Maruška Lenarčič: Planinsko društvo Kobarid in Beneška planinska družina si medsebojno pomagajo in družijo
Planinci Planinskega društva Kobarid in Beneške planinske družine si medsebojno pomagajo in družijo več kot dve desetletji, vse od časov, ko so rojakom pomagali pri oživitvi društva. Radi se srečujejo na in pod Krnom, pa na simbolu slovenstva Matajurju in drugih prireditvah. Vsako leto, tokrat že dvaindvajsetič, pa odidejo tudi na večdnevni poletni planinski izlet. Obiskali so že marsikateri vrh v Alpah – od Mont Blanca, Monvisa, Argentere …, gorstva v Črni gori, Hrvaški, Bosni in Hercegovini …
Tokrat so izbrali nekoliko oddaljeni Narodni park Monti Sibillini (Parco nacionale dei Monti Sibillini) v italijanskih Apeninih in se povzpeli na njegov najvišji vrh Monte Vettore (2476 m).
Vožnja je bila sicer dolga, a zanimiva. Poleg zabavnega druženja so se zaustavili in si s pomočjo dobrega poznavalca teh krajev, Benečana g. Georgio Bandeža ogledali izjemno pomemben zgodovinski kraj Norcia, ki je med drugim tudi rojstni kraj Sv. Benedikta, zavetnika združene Evrope. Od tu so pot nadaljevali po razgledni cesti do osupljivo lepe in obsežne kultivirane doline, na višini 1400 m, z edinstvenimi cvetočimi njivami, posejanimi, za tu značilno, lečo ter s prekrasnim pogledom na griček z vasjo Castellucio na vrhu. Njihov cilj prvega dne je bila koča Rifugio degli Alpini – Medaglia d´oro Giovanni Giacomini na prelazu Forca di Presto(1600 m). Naslednji dan je bil namenjen celodnevnemu pohodu do najvišjega vrha Monte Vettore. Triurni vzpon je potekal po slikovitih cvetočih planinskih travnikih in se končal na skalnatem vrhu, ki so ga dosegli v enkratnem veselem vzdušju, si iskreno čestitali in z veselo pesmijo izrazili svoje razpoloženje. Še posebej so uživali v čarobnem razgledu na pisano dolino in na griček z romantično vasico Castelluccio, pogled je segel na vse okoliške vrhove, vse do Gran Sassa, najvišjega vrha Apeninov, ki so ga osvojili pred leti.
Po krajšem počitku so hojo nadaljevali po grebenu in se povzpeli še na več vrhov: Punta di Prato Pulito (2373 m), Redentore (2,448m) … ter pod sabo občudovali ledeniška jezera Pilato. Ob poti jih je tudi tu vseskozi razveseljevala bogata cvetana, poznanih in manj poznanih cvetov. Največjega navdušenja so bile deležne apeninske planike, variacija sicer našega simbola. Spust do sedla Forca Viola (1936 m), kjer je križišče mnogih poti ter naprej do doline ni bil prav kratek, a nadaljna hoja po ravnini, med obarvanimi njivami leče, je poplačala vse napore in jih nagradila z enkratnim užitkom. Zvečer so čudovito lepo preživet dan veselo proslavili. Pomembni so osvojeni vrhovi, a prisrčna druženja med planinci in skupno preživeti dnevi v naravi pomenijo tudi ohranjanje in krepitev dolgoletnih iskrenih, danes tako dragocenih človeških vezi, med beneškimi in kobaridskimi planinci. Čudovito preživetemu dnevu so zvečer dodali skupno radoživo praznovanje ob pesmi in harmoniki.
Še zanimivost: Pozno popoldne so bili v koči priča dvournemu srečanju množice ljubiteljev gora in tudi verjetno zgodovine. Kolektiv Wu Ming je namreč predstavil najnovejšo knjigo “Poin Lenona”, večplasten zgodovinski in alpinistični roman, v katerem je prisotna tudi preteklost in sedanjost Trsta. (predstavljena je bila tudi v Trstu)
Naslednji dan jih je čakal dolg povratek domov, ki je bil vse prej kot dolgočasen saj so iz srca zapete in zaigrane pesmi,ustvarile prijetno in sproščeno vzdušje, da ne govorimo o tomboli in nagradah, kar vedno pripravijo ljubeznivi Benečani, toplo domači in polni zamisli. Kdo jih ne bi imel rad! Lahko smo ponosni nanje in na njihovo ohranjanje slovenstva.
Pot so si popestrili s počitkom, kopanjem ter ogledom starega mestnega jedra, znanega letoviškega kraja Grottamare, manjkala ni niti kavica v starinski kavarni.
Poslovili so se s pesmijo “Ko nad Matajur dvigne se megla, sonce ob Nadiži drami me iz sna”… in povabilom Benečanov: “Pridite spet na Matajur, čakamo vas …”
Besedilo in fotografije: Maruška Lenarčič