Ali zgodba o tem, zakaj je Mina Markovič tekmo svetovnega pokala v ruskem Permu končala šele na 4. in ne morda na 2. ali 3. mestu
Najprej nekaj o pravilih tekmovanj v športnem plezanju
Rezultat v težavnostnem (angl. lead) športnem plezanju v osnovi določa višina (oz. zaporedna številka oprimka), ki jo uspe plezalec doseči. Če oprimek samo zadrži ("kontrolira"), se mu kot rezultat šteje samo višina tega oprimka, če pa naredi še "koristen" gib v smeri naslednjega oprimka, se mu k doseženi višini pripiše še znak plus (+), s čimer seveda na tekmi doseže boljše mesto od tistih brez plusa. Do nedavna so pravila poznala še rezultat višina z minusom, ki ga je prejel tekmovalec, če se je oprimka samo dotakil oz. je z njega zdrsnil, preden ga je uspel "kontolirati".
Nato nekaj dejstev o dogajanju v Permu
V ženski kategoriji so vse kasnejše finalistke obe kvalifikacijski smeri preplezali do vrha, torej si je vseh osem po prvem krogu tekmovanja delilo 1. mesto. (celotni rezultati). Enako se je zgodilo pri moških, pri katerih potem vrh v polfinalni smeri dosegli prav vsi finalisti, pri ženskah pa je bilo takih pet, med njimi tudi Slovenka Mina Markovič. V finalni smeri so se moški lepo razvrstili po različnih doseženih višinah, pri ženskah pa so štiri – Markovič, Avstijka Röck, Japonka Oda in Francozinja Janicot - dosegle enako višino (oprimek št. 32), vsem pa je bil za poskus napredovanja priznan tudi plus. Ker so imele tako tri plezalke (vse razen Janicot, ki ji ni uspelo splezati do vrha polfialne smeri) v vseh štirih smereh popolnoma enak rezultat, je po veljavnih pravilih zato o končnem vrstnem redu odločal tim. čas plezanja, tj. čas od vstopa v smer do trenutka padca. Na uradni spletni strani Mednarodne zveze za športno plezanje (IFSC) v trenutku, ko tole pišem (dva dni po koncu tekme), še vedno na strani s končnim vrstnim redom moških in žensk piše, da je Markovič dosegla 2. mesto (Rock 3. in Oda 4.), na strani s celotnimi rezultati žensk pa (pravilno), da je Markovič 4. (2. Röck, 3. Oda).
Ta zmeda z rezultati se je odrazila tudi na uradni razglasitvi rezultatov, saj je uradni napovedovalec na zmagovalni oder za doseženo 2. mesto pozval Mino, nanj pa je seveda stopila Röck (video o tem), ki se je lahko tej sramotni napaki organizatorja samo prizanesljivo nasmehnila. Polom, ki ga nisem videl niti na najbolj "vaških" tekmah - in videl sem jih veliko.
In nauk te zgodbe?
V kolikor ga niste sestavili že sami, naj povem svoje mnenje.
Kot prvo, menim, da čas nima kaj iskati v težavnostnem(!) plezanju. Ne samo, ker v medijsko podobo tega športa prinaša konceptualno zmedo, ampak ker po moje obstaja velika možnost, da sproducira krivične rezultate, pri čemer pod krivico štejem, da "boljši" plezalec doseže slabše(!) mesto. Seveda je ta "boljši", "močnejši" stvar osebne prosoje. Vseeno pa je tukaj dejstvo, da je bila Mina na vseh preostalih tekmah letošnjega svetovnega pokala (Briançon, Imst, Puurs) boljša tako od Ode, kot od Röck. In dejstvo je tudi, da če Mina ne bi bila tako močna, da je lahko več kot pol minute "telovadila" na zadnjem zadržanem oprimku, ampak bi se takoj spustila, dosegla boljši rezultat kot Oda in Röck, ki sta na tem oprimku "izgubili" pol manj časa. Ob tem, da je Mina pri tem obremenila naslednji oprimek in potem z njega zdrsnila (po starih pravilih bi jih priznali višji oprimek z minusom), Röck pa se ga ni niti dotaknila.
Pravilnost takega razmišljanja potrjuje tako pogled na svetovno jakostno lestvico, kot na vrstni red svetovnega pokala 2013, kjer je Jain (ki je sicer porabila do oprimka št. 32 največ časa) v obeh primerih prva, druga je Mina, tretja Oda in zadnja (najhitrejša!) Röck. Torej - če kakšna modra glava še vedno misli, da je dobro, da v težavnostnem plezanju odloča čas plezanja, potem naj vsaj obrne pravilo - boljši naj bo tisti, ki se je v steni uspel obdržati dlje(!) in ne manj časa.
Seveda mi lahko kdo oporeka, da je Mina izbrala slabo taktiko in da bi – z vsemi svojimi izkušnjami – lahko ocenila, da je to mesto selektivno in da je zato potrebno čim hitreje in čim bolj odločno preko njega oz. vsaj čim prej pasti (sic!). S čimer se morda lahko celo strinjam, vsekakor pa tako taktiziranje ne bi bilo v "duhu" težavnostnega plezanja. Lep primer tovrstnega taktiziranja je v svoji izjavi po koncu istega tekmovanja razkril Jakob Schubert, ki je to svoje "špekuliranje" morda celo plačal z izgubljeno zmago.
Drugi nauk pa se tiče postavljanja smeri. Nedopustno se mi zdi, da postavljalec po tem, ko vsi finalisti preplezajo kvalifikacijske smeri, postavi še prelahko polfinalno smer. Pred popolnim debaklom ga je tokrat rešila izredna Korejka Jain Kim, ki je finalno smer elegantno odplezala približno dvakrat višje, kot vse ostale – do vrha.
Sicer pa osnovno krivdo v obeh primerih lahko pripišemo kar sami IFSC, ki je sprejela tako "neumna" pravila in (skozi šolanje, izbiranje, sankcioniranje ipd.) ne uspe zagotoviti, da se ne bi taki dogodki, ki nedvomno škodijo športu, ponavljali vedno znova in znova.