Spomini - Rado Kočevar: Po prvi ponovitvi direktne smeri v severni steni Travnika, tedaj najtežjega plezalnega vzpona pri nas, se je v glavnem zaključilo ponavljanje klasičnih smeri. Sedaj smo začeli razmišljati tudi o novih.
V naših gorah je bilo še veliko možnosti, tako v Julijcih, kakor tudi v Kamniških. Začetni peščici alpinistov, ki so do tedaj plezali, pa so se pridruževali še mlajši, drznejši in vedno bolj uspešnejši plezalci. V obdobju dveh let po »Aschenbrennerju« je bilo preplezanih, kar nekaj težjih. Med njimi tudi dve v severni steni Šit, po naključju istega dne. Kako je do teh, dveh prvenstvenih prišlo je prav zanimiva zgodba. Skušal jo bom obnoviti po lastnih in Zupanovih zapisih.
Ta veličastna stena je bila doslej preplezana le na skrajnem desnem delu, kjer ni tako navpična. Ves ostali del pa je še čakal na obiskovalce. Na AO Ljubljana skoraj ni bilo sestanka, kjer stena ne bi bila omenjena. Prijatelj Zupan je zapisal (PV 1953/201): »Severna stena Šit pomeni 800 m svetlih plati in rumenih odlomov sredi čudovite stene, ki se zgoraj nehava v nazobčanem grebenu …problem stene je bil še odprt in to smo vsi dobro vedeli. Mogoče pa je to najbolje vedel Belač, ki si je z ing. Dolarjem že pred leti zamislil novo smer v vseh podrobnostih. Spomnil sem se, da sem videl celo fotografije, na katerih je bila dobro vidna smer, kje naj bi potekala. Preračunani so bili že vsi prehodi in plezalca sta čakala samo ugodne priložnosti, da vstopita ...«
Bilo je avgusta 1950. Že ves mesec sem plezal v Julijskih Alpah. Preden sem prišel v Tamar sem že tretjič preplezal Čopov steber. Tudi dve težki prvenstveni sta bili za menoj (Stenarjev Trikot in posebej še Zadnji Prisojnik nad Krnico). Ker sem porabil skoraj vse kline sem moral ponje v Ljubljano, takrat z vlakom seveda. Spotoma sem srečal Romana Herleca iz Kranja in se z njim dogovoril za novo smer v Šitah. Zmenila sva se za smer v levem delu mogočne stene. Tu je stena deloma manj prepadna, pa tudi v smeri, ki so jih začrtali moji prijatelji nisem hotel posegati. Toda 12. avg. 1950 se je zgodilo nekaj posebnega. V Tamar sta prišla tudi Marjan Keršič Belač in France Zupan z namenom, da preplezata Aschenbrennerjevo smer v severni steni Travnika. Vse v redu in prav. Pozno zvečer, istega dne, pa v njuno sobo vstopi znana alpinistka Nadja Fajdiga z novico. »Kočevar je prišel z zadnjim vlakom in gre jutri plezat novo smer v severno steno Šit«. Z obema prijateljema nisem prišel v stik, ker sva s Herlecom prišla pozno in so vsi bili že v posteljah. Tako sta Zupan in Keršič prišla do prepričanja, da bom plezal tam, kjer sta imela smer zamišljeno z Dolarjem in sedaj naprej Zupan: »... čudno se mi je zdelo, da je Kočevar prišel na to idejo in tako rekoč zajadral na tuji zelnik. Če se Belač odloči, da drugo jutro prehitiva Kočevarja in vstopiva v severno steno Šit namesto v severno steno Travnika, bo to pomenilo prav prijetno spremembo v običajnem plezalnem življenju … niti zavedal se nisem, pa sem že mislil na to, da bi dal sto ponovitev severne stene Travnika za to novo smer, da bi splezal čez oni krušljivi vstopni raztežaj, ki me je na tihem moril že več let, to je od takrat, ko sem ga prvič videl … skozi odprto okno sem gledal zvezde na nebu in mislil sem na Rada, ki ta čas leži kje zraven …«
|
 Prva puščica kaže kotel s snegom. Do sem je pribl. 200 m v celoti napeto, varovališča pa so dobra. Težavnostna stopnja V-.
V kotlu voda (sneg). Od tu proti desni navzgor je smer ing. D. Dolarja.
Do druge puščice je lažji svet. Sledi kamin IV+, ki je sedaj kar dobro nabit s klini. Potem pa zopet lažji svet do vrha. Kamin je prikazan na četrti fotografiji.
Foto: splet
|
Z Romanom naslednjega dne nisva prav hitela. V najini smeri, ki sva jo namenila preplezati ni bilo pričakovati ekstremnih težav. Nekoliko bolj problematičen je bil videti spodnji del, srednji, pa še kar dobro prehoden, le zgoraj sva pričakovala nekaj težjih mest. Omenjena pričakovanja so bila, tako sva videla pozneje, kar realna. Malo pred vstopom, pa sva zagledala dva plezalca, precej desno od najinega vstopa, kako zabijata klin za klinom. Medtem, ko je Roman počakal, sem sam odšel proti obema, ki sta bila že nekaj metrov nad tlemi. Bila sta Keršič in Zupan. Po kratkem pogovoru je bilo vse jasno. Zupan nadaljuje: »... ta vstop je zelo dober in ko sem se oddihoval, sem zagledal, kako koraka neka plečata postava … Kočevar je vso noč prav mirno spal in to pozno v jutro …severna stena je dolga skoraj en kilometer. Rado ni niti najmanj mislil na smer, ki sta jo nameravala preplezati Keršič in Dolar …« Tako sta po naključju istega dne nastali dve prvenstveni smeri v dotlej popolnoma nepreplezani steni. Obe odlikuje dobra prehodnost po naravnih prehodih. Je pa smer Keršič-Zupan zahtevnejša in vseskozi bolj napeta. Zanimivo je tudi to, da sta obe smeri tudi danes zelo priljubljeni med mladimi plezalci. Leto pozneje pa je tudi Dolar preplezal svojo smer, nekoliko bolj desno od najine z Romanom.
| Danes je stena praktično obdelana, tudi tam, kjer si mi takrat smeri nismo niti zamišljali. |
Prvih 200 metrov je najina smer kar napeta, precej prostega plezanja. Varovališča pa so dobra. Nepričakovani zaplet pa je »hote ali nehote, zakuhala Nadja«. Vendar pa primer kaže na nek zametek »tekmovanja«. Toda vsi smo do danes, kar nas je še ostalo - dobri prijatelji.
Smer sem leto dni pozneje ponovil z Jožetom Govekarjem. Pri tem naju je zajelo gorsko neurje ravno v kaminu v zgornjem delu stene. V bivši državi so takrat veljali strogi obmejni predpisi in ker sva se vrnila ponoči (zaradi neurja sva morala nekaj ur počakati pod nekim previsom), so naju potem graničarji iz obmejne stražnice zaprli in naslednjega dne privedli na postajo ljudske milice v Ratečah. Ko sva povedala svojo zgodbo so naju seveda takoj izpustili. Bili so drugi časi … Bivša obmejna stražnica (karavla) je danes počitniška hišica poleg doma v Tamarju.
Rado Kočevar