Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Čopov steber

Železar (1978) - Dolfe Jelenc: Za vsakogar, ki se ukvarja s plezanjem, že samo ime Čopov steber zveni vabljivo.

Ko pa ga vidiš izpod stene, kako majhen in neznaten je v vsej triglavski severni steni, dobi vse skupaj še večjo mikavnost.

Trda tema je še, ko se odpraviva od Aljaževega doma. Hodiva počasi. Časa imava dovolj. Med potjo napolniva še čutare, vmes pa ugotavljava, da bi bilo bolje pod steno prespati, ker na vsezgodaj zjutraj vstajati ni prav nič prijetno.
Vrhove obsije prvo jutranje sonce. Globoko zajameva svež hladen zrak, to vzdušje polni z močjo. Zdani se. Vstopiva v Skalaško smer. Hitro napredujeva. V dobrih dveh urah sva na Gorenjskem turncu. Zavijeva se v vestone in brez besed pričneva zajtrkovati. Do tu sva prišla več kot uro prej kot sva računala. Vključiva tranzistor, toda Ljubljane ne moreva dobiti. Končno odkrijeva vsaj dobro glasbo. Kdo bi si mislil, da bova danes zjutraj ležala na turncu in poslušala tranzistor.

Nihče sploh ne omeni Čopovega stebra. Oba imava tremo, le nihče noče tega pokazati. Slišala sva precej različnih mnenj o Čopovem stebru. Nekaterim se zdi težak, drugi pa ga ocenjujejo kot lahko smer »hakl galerijo«. No - mnenje si bova morala ustvariti sama, vendar si ga ne bova, če bova steber le gledala; preplezati ga bo treba.

Ura se bliža deveti, ko se odpraviva z Gorenjskega turnca. Pred vstopno prečko sva. Mečeva kovanec kot vedno, kdo bo začel s plezanjem. Tokrat pride name. Prečke je za celo dolžino vrvi. Nerodna pa je kar se da. Poševna polica, polna drobirja. Oprimki pa so krušljivi tako, da mi ni prav nič všeč. Že sva na stebru. Tu ni posebnih težav. Lepo nama gre. Iz stene slišiva tudi druge plezalce in izgleda da je, čeprav je ponedeljek, stena kar polna. Bližava se prvi luknji. Od tu dalje se prične težji del smeri. Marko začne. Že takoj ga pozdravi lepa, nekoliko previsna, gladka poč, polna klinov. Že prav na začetku pa se mu zapletejo prusikove vrvice in stremena, tako, da se zamudi več kot pol ure ob gostobesednem, nič kaj spodobnem samogovoru. Tudi to je mimo in kmalu zaslišim tisti težko pričakovani: »Varujem, pridi!«

Marko sedi v drugi luknji in prepeva neko melodijo. Očitno je že pozabil na prejšnji zaplet. Ne ustavljam se. Grem mimo in se spoprimem z naslednjo počjo. Tudi ta je precej gladka in čisto navpična. Vendar je klinov dovolj zabitih in ni potrebe, da bi še kaj zabijal in se ustavljal. Že sem v tretji luknji. Ta je najmanjša in izgleda, da v njej hodijo plezalcem čudne stvari na misel. V tla, ki so pokrita s peskom in zemljo, dobim zabita dva klina, malo više v skalni razpoki pa celo serijo žebljev vseh velikosti. Vrvi imam še dobrih dvajset metrov, zato nadaljujem čez previs v kamin, kjer mi malo pred vrhom zmanjka vrvi. Kaj hočem. Zabijem dva klina, vpnem stremeni in pričnem varovati.

Marko je že tu. Kako pa sedaj preko mene? Dolgo se ne smeva obotavljati in že čutim njegove podplate na stegnih, ramah in nazadnje na čeladi! Marko počasi napreduje. Nekaj časa mu da misliti in opraviti previs, ki res ni velik, je pa precej neroden. Stojišče si napravi v veliki luknji pod znano prečko. Tu se tudi vprašava zakaj nosiva s seboj fotoaparate, če nič ne slikava. Tako nastanejo prvi posnetki iz Čopovega stebra. Zdaj pa do prečke. Nič kaj lahko ni. Premagati moram še en previs. Vsakokrat, ko se potegnem naprej, zadenem z glavo v skalo. Dobro da imam čelado. S težavo se le zbašem na poličko, po kateri moram prečiti nekaj metrov v levo. Polička teče nad previsi in iz nje se lepo vidi v dno stene, več kot tisoč metrov. S prečke poteka smer navzgor za lusko in nato nazaj v desno pod zajedo, kjer si uredim stojišče. Tudi Marko ima pod prečko nekaj težav, a kljub temu je hitro ob meni. Od tu imava, kakor sva slišala, le še tri raztežaje do izstopa. Zajeda ni težka. Prav tako tudi ne naslednji raztežaj. Morala bi že videti vrh stene, vendar se ta le še kar dviga nad nama. Marko preči v levo in kmalu zaslišim vzklik, ki pomeni, da sva zunaj. Do vrha stene se morava povzpeti le še po skalnati gredici nekaj deset metrov.

Na vrhu sva. Podava si roke. Skupaj sva premagala Čopov steber. Lepa smer je to. Ni lahka. Bolj odkrito bi rekel, da je težka, čeprav je nabita. Vreme nama je bilo tudi naklonjeno, srečo sva imela, kaj sva hotela še več. Čas imava še, zato se na Plemenicah zlekneva na sonce in grizljava piškote, ki so nama še ostali. Za dne sva že v Vratih. Lep dan je bil. Dobro sva ga izkoristila. Zadovoljna sva.

Dolfe Jelenc
Železar, 14. september 1978

   Železar

 

 14.09.1978

Jlib.si/arhiv - PlanID
Priredil: G. Š.

 

 

 

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti