Mlado Jutro (1933) - Josip Vandot: Na naših gorah živi marsikaj, čemur se mora človek v resnici čuditi.
Čudni niso samo ljudje, čudne so tudi živali, zlasti pa še ptice, ki se spreletavajo visoko nekje med skalovjem in jih ni nikoli k nam v dolino. O orlih rajši molčim, ker so orli jako hudi in imajo velike kljune, pa znajo pošteno kavsniti; a tudi o sovah in hudi kozaričih molčim, ker so to kaj nevšečne ptice. Govoriti hočem samo o grlici-črlici, ki je prijetna ptička in se zna tako lepo in glasno smejati, da jo v dolino lahko sliši vsak otrok, seveda, če jo hoče in je dobre volje.
Grlica-črlica ima gnezdo spleteno na najvišji skali vrh Vitranca. Gnezdo pa ni narejeno iz navadne trave ali drobnega dračja, temveč iz tenkih, zlatih vlakenc, ki si jih je nabrala grlica-črlica sam Bog ve kje v samotnih Škrlatičinih gajih, ali pa ji je bela žalik-žena podarila svojo ponošeno, zlato tenčico, da si je grlica-črlica s svojim kljunom lepo spredla najmehkejše gnezdo. Zakaj bi se torej grlica-črlica ne postavljala, ko ima vendar domek, da ga lepšega nima niti devetnajsti kraljevič?
Grlica-črlica je pa tudi kraljica vseh grlic, ki domujejo po naših gorskih krajih. Repek ji je srebrn, perje črno žametasto, glavica rožnata kakor večerna zarja, a kljun zlat kot najlepši cekin. Ko se zasmeje visoko med skalovjem, umolknejo vse grlice daleč doli do Triglava in še divji golobi si ne upajo zagruliti, ker se boje grlice-črlice, ki je v resnici kraljica in zaradi tega mogočna, da nobena ptica tako.
Še človek si je ne upa motiti. Če sliši njen smeh, postoji, posluša in se niti ne gane. Smeh je tako lepo doneč, kakor se zna smejati samo bela žalik žena pod samotno Škrlatico. Če pa prhutne grlica-črlica nad nizkim rušjem, si človek zakrije odi, da bi je ne videl. Saj dobro ve, da bi tedaj skočil za njo, da bi jo ujel, a to bi bila zanj nesreča, joj, tako velika nesreča.
Ne rečem, da je Orenc neroda in tudi tega ne rečem, da bi bil vsaj malce podoben najmanjšemu hudobcu. Njegova edina napaka je bila, da je dan na dan premišljeval samo o grlici-črlici. Premišljeval pa je samo lepe reči, a te lepe reči so bile tako zapeljive, da je onile dan prav trdno sklenil, da ujame grlico-črlico in jo prinese z njenim zlatim gnezdom vred domov na vrt, kjer se mu bo lepo smejala vse dni.
V ranem jutru se je napotil na visoko goro. Bredel je skozi gozd in skozi rušje, ki se je razprostiralo prav gor do sivih pečin, vzpenjajočih se naravnost v modro nebo. Plezal je po skalah in preko njih in povsod oprezoval, da bi zagledal med skrito razpoko zlato gnezdo. A naj je oprezoval še tako bistro, gnezda ni našel nikoli nikjer. A tudi smeha grlice-črlice ni slišal nikjer, pa naj je še tako poslušal. Pač so se smejale spodaj po gozdovih glasne grlice, a ker so se te smejale, je Orenc vedel, da se grlica-črlica ne smeje med njimi, ker bi grlice gotovo umolknile, brž ko se oglasi njihova kraljica.
Žalosten je sedel vrh skalnate gore in je vedel, da je prišel prav zaman na Vitranec. Solnce je pričelo žgati in visoko nad sabo je zagledal črno stvar, ki je krožila nad njim in se spuščala niže in niže.
»Jojme, to je orel,« je spreletelo Orenca. »Zagledal me je, požene se name, pa me bo.«
V strahu je poskočil na noge in pričel drsati po skalah navzdol. Pa ni prav nič pazil, kod je bežal in se drsal; zato pa je imel kmalu roke vse razpraskane in obleko raztrgano. Telebnil je na širok plaz snega in postal tam za trenutek, da se odsope in pogleda, če orel še hiti za njim. No, orel že ni bil daleč, in Orenc je že slišal prhutanje njegovih silnih perotij.
Že je hotel zdrveti navzdol. A tedaj obstane kakor prikovan. Iz ozke skalnate razpoke se je razlegnil glasen, kakor srebro zveneč smeh, ki je čudno in skoro strašno odmeval sredi gorske divjine.
»Gru-gru-gru-tu je, tu, tu,« se je smejalo iz skalovja tako glasno, da je Orenca zazeblo. Ozrl se je v razpoko in je zagledal tam nekaj živega, ki se je priklanjalo na vso moč.
»Joj, to je grlica-črlica,« je pomislil Orenc. »Boji se me, pa kliče orla, da me pograbi in odnese sam Bog ve kam.«
Pa ga je razjezilo, ker je bil tako blizu grlice, da bi jo zdaj lahko ujel, da ni nad njim nesrečnega orla. Kar pest je stisnil in se pognal k razpoki. Zamahnil je z roko in zgrabil. A tedaj je vzfrfotalo iz razpoke nekaj pisanega in svetlega, da je zablestelo skoro tako kot solnce. A v tistem trenutku je zavreščal orel tik nad njim tako strašno, da je Orencu zagomazelo po hrbtu.
Kakor veter je zdrknil po strmem snežišču in se pognal skozi rušje. Šele doli v gozdu se je ustavil in se skril med varno grmovje. Še je slišal vreščanje divjega orla, ki je krožil nad gorskim gozdom in iskal z bistrimi očmi pobegli plen. A ga ni zagledal nikjer, ker se je skrival v gostem grmu in se od strahu niti ni ganil.
Naposled se je Orenc vendarle pomiril. Razklenil je pest in se posmejal. Zakaj zagledal je na dlani pero, ki je bilo v resnici srebrno in se je svetilo kot oblaček, ki se spenja visoko preko snežne gore. Iztrgal ga je bil grlici-črlici iz repa in zdaj je to pero njegovo in lahko ga bo prodal za težke denarce.
Radost se ga je polotila, da je skočil na noge in je bežal skozi gozd proti domu. Srebrno pero je skril v skednju in nikomur ni črhnil niti besedice o njem.
A gorje — od tistega dne mu je pričelo neprestano šumeti po ušesih in sredi tega šumenja je slišal vedno in vedno le smeh grlice-črlice, ki mu je govorila v tem smehu: »Gru-gru-gru-tu je peresce, tu ...« Orenc si je zatiskal ušesa, a čim bolj jih je zatiskal, tem glasnejši in hujši je postajal grličin smeh: »Gru-gru-gru-tu je peresce, tu ...«
Orenc je že popolnoma obupal, ker nima pred grličnim smehom miru ne po-noči ne podnevi. Rad bi nesel to pero nazaj na Vitranec in ga vrgel pred grlico-črlico, a ga je strah čudne ptice in orla, ki kroži nad Vitrancem. In Orenc ve, da ga bo grlica zaradi ukradenega peresa preganjala vse dni in bo moral vsled neprestanega strahu nekega lepega dne umreti prav žalostno In nesrečno.
Povedal sem vam zgodbo o Orencu, ker vem, da ste dobrega in pogumnega srca in se vam bo zaradi tega Orenc resnično zasmilil. Pa sem prepričan, da stopi eden izmed vas do Orenca in mu vzame nesrečno grličino pero in ga reši hudih skrbi in žalosti. Pero pa ponese grlici-črlici nazaj na Vitranec ali pa si ga zatakne za klobuk, kakor se mu bo zdelo prav. Samo da reši Orenca, ki je zaradi grlice-črlice ves nesrečen in žalosten, pa bo dobro nam vsem.
Josip Vandot
Mlado Jutro. 24. september 1933