Slovenska himalajska odprava v južno steno Daulagirija
Dnevnik (1981) - piše: Stane Belak – Šrauf
Zobje derez so neprijetno spodletavali na gladkih ploščah, po katerih je kar žuborelo potokov. Ko je bil težki skok za mano, sem napredoval strmo desno navzgor, po globoko zasneženih ploščah. Vršanja skal in votlih udarcev v sneg pod nami smo se navadili. Človek postane v takem kar fatalist. Saj se nimaš tako nikamor umakniti.
Južna stena Daulagirija, ki se spušča naravnost v zelene gozdove himalajskega predgorja, ima zato tudi izredno muhaste vremenske razmere. Iz nižjih delov je steno moč videti le v zgodnjih jutranjih urah, sicer pa je zavita v vlažno meglo in močne snežne ali deževne padavine. To moreče vpliva na alpiniste, ki se lotijo tega problema. Velike temperaturne razlike so vzrok, da se ob vročih dneh gora dobesedno podira. Podoba serakov in kamniti plazovi so težka psihična preizkušnja za navezo, ki se namerava spoprijeti z goro. Na sliki: bivak pod previsi, ki so nas rešili pred ledenim plazom 11. oktobra (5000 metrov).
(Foto: Stane Belak)
USPEŠNIH PRVIH 800 METROV STENE!
Ker je letelo vse preko nas, sem bil prepričan, da smo že nekje pod značilno skalno zaporo blizu višine 4880 metrov, kjer bo treba najti prehod v naslednji položnejši del stene. Popoldne, ko je velika plaznica na desni kar šumela od plazov in vode, smo dosegli naslednjo skalno zaporo. V turobni megli sem jo ocenil le na 50 metrov višine. Čas pa nam ni več dopuščal nadaljnjega raziskovanja. Zabili smo torej kline pod previs in obesili zadnji prineseni material. Jutri bosta Sabla in Juš, ki sta danes ostala v bazi, nada-ljevala naše delo, uspešno smo odkrili prvih 800 metrov stene!
ODUREN TEREN
Vzpon po sicer znani smeri je bil pravi pekel. V nadležnem pršenju dežja, ob srhljivem ropotu rušenja skal in bučanju vode, smo se že v temi prebijali do prve skalne zapore, kjer smo si pripravili za noč tako, da smo pod previse v sneg izkopali polico in zlezli v spalne vreče. Neprijetno sneženje nas je motilo do polnoči, nato pa se je prikazala luna, ki je svetila skoraj do belega dne.
Zjutraj ko smo zapuščali ledeni bivak, kjer je bilo vse kar skrepenelo v mrazu, je bil nočni, skrajno neprijetni vzpon le še spomin ali kot hude sanje.
Naglo smo dosegli konec vrvi pod veliko skalno zaporo, ki se pošev spušča prav do glavne plaznice na desni. Tu sta Sabla in Juš izgubila en dan. Tudi sam sem imel le še toliko časa, da sem si ogledal možne prehode v dolgi prečnici na desni, potem pa nas je zajela megla.
Prestaviti smo morali že napete vrvi v desno do pričetka neizrazitih razčlemb, ki vodijo pod velikimi previsi skoraj vodoravno čez skalno steno. Skala je bila krušljiva, mokra in spolzka. Skratka oduren teren, za katerega nisem prav vedel ali me bo pripeljal v lažji svet nad previse ali ne.
DRUGI BIVAK
Pričelo je snežiti in naše početje tistega dne je bilo polno negotovosti. Bil sem neznansko vesel, ko sem pod previsi že daleč v prečnici naletel na udobno in dovolj široko snežno polico, kjer smo si uredili drugi bivak.
Medtem ko sem zabijal varovalne kline in pritrjeval vrvi, se je za trenutek megla toliko razkadila, da sem lahko ugotovil, kako je skalna zapora tako rekoč premagana. Le 5-metrska previsna stopnja, vsa v ledu, je branila prestop v naslednje snežišče. S pomočjo pol metra dolgih alu profilov sem zavaroval previs in med divjim obstreljevanjem s kamenjem potegnil vrvi še 30 metrov navzgor v zasneženo pobočje. Prav blizu na desni so treskale skale in se je valila po plazni grapi vodna in ledena mešanica. Naglo sem jo pobrisal nazaj pod varne previse, kamor je medtem Cene že nekajkrat pretovoril material iz sprednjega depoja.
Popoldne ko smo se pripravljali za bivak in je iz megle še včasih posnežilo, smo bili prav židane volje. Vendar zopet en uspešen dan in dobri obeti za naslednjega, ki ga bomo lahko pričeli še pred prvim soncem.
ŽE NAD 5000 METRI
V bazi je ta dan počivala druga skupina, da bi nas drugič in obenem zadnjič zamenjala. Ob polni luni ali kak dan kasneje smo načrtovali pričetek tistega pravega vzpona, od katerega smo si obetali rešitev problema južne stene.
11. septembra na vse zgodaj sva z Emilom pričela z vzponom po še neznani steni, v smeri črnega stolpa, vrhu katerega naj bi se končale težave v skali. Uspešno sva sledila razčlembam sem in tja po policah in zaplatah snega, ki so ležale na njih.
Okoli poldne sva dosegla po težkem in navpičnem vzponu v skalah polico, že 5200 metrov visoko. Skala je bila čudna zmes sprijete mivke in nekakšnega skrila, kar je zahtevalo zelo previdno plezanje. Na zabite kline sva obesila preostanek vrvi in se pripravila za spust. Vršnji stolp je bil videti zelo blizu. Polna optimizma sva se spuščala nazaj v meglo. Navsezadnje nam je uspelo splezati še 1100 metrov stene, kar bi že samo po sebi pomenilo kar lep dosežek, zlasti še, ker ves ta čas ni še nihče skupil nikakršne poškodbe.
Cene, ki je medtem pridno tovoril opremo po steni na zadnje snežišče, naju je pričakal na bivaku s čajem in juho, ki ju je pripravil na plinskem kuhalniku. Okolico je zavijala vlažna megla, ki je še dopolnjevala neprijetne občutke, ko smo z vseh strani poslušali zamolkle zvoke skalnih in ledenih plazov.
Stane Belak - Šrauf