RadioDur – Dušan Škodič: Nad meglo 06.07.07, 36. oddaja
RadioDur, petek po 17. uri, ponovitev v ponedeljek po 15. uri
:: Avtor in moderator Dušan Škodič ::
NAD MEGLO 36.
Kanjavčeve police in Komar nad Zadnjico
Tokrat bom predstavil eno najbolj divjih in malo obiskanih dolin, ki se zajedajo prav pod same temelje našega Triglava. Ta doživlja svoj največji obisk od severovzhoda, po dolinah Vrat, Kota in Krme, ter iz juga preko Pokljuke in iz Bohinja. Od zahoda se mu približa primorski dostop iz doline neuglednega imena Zadnjica, katere zatrep je od vseh naštetih najbližje vrhu našega očaka. Pot nanj ni zaradi tega sicer nič krajša, je pa najmanj obiskana in posledično bolj privlačna tistim, ki jim ne prija gneča na poti. Še bolj kot pristop na Triglav, je zanimiva sama dolina in divje poti nad njo.
Dostop v dolino Zadnjico je preprosto najti. Na zadnjem ovinku po spustu iz Vršiča, ali prvem pri vzponu nanj, se odcepi ozka makadamska cesta, ki nas ob divje šumeči in ledeno hladni rečici Zadnjici, ki so ji pred tridesetimi leti nadeli napačno ime Krajcarica, popelje do dober kilometer oddaljenega parkirišča, ki je sicer izhodišče za Kriške pode. Tam bomo naleteli na pravi izvir Krajcarice, ki je dobila ime po tem, ker je menda popotnik, ki se je tam dobro odžejal, vanjo iz hvaležnosti vrgel krajcar. Vožnja naprej po dolini je zaprta z zapornico, do zatrepa v koncu pa je še dobre pol ure prijetne hoje, med katero se človek sprašuje, kam je izginila vsa voda, ki je še malo prej tako glasno žuborela pod cesto.
Cesta, ki s svojimi umetelno klesanimi škarpami kaže na svoje vojaško poreklo, se na koncu nenadoma izvije izmed ostenij Zadnjiškega Ozebnika in strmali Pihavca, ter sproščeno zadiha v naravnem amfiteatru. Na svojem zadnjem ovinku, od koder se nadaljujejo le še mulatjere, stoji čez divjo strugo, v kateri se kar nenadoma zopet pojavi voda, most iz klesanega kamna, ki ga je med zasedbo med leti 1920 in začetkom druge svetovne vojne, zgradila italijanska vojska. Primorska in tretjina Triglava je bila tedaj po krivični pogodbi njihova, na srečo pa je za njimi ostalo vsaj nekaj uporabnih cest. Most je še vedno trden, čeprav ga je v poznih sedemdesetih poškodoval velik plaz, ki je pridrvel s Pihavca, ter spotoma podrl velik del gozda in nekoliko razril še vidne ostanke izravnanih ploščadi, kjer so bile postavljene vojaške barake in spodnja postaja tovorne žičnice proti Doliču.
Pogled iz zatrepa doline je neverjeten. Nad nami so ostenja Vršaca in Kanjavca, ki tu pokaže svojo steno, ki je najvišja v naših gorah. Iz leve, od škrbine Luknja, kjer se prične najzahtevnejši pristop na Triglav, pot čez Plemenice, ali pa le spust v dolino Vrat, pada proti dnu široka grapa Korita, ki še v globoko poletje hrani strugo z vodo iz svojih snežnih zalog. Levo na pobočju Pihavca, kjer so se v že opisanih dogodkih, med pogonom na Tožbarjevega medveda proti vrhu vzpenjali lovci, so ostanki opuščene planine Zajavor, ki jo z Luknjo veže slabo vidna, divja potka. Desno iz doline se odcepi označena pot na Prehodavce, od kjer je lahko dostopen tudi osamljeni Zadnjiški Ozebnik, glavna pot pa poteka kar naravnost navzgor, kjer za robom slutimo Dolič. Samega vrha Triglava ne moremo videti prav zaradi tega, ker smo tako blizu robu sten, ki so tisoč petsto višinskih metrov nad nami in se nam vrh skrije ravno malo za njim.
Pot na Dolič je drzno speljana mulatjera, udobna za hojo in ko pogledamo nazaj po dolini, nas bo pozdravil čudovit Jalovčev kristal, da ne omenjam iz Kriških podov padajočega, rokokojsko natančno obdelanega grebena Goličice, Germlajta, Kanceljnov in Prevčevega stolpa. Za drzne, dobro opremljene in izkušene gornike, ki jim je vrtoglavica neznanka, se tu začenja ena najčudovitejših avantur, ki jih ponujajo naše gore. Morda je še najlepše to, da nudi obilico adrenalinskega navdušenja, ne da bi bila avantura obremenjena s kakšnim vrhom. Do začetka poti čez Komar, kot jo imenujejo, se je potrebno odpraviti prav pod ostenja, kjer se po normalnih zimah še dolgo zadržujejo velika snežišča. Mimogrede naj omenim, da je naš dobitnik prve zimske olimpijske medalje, Jure Franko, prav na tem mestu v zgodnjih sedemdesetih opravljal svoje poletne smučarske treninge. A tiste zime so bile še tako radodarne, da je sneg obstal vse do avgusta.
Pot čez Komar je po pobudi trentarskega župnika Abrama trasiral znani Kugijev vodnik Andrej Komac, najtežje pa je najti njen začetek, ki je v bližini slapa, ki pada iz ozke tesni. Ko v steni uzremo še modro kapelico z Marijo iz belega marmorja, ki so jo za zavetnico postavili Italijanski graničarji, pa ni več možno zgrešiti. Pot je drzno speljana po naravnih prehodih in se izvije iz stene skoraj tisoč metrov višje. Prelepo je, da bi bilo konec, zato po tem sledi še nadaljevanje. Četrt ure pred kočo na Doliču se desno v police Kanjavca odlepi še zelo zahtevna prečnica proti Prehodavcem. Praktično od začetka do konca ne spusti gornika iz napetosti, ko se prebija naokoli gore po sistemu drznih polic. Tišina je neverjetna, let planinske kavke je slišen streljaj daleč, prav tako bitje svojega ali prijateljevega srca ob pogledu v kilometrski prepad. To je brez dvoma pot, ki človeku, ki je že prerasel željo po osvajanju vrhov, po vrnitvi v dolino pusti občutek notranje obogatitve. Vzemite si čas vsaj za obisk doline, če ne drugega, morda boste imeli srečo in vam nasproti pride celo Tona s svojimi ovcami, ki je živi leksikon tukajšnje zgodovine. Vedel bo odgovor na vsako vaše vprašanje.