Gorenjski Glas - Maja Bertoncelj: Marjan Zupančič je avgusta postavil nov rekordni čas SPP: 640 kilometrov, 45 tisoč višinskih metrov je pretekel v 7 dneh, 14 urah in 44 minutah. Spomini so še kako živi. Se bo na pot podal še enkrat?
Kranj – Gorski tekač Marjan Zupančič iz Bohinjske Bistrice si v zadnjem obdobju postavlja izzive na daljših razdaljah.
Lani je v rekordnem času pretekel Tržiško planinsko pot T-24, za letos pa si je za cilj postavil izboljšati rekord Slovenske planinske poti, poti od Maribora prek Triglava do Ankarana. Slednja prav letos praznuje 60 let obstoja. Izboljšati rekord je pomenilo končati pot v manj kot osmih dneh, 14 urah in 45 minutah. Toliko je lani zanjo potreboval Klemen Triler. Ker gre za zahtevno preizkušnjo, na kateri se lahko pripeti marsikaj nepredvidljivega, so se številni spraševali, ali bo Zupančiču uspelo. In mu je. Glede na dosežen čas, bi rekli, da z lahkoto. Na pot se je podal 15. avgusta ob 6. uri zjutraj in jo končal po vsega 7 dneh 14 urah in 44 minutah. Rekord je izboljšal kar za cel dan in minuto. Vsi napori in bolečine so že skoraj pozabljeni. To je zgodba o pretečenih 640 kilometrih in premaganih 45 tisoč metrih vzponov. Na poti so ga vseskozi spremljali številni prijatelji, tako da nikoli ni tekel sam. »Že kar nekaj časa treniram in nastopil sem tudi že na tekmi. Nekaj težav sem imel le s tetivo v levi nogi, s katero sem drugi dan zadel v skalo,« je povedal Marjan Zupančič, potem ko je v tem času že dodobra strnil vse vtise s poti.
Kako to, da ste si zadali izziv izboljšati rekord Slovenske planinske poti?
»Ko je pot lani uspešno pretekel Klemen, sem prvič pomislil, da bi jo tudi jaz. Nekdo, ne bom ga poimensko omenil, mi je dejal, da za rekord nimam možnosti. Ko slišim kaj takega, me to dodatno podžge. Da grem letos, sem se odločil lani decembra. Januarja smo si začeli ogledovati progo. Po delih sem z njo opravil v celoti. Največ v enem kosu sem tekel sedemnajst ur.«
Ste verjeli, da vam bo uspelo?
»Januarja sem javno objavil, da bom popravil rekord. Povsem sem bil prepričan vase. Na začetku je bil plan samo izboljšanje rekorda, ko pa sem izvedel, da ima Klemen še eno knjižico in da utegne iti na pot še enkrat, sem začel razmišljati tudi o tem, da bi rekord čim bolj izboljšal.«
Kako ekstremna preizkušnja je to skozi vaše oči?
»Zdi se ekstremna, a zame ni bila nič posebnega. Težja je marsikatera krajša tekma, kjer greš na polno. Se pa tukaj trudiš cel dan, naslednji dan znova. Najbolj ekstremna je dolžina. Na dan premaguješ po sto kilometrov in več, kakšen dan sem premagal tudi po osem tisoč višinskih metrov. Seveda je to podvig, ki ga ni sposoben kar vsakdo.«
Glede na vaše javne napovedi o rekordu, je bila trema verjetno prisotna. Ste noč pred začetkom dobro spali?
»To je bila ena izmed napak, ki je ob morebitnem vnovičnem poskusu ne smem ponoviti. Na start v Maribor bi moral iti že dan prej in se naspati. Tako pa sem šel od doma ob treh ponoči, do takrat pa spal malo in slabo. Veliko je bilo napisanega o tem, da grem na pot. Pritisk sem si ustvaril sam, ga čutil. Preprosto mi je moralo uspeti. Ker že na startu nisem bil naspan, sem moral spremeniti začetni plan. Bil je prvi dan in noč brez spanja, a se ni izšlo.«
Misel na startu?
»Predvsem, da se moram kontrolirati, da ne bo šlo prehitro. Nisem vajen teči tako počasi. Kolikor se je le dalo, sem se trudil, da nisem šel prehitro. Če tečeš cel dan, več dni skupaj, si hitrega tempa preprosto ne moreš privoščiti.«
Koliko je bilo spanja?
»Nisem izračunal. Imel sem postanke, a da sem res dobro spal, je bilo redko. Zaspiš, se zbudiš …«
Kako je bilo s prehrano?
»S hrano je bil problem. Ko sem želel jesti, ni bilo, ko sem imel tri menije, pa nisem mogel. Od utrujenosti nimaš apetita. Ne veš več, kaj bi sploh jedel in pil.«
Koliko parov tekaške obutve ste porabili?
»Šest, sedem parov. Največ jih uničijo skale.«
Ali pri takšnem tempu in utrujenosti na poti, ki je sicer izredno lepa, človek sploh lahko uživa?
»Lahko. Sploh tisti dan, ko smo šli čez Triglav, tempo res ni bil prehud. Med Triglavom in Vršičem je bil zame najlepši del poti, tudi naprej do Krna. Tempo je tak, da lahko opazuješ naravo, seveda kjer tečeš podnevi.«
Kako ste se motivirali, ko je bilo težko? Je bilo kdaj kaj solz?
»Mislim, da solz ravno ni bilo. Sem pa trpel, sploh zadnji dan. Iz Idrije sem šel po štirih urah spanja in do cilja se nisem več ustavljal. Velikokrat je bilo težko, tudi vsak večer, ko sem zaključeval dan. V glavi sem imel, da preprosto moram iti naprej in izboljšati rekord. To je bil velik motiv.«
Misel na cilju, ko ste dodali v knjižico zadnji žig?
»Odvalil se mi je velik kamen od srca.«
Imate doma žigosanih že veliko raznih knjižic?
»Nikoli nisem hodil po hribih, nabiral žigov. Večino treningov sem naredil po okoliških hribih, ki jih poznam. Na ogledu sem se prvič srečal s hribi še v drugih koncih Slovenije. Vidiš veliko lepega. Priporočam. Knjižica Slovenske planinske poti je moja prva žigosana. Žigosani imam pravzaprav sedaj dve, eno z ogleda in eno z avgustovskega izziva. To mi je uspelo v dobrega pol leta in na to sem kar ponosen.«
Kakšni so bili prvi dnevi po opravljenem izzivu?
»Na cilju sem si najprej zaželel sladoled, doma pa spanje. Zaspal sem kar na sedežni v dnevni sobi, ker je v pritličju. Nisem mogel niti po stopnicah do spalnice. Noge so me preveč bolele. Bile so tudi otekle, kar je bilo opazno. Po nekaj dneh je oteklina izginila. Sem pa za vsak slučaj obiskal zdravnika, poleg tega sem zaradi izčrpanosti potreboval nekaj dni počitka.«
Poškodbe so očitno sestavni del takšne preizkušnje. Bile so lani pri Klemenu, letos pri vas.
»Ko sem delal dolge treninge, sem vedel, da pride utrujenost, nisem pa računal na poškodbe. Nisem si mislil, da lahko noge postanejo takšne, kot so postale.«
Če bi bilo vse idealno …
»Bi bil lahko še hitrejši. Rezerve so. Omenil sem že noč pred startom, izboljšati bi bilo treba logistiko, tu so še poškodbe.«
Ali to pomeni, da boste šli še enkrat?
»Res škoda, ker ni šlo povsem brez poškodb. Bo treba še enkrat, da vidim, kakšen bi bil čas, če bi bilo vse idealno. No, verjetno ne bom šel več. Izzove pa me lahko izboljšanje mojega rekorda, če bo to komu uspelo.«
Kakšni so vaši naslednji izzivi?
»Nisem več tako hiter kot včasih, tako da mi bolj ustrezajo daljši izzivi. Prihodnje leto bi rad tretje leto zapored postal državni prvak v gorskem maratonu. V mislih imam tudi svetovno prvenstvo v tej disciplini, ki bo v Ameriki.«
Maja Bertoncelj