Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Po sledovih iskalcev zlata

Zapis alpinista in popotnika Walterja Bonatija o poti po Aljaski - zimski vzpon na prelaz Chilkoot - v prevodu Andreja Novaka (Celjski tednik 1967)

Ob stezah na ameriškem severu, ki so jih utrli lovci na srečo, so ostale le neme priče

Znani italijanski alpinist Walter Bonatti je na svojih pustolovskih, samotarskih popotovanjih obredel pol sveta. O svojih doživljajih je napisal serijo zanimivih reportaž, ki jih je dopolnil s čudovitimi fotografijami. V reportaži, ki jo objavljamo v današnji številki, nas bo popeljal po poteh, ki so jih pred več kot pol stoletja v dobi zlate mrzlice utirali iskalci zlata na daljnem ameriškem severu.

Že tri dni sem v Skagwayu, čakam, da se bo vreme izboljšalo. V tem letnem času bi se samo norec spravil na pot preko prelaza Chilkoot, pravijo tukaj; celo kak »sourdough« (kislo testo — vzdevek za starega, izkušenega iskalca zlata) iz leta 1898 ne bi bil tvegal te poti brez dobre pasje vprege, pa čeprav je bila pot takrat utrjena in dobro označena.

Ta velika dežela še nima prave zgodovine, razen tiste, ki se je pisala med zlato mrzlico na najdiščih v Klondiku. pač pa se je tu rodilo brez števila lovskih in pustolovskih zgodb, ki so se s časom spremenile v mite in legende.
Namenil sem se bil začeti svoje potovanje po daljnem Severu preko Klondika, pokrajine, kjer so leta 1896 odkrili slovita najdišča zlata, kamor so se zapodili iskalci v dirki, ki ji v zgodovini ni para. Zato sem prišel najprej Whitehorse, glavno mesto pokrajine Yukon Territory. Tu je v zraku dišalo po ozračju zgodovinskega dogodka Whitehorse, kar pomeni Beli konj, je bil v tistem času samo pristan na reki Yukon, onstran penečih se brzic, ki so vdihnile pionirjem to slikovito ime. Danes stoji tu sodobno ameriško mestece, ki ima skoraj pet tisoč prebivalcev, toda po pravici povedano, v njem je ostalo le malo, zelo malo sledi njegovega burnega nastajanja.
Mnogo več spominov pa je ohranjenih v srcih tamkajšnjih ljudi: čudovite stare korenine, kakršne dandanašnji ne rasejo več. Kljub temu, da sem si moral pomagati s tolmačem, so me prevzele njihove zgodbe, pogosto ne-verjetne in celo junaške, vse pa so se začenjale na prelazu Chilkoot, prvi strahotni oviri na skoraj tisoč kilometrov dolgi poti, ki je vodila te ljudi od Aljaškega zaliva do Klondika. S tresočim glasom, polnim navdušenja, so pripovedovali čudovite pa tudi strašne stvari in bilo je, kot da bi govorili o svoji prvi ljubezni. Jaz sem jih razumel, zdelo se mi je, da sem eden izmed njih in vedno bolj so me mikali čari »zlate poti«, ki sem jo sklenil prehoditi po njihovih sledovih, kot veren romar. Zato sem zdaj tu, v Skagwayu.
Skagway, ki so ga pionirji imenovali »mesto severnega vetra«, ni umrl ob koncu velike zlate mrzlice, kot mnoga druga mesteca; s svojimi petstotimi prebivalci je še vedno tak, kakršen je na fotografijah iz tiste dobe: značilen ameriški leseni »city«, mestece ameriškega divjega zahoda. Za svoj obstoj se mora Skagway zahvaliti White Pass Railroad, drzni mali železnici, ki so jo zgradili l. 1899 in je še danes, kljub svojim lesenim mostovom in viaduktom, edina pot iz Yukon Territoryja do morja.

Tisti večer sem naposled zagledal skozi okna starega salona modro nebo. »Lepo vreme prihaja!« sem si ponavljal, ko sem sedel ob točilni mizi in srebal dobri kanadski whisky. Najbrž mi je bilo ta optimizem razbrali z obraza, zakaj približal se mi je smehljajoč moški, ki mi je bil na videz znan ter me nagovoril. Ime mu je bilo Andrew Mahle. Bil je krepak moški kakih tridesetih let in sodeč po barvi polti bi dejal, da je bil Kreol. Njegov brat Fred je znan kot najboljši poznavalec prelaza Chilkoot, saj ga je bil že kar sedemkrat premagal, toda vedno poleti. Zadnjikrat je bil na njem pred dvema letoma in razen njega se je upalo v zadnjih letih na prelaz le malo odprav, pozimi pa ga od časov zlate mrzlice sem ni naskočil še nihče. Ker je bil tudi Andrew slišal govoriti, da namerava neki »nori tujec« naskočiti prelaz, je prosil brata, da mu je narisal skico poti, ki mi jo je zdaj prinesel pokazat. Razen tega je obljubil, da bo meni in Indijancu drugo jutro ob šestih prinesel krplje, potem pa naju bo s svojim tovornjakom odpeljal do razvalin pristanišča Dyea, odkoder so odhajale karavane pionirjev proti prelazu Chilkoot.

Naslednje jutro smo prišli v Dyeo okrog osmih. Smrekov gozd je skoraj docela prekril sledove starega mesta. Pot, ki je bila že močno zdelana, nas je pripeljala prav do brega reke Talya, dva kilometra od morja. Tu je nemara nekoč stal most preko reke, zdaj pa je visela nad vodo samo zarjavela žica, ki je bila razpeta med drevesi z enega brega na drugega. Z žice je visel preprost voziček: kdor je hotel priti čez reko, se je moral zavihteti na voziček in se z rokami potegniti 50 metrov daleč navzgor do onega brega, ki je nekoliko višji. Gozd, ki je segal prav do reke, je bil gost in divji.

Brž ko smo razložili najino prtljago, se je Andrew nasmehnil kot prejšnji dan in nama stisnil roko v slovo. Kakšen original, ta Andrew! Tako občutljiv in pripravljen priskočiti na pomoč, potem pa se poslovi tako na kratko, da se mu ne utegneš niti zahvaliti, kot da te bo naslednji dan spet videl, čeprav dobro ve, da se ne bosta srečala nikdar več. Tak je človek tihote, dolgih samotarjenj in brezmejnih obzorij daljnega severa.

Ko sva se spravila preko reke, sva jo ubrala po dobro shojeni stezi in kmalu je bila Dyea nekaj kilometrov za nama. Že tu pa sva naletela na prvo nevarnost: pred seboj sva v mehkih tleh videla razločne in še sveže odtise medvedjih tac. To bo grizzly, te rekel Joe, ki se razume na te stvari; tehta vsaj 400 kilogramov in če bo začutil, da ga nekdo zasleduje, utegne biti nevaren. Ročno sem nabasal karabinko Husqvarna s petimi naboji kalibra 30-06 in poslej sem nosil puško nenehno v roki. Kar streslo me je, če sem pomislil, da hodim za petami postavnemu medvedu.
Minevale so ure. Zdaj hodiva med orjaškimt drevesi, zdaj se prebijava skozi gosto prepleteno podrast in kdajpakdaj se steza docela izgubi v močvari. Večkrat se izmed vejevja oglašajo čudni ptiči, ki pa jih ne moreva izslediti z očesom in jih celo Joe ne pozna: »illill«, malo dalje pa »eeeeee«. Dolgi, sladki toni, ki v tej velikanski tihoti izzvenevajo nekam otožno. Bolj pogosto pa se pojavlja odsekani »tam tam tam« »spruce grouse« — kanadskega ruševca, ki me v tem ozračju spominja na bobne nekaterih afriških plemen. Kljub vsem tem glasovom pa nikjer ni videti nobene živali, spremljajo naju le sledovi potepuških medvedov.

Doslej je gozd ječal v mrzlem vetru, zdaj pa je sapa nenadoma popolnoma ponehala in postalo je soparno. Hodiva skoraj nepretrgoma po hodniku s stenami in stropom iz zelenega vejevja. Zdaj se začne steza dvigati, po desnem boku gore, postaja vedno bolj ovinkasta, močvarna in kmalu izgine pod snegom in ledom. Izmed rastlinja kdajpakdaj pokuka dolga žica. Morda je to stara telefonska linija, ki je povezovala nekdanji Canon City s svetom. Nahrbtnik postaja vedno težji, stopava vedno počasneje, se pogosto ustav-ljava in si hladiva vlažne in razbolene noge. Pozno popoldne naju steza, ki je vedno ožja, spet pripelje v dolino. Spotaknem se ob krvave ostanke velikega ptiča, ki ga je raztrgala neka zver. Nebo je črno in pripravlja se dež. Skleneva, da se bova utaborila na goljavi ob reki. Noč naju zaloti, ko sediva ob ognju, utrujena in brez besed. Samo »tam tam tam« ruševca moti tišino.

Trdna noč je še, ko me zbudi rahlo škrebljanje po platneni strehi: sneži. Ob šestih me vnovič zbudi Joe, ki se trese od mraza, zato skoči iz šotora in zakuri. Vse je belo, toda zdaj dežuje. Štiri ure pozneje se odpraviva na pot proti prelazu Nahrbtnik me muči, mislim samo nanj, na bolečino v ramenih in včasih celo štejem korake od enega odmora do drugega. Čeprav sva komaj na začetku poti, že komaj čakam, da bi je bilo konec. Preveč sem oziroma sva oblečena.
Uro pozneje se je za nekaj trenutkov prismejalo sonce. Oblaki so ga sicer takoj zakrili, vendar deževalo tisti dan ni več, Prideva do razvalin Sheep Campa in kmalu počivava v majhnem zavetišču za lovce, zgrajenem iz hojevih brun. Pod večer prejšnjega stoletja je v tej dolini pozimi taborilo sedem do osem tisoč iskalcev zlata. Na eni izmed fotografij, ki jih nosim s seboj za primerjavo, se vidi pravo morje belih šotorov, iz katerih se kadi. Zdaj je gozd že prerasel tisto goljavo in na njej sta spet zavladala medved in ris, medtem ko tisti čas horda človeških kobilic ni prizanesla niti enemu drevesu na poti.
Medla sled steze se popolnoma izgubi ob nekem hudourniku. Tu se očitno ustavijo tudi lovci na medvede. Na robu gozda se mi nasmehne lovska sreča: za večerjo bova imela ruševca, pečenega na žaru. Zdaj naju loči od prelaza le tisoč metrov višinske razlike in pet kilometrov zračne črte, toda ti kilometri bodo najhujši. Lahko rečem, da je bil poslej vsak meter, ki sva ga prehodila, zmaga nad grmovjem na pobočju, nad visokim snegom, v katerega se nama je včasih vdrlo do prsi, nad pretečo nevarnostjo plazu, nad nahrbtnikom, nad odvečno puško in krpljami. Ko se pod večer izčrpana vrževa na suho skate na robu meje rastlinja, se zaveva, da sva v pol dneva prehodila samo dva kilometra. Piha ledena sapa, obeta se sneg, in kot da ne bi bilo dovolj, sva popolnoma premočena od potu.

Ob treh zjutraj se spet odpraviva na pot. Hočem priti čez prelaz, preden bi naju lahko zadržalo slabo vreme. Ponoči se nama je mraz zajedel do kosti in ves čas, ko se pripravljava na odhod, se treseva kot trepetliki. Joe, ki je že po naravi »rdečekožec«, postane vijoličast. Vedno bolj sem navezan nanj, čeprav se ne smehlja več tako kot takrat, ko sem ga spoznal. Čeprav je videti, da je sneg dobro zmrznjen, si nadeneva krplje. Če ne zaradi drugega, zato, da imava malo manjšo težo na hrbtih. Nosiva velikanska nahrbtnika, ki tehtata vsak vsaj pol centa.
Na snegu spet zagledam sledi medveda, ki sva ga bila zasledovala že prejšnji večer. Pa menda ne gre tudi on proti prelazu? Pol ure kasneje sledovi izginejo — veter jih sproti briše. Zgoraj na levi se razteza velikanski ledenik, preprežen z zeleno modrikastimi razpokami, pred nama pa se kdajpakdaj zavesa oblakov razgrne in pokaže se vrsta skalnih grebenov, načičkanih s fantastičnimi ledenimi okraski. Med temi vršaci je prelaz Chilkoot.
Kmalu se nama začne vdirati, vendar nepričakovano naglo napredujeva med zapletenimi grebeni, luknjami in stenami. Potem, ko premagava veliko skalno razpoko, se nenadoma prikaže iz megle Chilkoot s svojim slovitim strmim pobočjem. Vse na okrog je snežno-belo in zapuščeno. Edina živa stvar razen naju je tuleči veter, ki dviga z belih grebenov oblake snežnih kristalov.

Že doslej nisem ostal neprizadet ob pogledu na napol zarasle ostanke taborov, nemih prič burne zgodovine: zdaj pa se mi domišljija do kraja razvname, pred seboj zagledam zasneženo dolino, v kateri mrgoli šotorov, bradatih moških v temnih oblačilih, ki se prebijajo skozi sneg in vlečejo sani. Medtem ko se ti možje vzpenjajo, pa spodaj globoko pod seboj zagledam nekoga, ki se s sanmi spušča v dolino. Pelje bela, dolga trupla: žrtve plazov, ki bodo v Sheep Campu čakale, da jih bodo identificirali in pokopali.
Skoraj mehanično sem prišel do vznožja strmega pobočja. Snela sva krplje in začel se je težavni vzpon. Veter piha še bolj divje in zdi se mi, da je to tuljenje 60 tisoč prikazni, toliko je bilo namreč tistih, ki so se leta 1897 in 98 vlekli preko te kalvarije.

Kje je vrh prelaza, je težko natanko ugotoviti, tudi zaradi viharja, ki naju vedno znova ovija v oblake vsiljivega snega. Tu, na najvišji točki najine poti, se vznemirjenost umakne utrujenosti in nepremagljivi želji, da bi za vedno odvrgla nemogoča nahrbtnika. Onstran prelaza so »heroji zlata« razpeli nad sanmi jadra in veter s Chilkoota se je uprl vanje ter pognal te čudne barke preko snežena ga morja.

Popoldne, ko sva bila že blizu meje rastlinja, se naju je že loteval obup in mislih sva, da ne bova mogla dalje. Bleščeče sonce naju slepi in sneg je tako razmehčan, da se celo na velikih kanadskih krpljah ne moreva obdržati na vrhu. To ni dežela kompromisov in tudi narava ne pozna vmesnih letnih časov. Zima se v 12 do 15 dneh sprevrže v poletje in to prehodno obdobje je čudovito, pogosto pa tudi strašno.
Sredi gozda, po več urah boja z vlažnim, mehkim snegom, se vdava. Resnično sem zdelan. Bolijo me vsa rebra, zdi se mi, da imam preklana ramena in vsakokrat, ko se zganem, me zapečejo odrgnine od jermenov nahrbtnika, ki jih razdraži že dotik z obleko. Razen tega sem napol slep od sončne bleščave: Joe pravi, da še nikdar v življenju tu tako trpel.
V zavetju skalne stene za kuriva na snegu ogenj in nad njim razobesiva premočeno, napol zmrznjeno obleko, nato pa si iz smrekovih vej napraviva ležišče, na katerem bova prebila zadnjo noč. Jutri se bova odpravila dalje še pred zoro, ko bo sren še držal.

Od vasi Lindemann, spodaj v dolini, je ostalo samo ime. Jezero z istim imenom je videti kot velika ledena preproga. Za iskalce zlata je bil Lindemann izredno pomembna točka. Sem so prihajali prav v tem zimskem času, da so utegnili zgraditi iz macesnovega in hojevega lesa preprosta plovila, s katerimi so se popeljali po reki Yukon proti Klondiku, brž ko so se vode rešile ledenega oklepa. Jaz seveda ne utegnem čakati, marveč moram nadaljevati pot po zamrznjenem jezeru do Bennett Laka kjer se ustavi mali vlak, ki me bo popeljal nazaj v Whitehorse.
Okoli poldneva prideva v Bennett Lake. Zemljevid lahko zavede potnika, da misli, da bo prišel v sodobno naselje, v resnici pa je Bennet Lake danes samo vmesna železniška postaja, kjer si lahko potniki odpočijejo za trideset minut v toplem in prijaznem lokalu. Ko sva prestopila prag tega prostora sva bila videti taka, kot bi stopila iz knjige Jacka Londona in le kak »sour-dou« bi se lahko kosal z nama.


Ureja Andrej Novak
Celjski tednik, 20. april 1967

  20.04.1967

dLib.si

Kategorije:
Novosti Tuje TUJ Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti