MO PD Kamnik - Ajda Auersperger: ... prehodila Slovensko planinsko pot - in to dvakrat
O dveh običajnih osnovnošolcih,
ki jima je v veselje uničevati gojzarje
Poleg tega, da hodiva v hribe tudi športno plezava. Po plezanju greva velikokrat domov čez Stari Grad. To je hrib nad Kamnikom, ki ni v SPP. Zelo rada imava živali in rastline, ker se nama zdijo lepe, zanimive in ljubke.
Nekaj o Slovenski planinski poti (SPP)
To je neke vrste zbirka žigov iz gora (Julijske Alpe), planin (Idrija in okolica), hribov (Pohorje), gričev (Primorje) in izbranih krajev (Ankaran), ki poteka od Maribora do Ankarana. Med njimi so tudi gorski velikani: Triglav, Škrlatica, Mangart, Jalovec, Bavški Grintavec, Špik, Razor, Prisojnik, Skuta, Grintovec, Kočna, Koroška Rinka, itd. SPP dopolnjuje tudi Razširjena pot, ki vključuje razne kraje in gore drugod po Sloveniji.
Zakaj sem se odločila za SPP?
Zanjo sem se odločila, ker rada hodim v gore. Žan se je lotil prve SPP zato, da bi se lahko bahal v šoli. Druge SPP pa zato, da bi se spet lahko bahal v šoli.
Prvič sva SPP zaključila 24. 9. 2011, ko sva se veselila na Bavškem Grintavcu. Takrat je Žan o SPP rekel: »Najprej sem mislil, da je težko, potem pa mi je bilo počasi lahko. Najbolj se spominjam Via Italiane. Zelo sem srečen, da hodim v hribe, ker je ful zanimivo.« Bila sva majhna, pogumna otročka. Od prve SPP nama je ostalo v spominu, da smo se najedli špagetov in kdaj med turo spuščali »vetrove«. Seveda je v špagetih tudi nekaj dobrega: energija! Zato smo podivjali in velikokrat prišli na vrh zelo hitro. Izumili smo tudi planinske kletvice, npr.: šporget. Take besede uporabljamo, ko smo jezni na kaj, na primer na očija, če je preveč modroval o varni hoji v hribe.
V spomin so se mi pri prvi SPP najbolj vtisnili:
Jalovec
Vzpon smo začeli v Tamarju šli na Kotovo sedlo, splezali na vrh in se spustili do Zavetišča pod Špičkom in od tam stekli v Zadnjo Trento.
Prisojnik
S Prisojnikom je povezana zgodba, da vedno v hribih ne dosežemo vrha, ampak se kljub temu zabavamo. Na južni strani nas je ustavilo snežišče, zato smo se obrnili in šli na Malo Mojstrovko. Na vrh smo prišli čez štirinajst dni, ko se je snežišče stalilo.
Triglav
Nanj sem se povzpela pri petih letih. Na vrhu so bili Čehi, ki so se objemali in peli. Bila je gneča, sijalo je sonce in pihal močan veter. Razgled je bil lep.
Žanu se je v spomin najbolj vtisnilo:
Slavnik
Spomnim se travnika, antene in močvirja v Podgorju, kjer sem videl nogometno žogo. Po travniku sem se kotalil.
Nanos
Na Nanos sem šel, ko sem imel tri leta. Spomnim se plezanja.
Triglav
Na Triglav sem se povzpel, ko sem imel pet let. Spomnim se megle. Drugega se ne spomnim.
Pri drugi SPP pa se najbolj spominjam vrhov:
Snežnik
Nanj se vedno povzpnemo pozimi, okoli novega leta. Potem se ustavimo v kitajski restavraciji Dvojna sreča, kjer dobimo koledar, ki prinaša srečo.
Škrlatica
Niti ni tako težak vrh. Tam smo videli ovce. Je pa tudi druga najvišja gora v Sloveniji.
Bavški Grintavec
Spominjam se nevarnega, krušljivega in izpostavljenega terena ter pisanega hrošča z dolgimi tipalkami. Nanj smo šli iz Zadnje Trente.
Žan pa se najbolj spominja:
Ankaran
V Ankaran smo pritekli iz Ospa preko Tinjana. Tam najdemo dobro hrano. Tečemo skozi vinograde in vidimo morje.
Kamniško sedlo
Šla sva z Ajdo sama iz Kamniške Bistrice na Kamniško sedlo.
Triglav
Spomnim se prepadov, Aljaževega stolpa, Vodnikovega doma, gamsa pod Cesarjem in nogometnega igrišča (Velo polje). Na Triglav smo se povzpeli lepega jesenskega dne tik pred snegom, zato nisva šla v šolo.
Pri hoji po SPP smo opazili veliko živali, na primer: jelenjad, ki kaže pozimi belo obarvano zadnjico, ki se ji strokovno reče ogledalo, planinske kavke, ki rade žicajo za hrano in se pozimi napihnejo, da jih ne zebe, razne kače, ki »celo« ugriznejo in ne pičijo, kar mnogi ljudje mislijo, krokarje, ki so izjemno pametne živalce, alpske kozoroge, ki so ponekod že zelo redki, gamse, ki velikokrat končajo v loncu, razne dvoživke na primer rjavo žabo sekuljo, planinskega močerada in krastačo (ki sploh ni strupena). Krastače so nočne živalce. Če jo obsvetiš z lučjo, jo hipnotiziraš. To se nam je že zgodilo pod Jalovcem. Pod Voglom smo videli planinskega orla, ki je bil zelo odgovoren do svojih mladičev, ker je pazil nanje.
V gorskem svetu biva tudi veliko manj opaznih organizmov, ki se jim reče rastline. Na žalost pa so nekatere postale zelo ogrožene in redke, na primer: slovenski orhideji alpska cepetuljka in lepi čeveljc, planika, alpski zvončki, kamniška murka, črna murka, brstična lilija, kranjska lilija, encijan, …
Za vajo in veselje pa bomo šli delat še tretjo SPP. Veselim se srečanja z gorskimi živalmi in rastlinami v tretji SPP. Želim si videti brkatega sera, lepi čeveljc, alpsko cepetuljko, črnostrela, sloko, ker me zanima ta talna ptica, z dolgim, kar tankim kljunom, skalni plezalček, ker me zanima, kako spretno lahko pleza po skalah in druge pripadnike flore in favne.
V SPP niso vse gore. V njej ni nobenih brezpotij, kot so: Kal, Goličica, Debeli vrh, Škednjovec, lep greben Kreda–Zadnji Vogel in številni drugi. Najlepša so mi prav brezpotja. Če želite obiskati markirane poti, ki so izpostavljene in večinoma nezavarovane, obiščite gorovje Durmitor v Črni gori.
Gore so nama dale vedeti, da moramo biti previdni povsod, pa čeprav gremo samo od doma po pločniku do trgovine. Lahko se vam zgodi marsikaj: brcneš v kamen – pa, pa prsti, lahko te povozi avto, lahko te napade pobegli norec ... Vendar, če si previden, si možnost, da se ti kak pripetljaj zgodi, zmanjšaš.
Ajda Auersperger