Slovenska himalajska odprava v južno steno Daulagirija
Dnevnik (1981) - piše: Stane Belak – Šrauf
Potem je tu še 24-letni poštar Deobadur iz plemena Gurung, pa dva nosača za potrebe baznega taborišča. Mala četica se je pozno popoldne »pricijazila« na veliki travnik turističnega kraja Pokhara in naslednji dan, pričela pristopni marš proti »Beli gori«.
PREHLADI IN SLABA VOLJA
Pot nas je vodila po meni tako znanih krajih. Čez Naudando, kjer nas je ponoči motil strahoviti naliv, človek verjetno sploh ne pride brez moče. Tudi na prelazu Goropani sem že tretjič zaman pričakoval pravljični pogled na našo goro? Z neba se je v štrenah zlival ledeni dež, ki je prinesel prehlade sahibom in slabo voljo nosačem. Zvečer smo že poslušali burno kričanje in kriljenje z rokami organizatorjev štrajka, ki pa jih je naš živahni zvezni oficir v svoji začetniški vnemi naglo utišal in preprečil najhujše. Bil je namreč prvič na odpravi in je svojo vlogo bleščeče odigral. Mislim, da je bil najboljši »zveznik« dosedanjih naših odprav.
Naslednje dni je 56-glava nosaška kolona brez izgredov prešla sotesko Kaligandahija in se preko prelaza Daramdunga (2750 metrov) spustila v zadnjo vas na naši poti. Privadili smo se že stalnih nalivov, pa tudi vzorčnih srečanj s pijavkami, ki so v monsumskem deževju obvezni in neprijetni spremljevalci popotnika v višinah med 2000 in 3500 metrov.
Vas Cimkola je v dolini Ruhugat Kole, leži že daleč stran od znamenite romarske poti v Muktina, pa je zato naš prihod spravil na noge vse naselje. V vasi deluje srednja šola, ki je zaradi dogodka pri priči prenehala z delom in vsa šolska mularija pa tudi drugi, se je nagnetla okoli Sahibov. Mi pa smo potrpežljivo čakali, da bo končal zasedanje vaški svet »Pančajat«, kjer se je odločala usoda našega prenočevanja. Bil sem kar vesel, da se je posvet končal v naše dobro, saj so nam dovolili prenočiti v šolskem poslopju. Sam sem v zameno medicinsko obdelal kakih 20 vaščanov.
NA TISOČE PIJAVK
Tu bi imel zdravnik kaj početi! Videl sem grdo zmečkane prstke dveletne deklice, kot boksarsko rokavico zateklo in zastrupljeno roko kmeta iz zaselka na drugi strani doline, napol mrtvo starko z kdove kakšno boleznijo ... Človek se zamisli nad usodo in življenjem teh ljudi. Do prvega kraja z zdravnikom je najmanj teden dni hoda ... Tudi srednja šola je poglavje zase. Spali smo v sedmem razredu na prašnih tleh z odprtimi dežniki, kajti skozi škriljasto streho je nočni naliv namakal tudi nas. Medtem je pod nami pridno delala naša kuhinja na odprtem ognju. Pekoči dim mokrih drv in posušenih kravjakov mi je zagrenil tisto noč.
Toda prave zgodbe so se šele pričenjale. Dva dni zatem smo dosegli zadnje človeško bivališče - planino Piedi in skalno špiljo, kjer sem spomladi, ob priliki izvidnice, prvič ugledal Daulagiri. To pot pa so bili pastirji nekoliko prijaznejši. Tisti, ki smo prišli prvi smo prevedrili ploho pod bambusovo ponjavo med mladimi kozlički in bivoljimi teleti. Vlažni zatrep doline Thujo tudi to pot ni zatajil.
Še dve uri smo podaljšali našo dnevno etapo tisti dan, kajti bal sem se, da bi nosači naslednji dan pobegnili nazaj. Taborili smo na planini Sungur Kahka, kar bi po naše pomenilo svinjska planina. Bila je res taka! Še vse kaj hujšega. Črno blato čez gležnje nas je kar požiralo in pijavke so v odurnem dežju napadale v tisočih. Prava podoba dantejevega pekla. Utrujeni nosači so prihajali še ponoči in razpeli smo vse razpoložljive plahte.
PEKLENSKO DELO
Tu se začenja brezpotje, kajti domačini ne gonijo živine veliko dalje. Strma gorska pobočja z zelenimi mahovi po pečinah se spuščajo v divje zaraščeno dolino. Ob priliki izvidnice, ko je bil tu še sneg, sem zasekaval drevesa, da bi označil pot. Vlaga in lišaji so v teh nekaj mesecih povsem zabrisali moje delo in le s težavo sem sledil pravi smeri.
Tu na planini Sungur Kahka so zaradi divjih razmer pričeli nosači zopet negodovati. Morali smo storiti vse, da nas ne bi zapustili. Do baze je bilo namreč še 3 dni hoda in odprava bi se lahko na ta način kar končala.
Zato smo 20. septembra odšli vsi sahibi zarana naprej po gozdu, da bi označili pot in izsekali prehode v pregosto zaraščenih predelih.
Bilo je peklensko delo! Pozimi s snegom zasuta pobočja so bila v tem letnem času divje zaraščena z visokim bambusom, žilavim volčinom in zveriženim grmovjem. Vse dopoldne smo mlatili džunglo in se uspeli prebiti do hudourne struge Thujo Kole, ki na tistem kraju izstopa iz soteske. Da bi lahko nadaljevali pot, je bilo treba prehoditi razbesnelo in naraslo vodo, ki se je grmeč valila v dolino.
Za nekatere nosače je bila to prehuda preizkušnja. Plezati so morali po velikanskih skalnih blokih, po spolzki drseči zemlji in ostri kamni so načeli njihove sicer utrjene noge. Popoldne se je nad sotesko zgrnil naliv, mi pa smo v povodnji od zgoraj in spodaj sekali trdi himalajski buzabat, kot imenujejo domačini brezova drevesa in iz njih zgradili prvi most. Vratolomna naprava je omogočila, da smo prekoračili bučečo vodo in na drugi strani taborili v nalivu, ki ni prenehal celo noč.
SKOZI ZELENI PEKEL
Tam na višini 3000 metrov, sredi divje zaraščenih gorskih pobočij, nas je naslednje jutro zapustilo prvih 14 nosačev. Nič jih ni moglo več zadrževati. Ostale sem spodbujal in obljubljal bakšiš. Bolj kot to pa je bilo lepo jutro tisto, ki jih je zadržalo, da so odnesli svoje tovore naprej in se vrnili še po tiste, ki so jih pustili pobegli nosači.
To je bila borba za dosego baze. Tam se bomo osamosvojili. Pomoč domačinov nam ne bo več potrebna. Če nas zapuste je zgodba končana. Če bi morali nositi sami, bi rabili 10 dni za ves pratež in v bazi bi bili tako dotolčeni, da bi goro lahko le še gledali.
Zato smo naslednji dan z še večjo vnemo tolkli po zelenilu in si utirali pot po 3 metre visokem, gostem klorofilu, ki poleti spremeni sotesko v pravi zeleni pekel.
Dopoldne, 22. septembra smo gradili zopet most čez brzice in do večera izsekali divjo podrast trimetrskega pelina in bambusa do odprtega mesta pod glavno sotesko. Kot po čudežu nas tisti dan ni napralo in uspelo nam je pred nočnim dežjem postaviti tudi ponjavo za nosače.
Prihajali so utrujeni skozi vsekano podrast in nezaupljivo zrli v prepadne bregove soteske, po katerih so se obešale vlažne monsumske megle. Soteska je zevala kot črna špranja med umazano zelenimi gorskimi skladi. Divji svet ni obetal nič dobrega! Vedel sem kaj se bo zgodilo. Daleč od naselij je nosačem že pričelo zmanjkovati hrane. Velel sem razdeliti riž in moko iz ekspedicijskih zalog. To bomo nadoknadili pozneje!
NESREČNI PADEC
Z dvema domačinoma sem si ogledal gorsko tesen, ki odvaja vode izpod južnega Daulagirija. Do večera smo se prebili skoraj na njen zgornji konec. Bilo mi je jasno, da tu preko ljudje ne bodo hoteli. Zgraditi bo treba še najmanj en most in zavarovati pot z vrvmi. Ogromno snežišče ostanek zadnje zime nam je prihranilo gradnjo drugega mostu, ker si je voda izdolbla predor skozi zbite snežne gmote. Bobnenje vode je napolnjevalo dolino ko smo se vračali v taborišče, kamor so prihajali zadnji nosači in fantje, ki so učvrstili drugi most. Težave nas spremljajo še kar naprej.
Pri prehodu čez brzico je dopoldne prav tisti nosač, ki je organiziral štrajk v Siki, izgubil ravnotežje in padel v vodo. Že nezavestnega je potegnil iz vode Zupan, tovor fiksnih vrvi pa je bil za nas izgubljen. To je bila dvojna »smola«. Nosači, ki so videli nesrečo svojega tovariša, so izgubili še zadnjo trohico poguma, odprava pa je s tem izgubila polovico vseh vrvi, kar je pomenilo resne probleme kasneje na gori.
Nisem bil presenečen, ko mi je naslednje jutro Najke - vodja nosačev sporočil, da nas zapušča večina nosačev. Ostalo jih je le 6. Toda ti so obljubili, da bodo znosili vse, tovore čez sotesko do baznega taborišča. Sreča v nesreči je bila, da nam je vreme v prihodnjih dneh prizanašalo.
PRVI ŠOTOR BODOČE BAZE
Potem ko sem izplačal odhajajoče nosače, smo se vrgli na delo in v naslednjih dneh zavarovali nevarna mesta v soteski, zgradili zadnji tretji most in se 23. septembra dopoldne dobesedno skozi brzice prikopali na zgornji konec soteske. Tako je bila premagana še zadnja ovira in istega dne zvečer je na obsežnih pašnikih za morenskim robom južnega Daulagirijevega ledenika stal prvi šotor bodoče baze.
Tri dni kasneje, 26. septembra, je bila baza dokončno postavljena, izmerjena višina 3950 metrov nad morjem in ugotovljen časovni primanjkljaj desetih dni!
Stane Belak - Šrauf