Slovenska himalajska odprava v južno steno Daulagirija
Dnevnik (1981) - piše: Stane Belak – Šrauf
Le včasih smo v drvečih meglah in snežnem metežu uzrli silhueto ledenega odloma.
LEDENA VOTLINA
Hromeča utrujenost nam je legala v telesa, ko se je pričelo pobočje počasi vzpenjati, snega pa je bilo vse več. Da ne bi izgubili smeri, sem vsakih 10 metrov, takrat, ko sem klecnil v sneg, tudi udaril s cepinom v sneg znak, ki je kazal proti seraku. Nočilo se je, ko se nam je približala rešilna ledena klada. Pod njo smo nameravali izkopati v sneg zavetje.
V nastopajoči noči, ko je bil metež vse hujši, in smo se znašli že v prav obupnem položaju, nam je gora zopet ponudila roko. Za robom ledenega odloma, sem odkril ledeno luknjo, ki se je spuščala nekam v zeleni mrak. V notranjosti, kamor smo se odričali, smo naleteli na več kot primeren prostor za nočišče. Udobna, obokana votlina, podobna podzemeljski jami, je bila tisto noč prava rešitev. Zunaj je divjal vihar, mi pa smo tam notri izravnali ležišča. Kar pozabili smo na vihar, ki bi nam ob malo manj sreče naklonil morda usodno noč. Cene, ki je bil zaradi zmrzlin že močno prizadet, je mirno ležal zavit v spalno vrečo, medtem ko sva z Emilom skušala na kuhalniku, ki je bil spomin na najdbo v severnem razu, stopiti nekaj pijače. Skozi vhodno luknjo se je usipal sneg in pričal, da zunaj divja vihar z nezmanjšano močjo.
KAJ VSE NAM ŠE GROZI?
S strahom sem pričakoval jutra 26. oktobra, ki nam je prinesel dvanajsti dan na gori. Zdelo se mi je, da ne pripadamo več človeškemu svetu, temveč svetu duhov, ki se kdove zakaj klatijo po tem ledenem prostranstvu. Sivina jutra je vdrla v našo, z ledenimi svečami okrašeno ledeno votlino, ki pa nam je takrat pomenila več kot najrazkošnejši hotel. Nataknili smo dereze in se skozi z novim snegom zadelani vhod izkopali na prosto. Jutro, ki nas je pričakalo, je bilo kot pravljica, kajti nočni vihar je oddivjal nekam proti vzhodu. Neskončne tišine ni motilo ničesar. Mogočni Daulagiri se je globoko zasnežen lesketal v soncu nad nami, vse področje pa je pokrivala tri četrt metra debela snežna odeja. Kljub čudovitemu jutru sem se zgrozil ob misli, kaj vse bomo
še pretrpeli, da bomo pregazili vsa ta prostranstva in kaj nas čaka na strmih vzhodnih pobočjih, ki se spuščajo v dolino.
Zagazili smo v deviško belino z eno samo mislijo: doseči greben, od koder se bo odprl pogled na vasi v dolini Tak Kole. Z močjo obupanca smo rili globok sneg, se kopali preko zasutih ledeniških razpok in se ob enajstih dopoldne prebili na greben. Na desni se je spuščal v dolino strahotno razbiti vzhodni Daulagirijev ledenik, na levi so padali globoki prepadi proti vasicam, ki so se kot igračke risale na zelenem dolinskem dnu.
Zaman smo vpili in klicali. O naših tovariših, ki naj nam bi prišli nasproti, ni bilo sledu. Kmalu mi je bilo jasno, da še nekaj časa ne moremo računati na nikakršno pomoč. Zaobljeni, skoraj vodoravni gorski hrbet, kjer se je veter poigraval s snežnim prahom, nas je vodil proti vzhodu, proti pomolu, kjer sem pričakoval ugoden sestop na vzhodni ledenik.
V spomin sem si skušal priklicati podrobnosti vzhodnega pobočja, ki sem jih odkrival ob priložnosti izvidnice. Na vsak način smo se morali do noči prebiti nekam do višine 5000 metrov, kajti zadnji vihar je prinesel ponovno ohladitev. Mimo ledene kote, visoke 6090 metrov, brez imena, smo zavili v desno in z zračnega pomola uzrli spodnji tok Daulagirijevega ledenika. Še pred 14 dnevi kopni pašniki so bili sedaj globoko zasneženi. Pastirji in živina so že zapustili tiste negostoljubne konce, ki so bili sedaj videti enaki, kot gorska pobočja za nami. Nikjer ni bilo žive duše.
Sonce, ki je neusmiljeno žgalo na vzhodna pobočja, je že sprožilo plazove in to je bila naša sreča. Pričeli smo sestopati po strmem vzhodnem pobočju, ki ga je razil plitev, a širok žleb. Otresali smo mokri sneg, ki se nam je prijemal na dereze, viseli na plezalnem orodju in s strahom pričakovali zapletov, ki bi nam morda zaradi neprehodnih skokov v pobočju lahko odrezali umik.
Sonce je počasi zahajalo za greben, kjer smo pred dobrim tednom izplezali preko stene. Zdelo se mi je, da je to že silno daleč za nami. Pobočje pa je še kar naprej izginjalo nekam v praznino. Bilo pa je že položnejše. Vsak po svoje, kakor smo imeli moči, smo se spuščali navzdol, se dričali po plaznicah, obirali robove in se do poznega popoldneva približali ledeniku. Zadnjih sto metrov pa nam je hrib postavil zopet trdo preizkušnjo. Gladka poledenela stena črnih skalnih plošč nas je tisti dan še zadnjič preizkusila. S poslednjimi tremi klini, ki so nam ostali, smo izsilili prehod preko zajed in se v mraku spustili preko zadnjega previsa na ledenik.
ŠKLEPETANJE Z ZOBMI
Trinajstemu bivaku se je poleg mraza pridružila še vlaga. Povsod se je scejala voda, ki je dodobra namočila našo že tako vlažno opremo. Nad nami so se bočili previsi, vse okrog nas pa je vzdihoval, pokal in stokal ledenik. Grozovito raztreskane ledene mase se v tem ledeniku kar vidno premikajo, se podirajo, zasipajo razpoke in ustvarjajo nove oblike. Od vsega me je bilo tega ledenika najbolj strah.
S cepini smo izgrebli v moker sneg sedišča in lovili kaplje vode, ki so se scejale s previsov in v nastajajoči noči hitro zmrzovale. Po dveh urah je utihnilo žuborenje potočkov in le šklepetanje z zobmi se je pridružilo zvokom ledenika. V noči, ki se mi je po dolžini zdela polarna, sem topil sneg z zadnjo plinsko bombico, ki nam je ostala. Optimizem, ki nam je pomagal preživeti ves ta neskončni vzpon in sestop, pa nam je pomagal tudi v tej noči. Zdelo se mi je, da jutra 27. oktobra ne bomo nikoli dočakali. V neskončnost se je rojevala jutranja zarja, ki naj bi prinesla odločilni dan - dan naše rešitve.
BILI SMO KOT KAZNJENCI ...
Naglo se je spuščalo jutranje sonce po vzhodni steni Daulagirija, ko smo hiteli natikati dereze, da bi začeli svojo kalvarijo preko ledenika. Rodilo se je pravljično lepo jutro, ki je prineslo vročo sončno pripeko. Kolovratili smo okoli ledeniških razpok, obirali raztreskane ledene grmade, ki se kdo ve katerim zakonom navkljub niso podrle na nas. Sonce je kmalu zmehčalo sveži sneg, ki se je pričel lepiti na dereze. Bili smo kot kaznjenci, privezani na vrv, namesto težkih krogel na gležnjih pa smo ob vsakem koraku dvigovali velike snežne cokle.
Hrib nam je pil zadnje moči in postavljal vedno nove zapreke. Grozljivo raztreskana ledena reka ni nudila niti metra ravnine. Nešteti ovinki so bili potrebni, da bi se spustili le nekaj deset metrov nižje. Včasih smo klicali na vse grlo, da bi se morda oglasili naši tovariši, za katerimi je izginila vsaka sled. Okoli poldneva smo nenadoma zaslišali človeške klice, ki so prihajali iz megle, tam, kjer se začenja greben ledeniške morene. Pa sta bila le dva domačina, ki sta se kmalu izgubila v megli in ostali smo spet sami s svojimi težavami.
Še in še smo se spuščali v temne ledeniške razpoke in plezali na drugi strani po kot nož ostrih ledenih rezeh. Tisočkrat sem tisti dan preklel ledenik. Dan se je pomaknil na večer, ko se je naš preboj po dvanajstih urah končal kot bi odrezal in je ledeniku zmanjkalo zagona. Po navpičnem ledu smo se spustili na moreno, kjer se je povsod scejala ledeniška voda.
POLEGLI NA GOLA TLA IN ZASPALI
Možnost bližnje rešitve nam je vlila novih moči. Čim dlje stran od prekletega ledu smo se hoteli umakniti in še v trdi temi sestopili na obsežne pašnike, ki jih je pokrival sneg. Po pobočjih, razbrazdanih od hudournikov, smo obirali travnata rebra in polja osrenjenega snega, počivali mlahavo sloneč na skalnih kladah in iskali vsaj nekaj zavetju podobnega. Ob nekem globokem žlebu, v katerem je žuborela voda, so nas zapustile moči in volja. Pa smo polegli na gola tla in zaspali kot ubiti, medtem pa je tudi nočni mraz vklenil žuborečo vodo v led.
Bilo je zgodaj dopoldne 29. oktobra, ko je prvo sonce oživljalo tri izmozgana trupla, ki so se zavita v spalne vreče počasi budila med razmetano opremo. Bilo je eno tistih juter, ki so nas ob prihodu pod Daulagiri navduševala in nam vlivala optimizma. Tokrat pa smo bili slepi za lepoto okolice in gore okoli nas so se mi zdele sovražne. Dolina je bila še tako daleč! Kar ležali smo tam, mežikali v sonce in čakali kdo ve česa. Rahel veter je iz doline prinašal duh jesenskih trav in vse okoli nas so kukali iz zemlje majhni modri svišči.
Le počasi nas je odtajalo toplo sonce in pričeli smo se zanimati tudi zase. Prvič po 15 dneh smo se sezuli. Na hrano smo že kar pozabili. Otopeli smo postali za take posvetne stvari in vesel sem bil že, da nam narava ponuja vsaj lep dan.
Stane Belak - Šrauf