Slovenska himalajska odprava v južno steno Daulagirija
Dnevnik (1981) - piše: Stane Belak – Šrauf
Kljub vsemu sem bil židane volje, ko sem izplačeval preostale nosače, saj je bil zadnji del poti do baze, najtežja - preizkušnja, srečno premagana. To so očitno vedeli tudi domačini. Zadovoljni s plačilom so odkorakali v dolino in spotoma pokradli vse vrvi v soteski najbrž v strahu, da nam na povratku ne bi bilo kaj podarjenega. To neprijetno novico mi je sporočil nekaj dni kasneje naš poštar, ki se mu ni uspelo prebiti skozi sotesko, da bi odnesel prvo pošto v Katmandu. Narasla voda po tridnevnem deževju je odnesla vse naše delo - 3 mostove, vrvi pa so tako ali tako šle že z nosači.
RAZGLEDOVANJE
Sicer pa medtem, ko se je baza polnila z materialom, nismo držali križem rok. Dva dni so nam vzela dela pri kopanju ploščadi za tri »letoviške šotore Makarska«, v katerih smo se ves čas bivanja počutili res udobno. Zvezni oficir in naši nepalski spremljevalci pa so delo vzeli bolj površno, kar se jim je v naslednjih dneh zaradi vremenskih razmer neprijetno maščevalo.
Vmes med opravili smo se lotevali hrane, da bi nadoknadili zamujeno, saj smo se nekaj dni nazaj zaradi različnega transporta hranili res le za vzorec. Zato so bili naši obroki oblini, zlasti pa večerje, kjer smo se nažirali tako, da so noči minevale brez spanja. Naš kuhar pač ni razumel, da mora biti večerja najkasneje ob petih popoldne, vedno je spesnil še en obrok tam okoli osmih zvečer.
So bile pa še druge težave tiste prve dni, ko smo si postavljali začasno domovanje pod mogočnim južnim zidom Daulagirija. Zdelo se mi je, da nosači prepočasi nosijo našo robo skozi sotesko, kajti grozno sem bil na trnih zaradi morebitnega poslabšanja vremena. Izkušnji z odprav na Kangbačen, še bolj pa z Makaluja sta obetali obvezni veliki sneg med 24. in 28. sep-tembrom. Tisti konci pod Daulagirijem pa so očitno še posebej na udaru slabega vremena.
V silni naglici, ki nas je pestila ves čas priprav, nam ni uspelo dobiti tudi nekaj delov osebne opreme, kot so ure, čelne svetilke, pa rezervne žarnice zanje. Malenkosti na pogled, v resnici pa ob odločenem trenutku ključne stvari. Če ni ure, je vprašljiva radijska zveza. Brez luči ponoči v steni ali na ledeniku je bivak obvezen ... Torej smo pridno beležili, kaj vse mora poštar poleg pošte še prinesti iz Katmanduja.
Najbolj pa se nam je vsedla na dušo STENA. Vso vzhodno, severno in severozahodno stran neba zavzema ON - Daulagiri.
Stalno se ustavljamo pri delu, zlasti še, če zagrmi v steni. In to se dogaja vsakih nekaj minut, posebno še v vročih dopoldanskih urah. Name, kot tudi na ostale člane odprave deluje taka bližina moreče. Nihče naravnost ne reče nič, čutim pa napetost, ki jo stopnjujejo podori serakov in grmenje skalovja. To je še najhujše. Serak sproži veličasten oblak ledu, ki zamolklo bobneč spektakularno drvi v globino. Skalovja ne vidiš! Le treski skal in bobnenje pričajo o silni živahnosti naše gore.
VSAK TRENUTEK DRUGAČNA PODOBA
Ko po deveti uri dopoldne pokrije dolino obvezni oblačni pokrov, postane stana še bučnejša in le ugibamo lahko, kje in kolikšen plaz se je utrgal. Ugotavljanje jakosti in poti plazov pa so za naše namene najpomembnejši. Neverjetno, kako so se spremenile razmere v steni od izvidnice sem. Spodnji del stene kaže črne navpične stene in po žlebovih in grapah vise v senci ogromne ledene sveče in zaledeneli slapovi. Vse, to se vsak dan znova podira in preko noči gradi. Stena kaže vsak trenutek dneva drugačno podobo. Odvisno od svetlobe, megle in sonca se ponujajo zdaj enostavne možnosti pa nekaj zatem na istem mestu ob drugačni svetlobi pravi obup. In pri vsem tem se gora večino časa skriva v meglah.
Edino v ranem jutru se nam stena razodene v vsej svoji kristalni lepoti. Ko se vžge prva sončna luč na vršnji, s serakastimi čipkami okrašeni rami, se kot požar razširi navzdol po poljih neštetih ledenih žlebov in razov. Svetloba in senca z neverjetno ostrino razgalita razbrazdano obličje južne stene. Ta scenerija traja le nekaj minut, potem pa sneg v steni zablešči in zaščemi v očeh, da človek razen ogromne bele ploskve ne vidi ničesar več. Prav to pa je vzrok, da si stene praktično ne moremo dodobra ogledati.
Eno pa mi je bilo jasno takoj, da si kakršnega koli odhajanja v steno, iskanja prehodov in vračanja v bazo, ne moremo privoščiti. Gora je prenevarna! Končno smer, kjer bomo ubrali svojo pot, moramo pogoditi na daljavo! To pa bo zahtevna naloga, saj bo od ustrezne odločitve odvisna tudi glava vsakega posameznika.
Torej se bomo morali kar potruditi in obletati vse razgledne točke v okolici baze, zlasti pa nad njo v več kot 5000 metrov visokem grebenu, ki meji s sosednjo dolino Thak Kole.
Takoj nad bazo sem že ob prihodu opazil sledove velikega števila drobnice in ostanke skromnega pastirskega bivaka. Nekaj kamenja zloženega v nizek zid in sledovi ognja so bili živa priča, da so ti konci včasih tudi obljudeni.
Uganko smo razvozlali 26. septembra, ko smo se zgodaj zjutraj podali v strmine nad bazo in sledili stečine kozjih parkeljcev, ki so se vzpenjale na prehod v grebenu in se nato v dobro vidni stezici nadaljevale po pobočjih do sedla na višini 4800 m. Molilna zastavica na bambusovi palici, zataknjena v kamnit mani (možic) je pričala, da pastirji z drobnico to pot uporabljajo večkrat.
NISO HOTELI POVEDATI!
Novo odkriti prehod nas je pripeljal na slikovite pašnike vzhodne in severovzhodne strani spodnjega Daulagirijevega grebena.
Bilo je to pravo odkritje in obenem tudi odgovor na človeške sledi v okolici naše baze. Torej, ljudje z živino prihajajo čez grebene iz Tibeta, ker južna soteska ne omogoča nobenega naravnega prehoda. Končno sem dosegel tisto, za kar sem poleti leta 1980 in to pomlad zaman spraševal domačine. Niso mi hoteli povedati! Tako bi bil še en vsiljivec več na njihovih od sveta odmaknjenih visokogorskih pašnikih.
To pa je bil tudi sicer čudovit dan, ko smo iz visokega roba prehoda gledali 2500 metrov globoko prodove široko razlite struge Thak Kole. Pod nami sta na prostranih pašnikih rjave jesenske trave ležali dve jezeri, onstran doline pa so je bleščal sneg Nilgirijev (7120 m) in ogromni masivi Anapurne (8091 m). Impresije najvišjih gora na svetu je dopolnjeval troglavi vrh skoraj sedem tisoč metrov visokega Tukuče Pika in del strahovito razbitega vzhodnega Daulagirijevega ledenika. To je pravi kaos razbitih ledenih mas, ki se od daleč vidi kot reka močnika, ki se cedi med gorskimi pobočji. Tam, »če bo sreča mila in zdravje junaško«, bomo morda čez mesec sestopali! Tak je bil načrt sestopa, čeprav se za vzpon še nismo odločili.
Daleč na severu, kjer se je globoki rez Thak Koline doline izgubljal v blagih oblikah tibetanskih gora, sem slutil nadaljevanje mojih nekdanjih poti - prelaz Torong in prelaz Tili Co.
Potem, ko so zakipele megle iz dolin in zakrile mogočno gorsko sceno, smo se v megli vračali po pobočjih, kjer so v jesenskih barvah rdeli zadnji predstavniki rastlinja tu na višini skoraj 5000 metrov. Megla je zagrinjala tudi našo steno in z vseh strani smo slišali grmenje skalnih in ledenih podorov. Zgoraj je bilo očitno še sonce in gora se je dobesedno podirala.
Grabilo nas je malodušje in sklenil sem, da v tako norišnico pač ne bomo vstopali. Pred odhodom sem obljubil, da se bomo vrnili vsi! Ko sem sam s turobnimi mislimi ob vsej tej kanonadi sestopal v bazo, sem bil prepričan, da bo obljubo držati domala nemogoče ...
Sicer pa se nobena juha ne poje tako vroča kot se skuha. Normalno bi bilo, da tudi to noro podiranje enkrat ustavi zmrzal, ki jo bo slej ko prej prinesel jesenski mraz.
Že popoldne tistega dne je pričel dež in med večernim »nakladanjem« smo spričo neprijetnih vtisov enoglasno menili, da bi bilo še najbolje počakati kak teden, ko se bo hrib tako in tako podrl in nanj sploh ne bo treba več plezati. Kot v odgovor čvekanju se je takrat nekje v meglini brezkončnosti stene nekaj grozovito podrlo. Hrup plazu je bil dolg in močan, potem pa ga je zamenjalo škrebljanje obveznega večernega dežja po šotorskih platnih.
VELIKI DEŽ
Pa kdo bi vedel za muhasta vremena, ki se zgrinjajo nad Himalajo. Pričakovani zadnji sunek monsuna, kot bi imenoval obvezno poslabšanje okrog 24. septembra, se je to pot očitno zakasnil. Tisti dan je le malo deževalo in steno je sneg le poprhal. Vse je kazalo, da vremenski pravilnik izpod Makaluja tu ne drži. Pa sem se krepko prevaril v svojih tihih željah.
Stane Belak - Šrauf