvoru. Ves Chamonix je na cesti. Pravkar so privozili tekmovalci tridnevne kolesarske dirke. Pred gostilnami in kavarnami so nameščeni veliki daljnogledi. Jože mi je že v Grenoblu govoril o njih. Hudomušnež pravi, da so večji od našega največjega daljnogleda za zvezde... Po mojem mišljenju so pa izrednega, rekel bi zgodovinskega pomena. Pomislite samo, zakaj neki je pri nas toliko »športnikov« in razmeroma tako malo alpinistov? Chamoniški daljnogledi pojasnjujejo to vprašanje: Če hočeš biti športnik — vsa čast pravim športnikom, ki pa si ne nadevljejo tega izrabljanega in izrabljenega imena – moraš pred vsem nositi obleko, ki je v modnih revijah označena za športno, moraš pokupiti pasove, srajce in ovratnice, pod kateremi se blišče v izložbah napisi »za šport«. Jako povzdigneta tvoj sport fotoaparat in pipa. Če pa hočeš biti res pravi pristni športnik, potem moraš v vsak pogovor vplesti hvalo ali grajo nad prireditelji državnih plavalnih tekem. Neobhodno potrebno je, da hodiš »drukat« na nogometne tekme. Tu obenem lahko treniraš za boksarsko kariero. In, če hodiš na klubske seje, se v športni rubriki dnevnikov blesti tvoje ime. Pri tem športu si utrdiš posebno kožo »tam, kjer dobiva hrbet drugo ime ...« in riskiraš kvečjemu hlače.
Če pa hočeš biti hribolazec, moraš natakniti težke čevlje, moraš se potiti po strminah v mrazu in vročini, s stalno pokoro na ramah, ki se imenuje nahrbtnik. Pozimi nosiš vrhu tega še okrog 7 kg smučarske ropotije. Vstajati moraš, ko je spanje najslajše, trpeti žejo in dostikrat tvegati življenje. In zakaj vse to? Za prazen nič! Nihče te ne gleda, nihče te ne slavi. Niti vrstice v listih! Toda časi se bodo izpremenili, ko bo iznajden radio daljnogled po 10 Din. Ko bo lahko »športnik« našel v programu n. pr. na tej in tej valovni dolžini binglja tam v Severni steni Joža Čop. In takrat bodo poročali dnevniki z isto vnemo o zmagovalcih Rzenikove stene, kot zdaj o mednarodnih smučarskih skakalnih tekmah. Ali niso chamoniški daljnogledi prvi pionirji teh zlatih dni ? ...
Komaj še pritečem na kolodvor do prihoda vlaka. Skozi izhod se vali armada postavnih smučarjev. Le mojega prijatelja ni. Zaradi poročil, o slabem stanju lednikov je rajši pobrisal v Nico. Znani francoski smučar Molle, o katerem sem zvedel, da namerava s smučmi na Mont Blanc, me ni hotel sprejeti v svojo družbo, ker niti on niti njegovi prijatelji niso poznali mojih hribovskih sposobnosti. Prav nič mu nisem zameril, saj bi vsak ravnal tako. Ker pa sem si zabil v glavo, da čim prej s smučmi zlezem na streho Evrope — in na lednikih rabiš tovariša — sem se v Hotelu d'Arve domenil s simpatičnima bratoma Girand in tehnikom Lacondemineom, ki so imeli iste želje.
Vsak odkritosrčen turist mora priznati, da ni lepše melodije na svetu od rahlega udarjanja dežja, ko zjutraj zaropota budilka. Kajti, če je lepo godrnjaš zjutraj, ko moraš vstati, če pa dežuje, se jeziš čez dan, ko čepiš v koči. Tudi ta problem se da rešiti tako, da je volk sit in koza cela. Le poglejte, kaj so si izmislile zvite chamoniške buče. Ustregle so sebi in gostom, čeprav se ti navidez jeze. Tam lahko naročiš, da te zbude v zgodnjem nočnem jutru, potem si pa itak prisiljen, da uživaš spanje pravičnega še naprej, tudi če je najlepše vreme. Vzpenjača začne namreč funkcionirati šele ob osmih.
S prvo gondolo smo odrinili. Ko smo se gugljali navzgor, smo zaman iskali na vse strani lepih smuških terenov, poznanih s slik. So precej od rok, na drugi strani doline. Peljemo se ob robu ledniškega jezika, ki sega globoko v dolino. Strašno je razbit. Jean pravi, da bi se na te igle sijajno nabadali metulji in hrošči. Gondola se ustavi, okrog 2300 m visoko, v pusti in prazni veži. Obda nas vlaga in hlad. Pred postajo je pravi rov v zametih snega.
Pripnemo dereze in odkurimo počez pod Aig. du Midi. Tu je zloglasni prehod, pred katerim sem imel respekt, odkar sem bral v vodiču, s kakšno radodarnostjo pošilja ta hrib turistom pozdrave na glavo. Pa je zdaj očividno tudi prizadet s splošno krizo, ker niti gori grede v poznem jutru, niti nazaj grede v vročem popoldnevu, ni priletel doli najmanjši atom.
Kmalu smo stopili na pravi razpokani Glacier des Bossons. Jezik tega lednika, ob katerem smo se peljali z vzpenjačo, nas je plašil prav po nepotrebnem. Lednik je tu prav malo nagnjen in ob pogledu na ta krasna pobočja z idealnim snegom mora zavriskati najbolj razvajeno smučarsko srce. Nalepili smo kože na smuči, ki so zdaj nadomestile dereze. In navezali smo se. Med razpokami, pod ogromnimi seraki, ki štrle v mirno, čisto, veselo modro nebo, čez trdne in krhke mostiče, gre naša sled. Ob stoku lednikov Bossons in Taconnaz smo morali na razdaljo kakih 100 m sneti smuči. Še nekaj strmih ostrih serpentin in stojimo pod skalnim otokom, na katerem je koča Grands Mulets (3051 metrov). Nosači hodijo, od žične železnice do sem, kar nenavezani. Vodniki pa vlačijo turiste, seveda lepo navezane.
Najprej smo se oddahnili in okrepčali. Potem smo'se posvetili duševnim užitkom. Z mostiča pred kočo smo občudovali plazove, ki se kar naprej vsipajo zaviti v meglo bliščečih snežnih kristalov Mont Maudita. »To so bratje plazov, ki ste jih gledali v filmu Vihar na Mont Blancu,« nam radevoljno razlaga zagoreli vodnik. Račun smo poravnali šele tik pred odhodom. Koča je znana kot ena najdražjih planinskih koč in si nismo hoteli greniti opoldanskega počitka. Koča ni zastonj slavna. Nebo brez oblakov in opoldanska lenoba sta nas navdahnila z iznajdljivostjo. Naredili smo iz odvisnega provianta in oblek culo ter jo pustili v varstvu oskrbnika. Ko smo naprtili nahrbtnike, je bil vsak na tihem prepričan, da ima lažji nahrbtnik od drugih. Tako smo sijajno razpoloženi odrinili.
DALJE
Življenje in svet, 19. november 1933