Bicikel.com - Uroš Švigelj: Prvi oprijemljivi znak, da se gorskim kolesarjem pri nas vendarle pišejo boljši časi ...
Prvi oprijemljivi znak, da se gorskim kolesarjem pri nas vendarle pišejo boljši časi, je odprtje dvonamenske krožne poti v Gračišču. Na dvaindvajset kilometrov dolgi poti boste končno brez slabe vesti slikali kolesa poleg markacij.
Kolesarjem odprta prva planinska pot!
Dan pred Dnevom planincev 2013 je Obalno planinsko društvo Koper, brez pretiranega medijskega pompa, odprlo krožno pot Gračišče-Lačna-Dvori-Sv.K irik-Gračišče tudi kolesarjem. Seveda se v uredništvu nismo mogli upreti vabilu in se na zgodovinsko soboto, 24. avgusta 2013, odpeljali proti kraškemu robu, kjer smo se prvikrat legalno zapeljali ob rdeče belih markacijah. Ob njih so se pojavile modre črte, ki po novem označujejo planinske poti, po katerih smemo obračati pedala.
V Gradišču se je zbrala lepa skupinica športnikov in športnic, pretežno v rumenih dresih Kolesarskega odseka OPD Koper. Po poti nas je vodil predsednik odseka in hkrati tudi OPD Koper Aldo Zubin, ki je bil tudi v največji meri zaslužen za odprtje prve poti gorskim kolesarjem. Premierne vožnje sta se udeležila tudi Jože Rovan, načelnik Komisije za turno kolesarstvo PZS in Marko Vidmar, predsednik MDO Primorsko-Notranjskih planinskih društev.
Predvsem nas je zanimalo ali so poti, ki morajo zadoščati merilom za dvonamensko uporabo (mtb.si je objavil tudi komentarje Slovenske kolesarske pobude o merilih, ki so bila spomladi dana tudi v javno razpravo) sploh zanimive za malce resnejše lastnike polno vzmetenih koles.
Tura se je začela z vzponom proti Lačni in asfaltno podlago je kmalu zamenjal makadamski kolovoz. Sprva nič kaj atraktivna pot je s stopnjevanjem naklona postajala tudi vse zanimivejša. Makadam se je počasi spreminjal v značilno kraško pešpot – mešanico kamenja, zemlje in suhe trave, ki so jo skrbniki temeljito očistili in nam omili težave z zatikanjem pedal in koles. Res je dovolj široka, da se lahko vzporedno vozita in pogovarjata dva kolesarja, a je pogosto treba strniti vrste in izbrati najlepšo linijo. Če govorimo v jeziku tekmovalcev za kros: pot je preozka za avto, se pa da po njej prehitevati.
Na Lačni je tik ob poti tudi razgledni stolp, na katerega se splača povzpeti in použiti prostran razgled v vseh smereh. Tega ne manjka tudi v nadaljevanju poti proti Kuku nad Movražem, ki nas po razgibani poti, brez napornih vzponov vodi do slovensko-hrvaške meje. Pred Ratitovcem se začne prvi spust proti zaselku Dvori, ki morda zaradi široke poti ne sprva ne zgleda zahteven. Or prvem poštenem sunku se spomnimo, da smo na krasu, in obilica skritih kamnov zahteva veliko pozornosti ali pa počasnejšo vožnjo. Kolesarje, ki so imeli zgolj prednje vzmetenje, je moralo kar pošteno pretresti. Iz Dvorov se je moč v gradišče vrniti po asfaltu, za tiste prave kolesarje, se z nadaljevanjem vzpona na Veliki Badin, šele začne.
Od vasi Dvori naprej gre za res. Steza je sprva položna in tehnična in če vam preskakovanje ter plezanje - čez in okoli - skal ne gre od nog, bo treba kar nekajkrat sestopiti s kolesa. Zadnja polovica vzpona postaja vse težja in velika večina kolesarjev ga je prehodila ob kolesu. Na srečo vodi steza po razglednem slemenu, na katerem odplavajo msili in pogledi dakeč proti Istri. Finiš vzpona je bil očiščen zadnji in na njem se očitno vidi obilica vloženega dela: poti je bilo potrebno očistiti vej in jih pokositi. Največ dela je bilo kakopak z odstranjevanjem številnih motečih zašiljenih kamnov, ki bi sicer motili ritem vožnje. Planincem lahko le čestitamo in se jim zahvalimo za opravljeno delo.
Zadnjih pet kilometrov, od cerkve svetega Kirka se (na srečo) skoraj ves čas počasi spuščamo po makadamskem kolovozu v Gradišče. Aldo se je tik pred ciljem zahvalil udeležencem in zaključil z zanimivo mislijo:"Upam, da se boste na pot vračali in pripeljali tudi kakšne prijatelje. Če jo boste uporabljali, se ne bo zaraščala in je ne bo potrebno čistiti."
Tura je primerna za vse gorske kolesarje in kolesarke, ki jim ni pod častjo sem ter tja stopiti s kolesa in ga dvigniti čez kako skalo ali potisniti čez prestrm odsek. Preživeti je mogoče tudi s treking kolesom, vendar bi vam raje priporočil polno vzmeteno kolo, ki bo zmehčalo številne kraške kamne. Krog je mogoče odpeljati tudi v obratni smeri, ki mi je osebno bolj všeč, saj bi bil spust z Velikega Badina prav zabaven. Za konec nam je Jože Rovan zaupal, da se bosti kolesarje prav kmalu odprli še dve planinski poti – v Litiji in Grosupljem.
Zagrizeni gorski kolesarji se bomo morali, kot kaže, včlaniti v lokalno planinsko društvo, po potrebi odpreti odsek za turno kolesarstvo in predlagati komisiji odprtje priljubljenih poti.