Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Odisejada Daulagiri (1.)

Slovenska himalajska odprava v južno steno Daulagirija
Dnevnik (1981) - piše: Stane Belak – Šrauf

Mineva tri tedne, odkar se je vrnila iz Nepala naša nadvse uspešna alpinistična himalajska odprava na Daulagiri, ki je kot prva v zgodovini uspela preplezati južno steno te gore, kar pomeni nov korak v osvajanju himalajskih vrhov in sten. Vodja odprave Stane Belak-Šrauf, ki mu je šlo krepko za nohte že pred dvema letoma med vračanjem z vrha Mount Everesta, se je tokrat znašel s svojima soplezalcema po uspelem vzponu preko južne stene zaradi različnih okoliščin v še boli kočljivem položaju. Le Belakovim velikim himalajskim izkušnjam in obilici sreče se morajo zahvaliti za srečen povratek. Dnevnik začenja danes objavljati feljton o tem našem novem alpinističnem podvigu in naši bralci bodo lahko iz prve roke brali, kako je potekal sam vzpon in nato mukotrpni sestop z gore.

 

Po 15 dneh pristopnega marša iz Katmanduja do vznožja južne stene Daulagirija se je 15. oktobra pričel prvi poizkus, da bi žepna odprava slovenskih alpinistov preplezala več kot 4000 metrov visoko in dobrih 10 kilometrov široko južno steno Daulagirija (8167 metrov), ki je po vrsti šesti vrh na svetu. Na sliki slovenski alpinisti in zvezni oficir v bazi pred naskokom stene. V prvi vrsti od leve na desno sede: Janez Sabolek (23) Akademski AO Ljubljana, Jože Zupan (27) AO Celje, Emil Tratnik (30) AO Idrija, Cene Berčič (22) AO Kamnik, Rok Kolar (22) AO Prevalje. Zadaj levo: vodja odprave Stane Belak (40) AO Lj. Matica in zvezni oficir Mohan Khadka (36) - policijski podinšpektor. (Foto: Stane Belak)

V srednjem Nepalu, tam, kjer se velika reka Kali Gandaki prebije iz Tibeta v Indijo, se mogočna Himalaja še zadnjič požene proti nebu, da bi dosegla magično mejo 8000 metrov. Kanjon Thak Kole, kot se v zgornjem toku imenuje Gandaki, je najgloblja soseska na svetu, ki prereže mogočne gorske masive Anapurne in Daulagirija. Iz dna soteske do obeh nebotičnih vrhov je domala 8000 metrov višinske razlike. To so nepojmljive dimenzije za naše skromne predstave, ki smo jih vajeni iz domačih Alp.
Če je masiv Anapurn še najbolj podoben ogromnemu ledenemu valu, je Daulagari pravo nasprotje. Ta je samostojen, neverjetno slikovit vrh, od koderkoli ga človek ugleda. S svojimi 8167 metrov zaseda na lestvici štirinajstih osemtisočakov šesto mesto, po težavnosti pa sodi med najtežje dostopne gore Himalaje. Celo njegova severna pobočja so za himalajske razmere neverjetno strma in izpostavljena orkanskim vetrovom z zahoda. Pravzaprav je gora najzahodnejši osemtisočak v Himalaji.

PRAUSTOV ŠVICARJEV
Prva odprava, ki je goro videla od blizu, je bila francoska, vendar je bil Daulagiri za leto 1952 še pretrd oreh. Po dolgem iskanju drugega cilja so potem Francozi opravili legendarni vzpon na Anapurno, ki je tako postala prvi osemtisočak, ki ga je zmogel človek. Daulagiri se je trdovratno upiral, pobiral žrtve s plazovi in slabim vremenom, dokler ga ni preplezala švicarska odprava pod vodstvom Eiselina.
Številne kasnejše odprave so na gori rešile tako rekoč vse možnosti. Preplezane so bile številne nove smeri v severnem, vzhodnem in zahodnem pobočju, pa tudi vse markantne grebene in stebre, ki vodijo na ponosni vrh, je uspelo premagati različnim nacionalnim navezam.
Tudi na ostalih pomembnih himalajskih vrhovih je človeku uspelo rešiti večino problemov. Tak je neizogiben napredek, ki žene človeštvo, da bi razkrilo še zadnjo belo liso na našem planetu. Le prav malo jih je še ostalo na naši prostrani zemlji. In Daulagiri si je, kljub neverjetnemu prometu v Himalaji, uspel ohraniti tako skrivnost. Skrivnost je ostalo vse njegovo ogromno južno pobočje, ki v orjaški, 10 kilometrov široki in preko 4000 metrov visoki ledenoskalni steni pada v zelene džungle predgorja. Brez dvoma je Daulagirijeva južna stena najvišje prepadno pobočje na svetu, ki resnično zasluži ime stene in ob katerem se je pričelo govoriti v samih superlativih. Zaradi izjemnih, predvsem lokalnih vremenskih pojavov, ki jih pogojuje lokacija gora in zaradi številnih visečih ledenikov, si je stena pridobila še naslov najnevarnejše velike stene na svetu.

»PROBLEM ZA LETO 2000«
Za prvenstvo v njej so se potegovale številne najboljše ekipe, ki pa so se vračale brez vsakršnega uspeha. Že sam pristop pod goro je terjal izredne napore, ki so jih spremljale številne nevarnosti. Področje pod samo steno je tako, da celo vsega hudega vajeni domačini niso uhodili niti najmanjše stezice v divje razlito sotesko.
Kronika, ki beleži poizkuse nekaterih manjših odprav, omenja Japonce, ki jih je ledeni plaz pokopal že kar v vznožju, pa Američane, ki so tudi doživeli nesrečo. Tudi slovita Messnerjeva ekipa, imenovana najboljši plezalni tim na svetu, se je pred leti lotila problema. Stena jih je prisilila, da so se umikali vse bolj na zahod in se dejansko poizkusili v zapadnem delu gore - tudi brez uspeha. Tedaj je tudi Daulagirijeva južna stena dobila zveneči naziv »Problem za leto 2000«.
Torej, kdo bo prvi zmogel goro z juga, je bilo v alpinističnih krogih veliko vprašanje. Ponavljanje že uhojenih poti in zgolj osvajanje najvišjih vrhov Himalaje ne šteje več. Tako imenovano zlato dobo himajalizma smo zamudili
- bila je domena bogatejših in privilegiranih narodov. Ne pa sposobnejših. Torej je sedaj prilika, da se izkažemo tudi mi, da bo enkrat konec večnega capljanja v ozadju in ponavljanja izkušenj drugih. Uspehi naših odprav v zadnjem času, predvsem pa značaj ciljev, ki smo jih uspešno dosegli, nam dajejo vso pravico, da se poizkusimo tudi s tistim, za kar drugi po svetu menijo, da je nemogoče.

»GORA JE ZASEDENA ...«
Kljub nasprotovanju v lastnih vrstah in kljub stalnemu tarnanju zaradi sredstev, ki gredo v ta namen, smo na povratku z uspešnega Everesta vložili pri ustreznih nepalskih oblasteh prošnjo za vzpon na Daulagiri. V skladu s stopnjo našega alpinizma in našimi željami ostati v samem vrhu dogajanj v Himalaji, smo si izbrali za cilj prav razvpito južno steno Bele gore, kot bi se po naše imenoval Daulagiri.
Odgovor iz Nepala je bil v skladu z našimi izkušnjami in se je glasil: »Gora je zasedena do leta 1984«, kar je pomenilo štiri leta čakanja, skoraj gotovo menjavo ustrezne generacije alpinistov, ali z drugimi besedami, izguba ugodne priložnosti. Verjetno tudi drugi, ki jih ta cilj zelo zanima, v teh štirih letih ne bi stali križem rok.

Stane Belak - Šrauf

DNEVNIK ... 1981

Arhiv in spletna priprava: G. Š.



NDN/Dnevnik: Odisejada Daulagiri

AOI/G-L: 30 letnica prvega vzpona čez južno steno Daulagirija

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti