Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Gašerbrum/Hidden Peak (8068 m)

Janez Lončar: Naš drugi osemtisočak: 1. JAOK od 8. maja do 22. avgusta 1977
8. julija ob dvanajsti uri in petnajst minut sta Andrej in Nejc prišla na vrh

Gašerbrum/Hidden Peak (8068 m)

Naš drugi osemtisočak: 1. JAOK od 8. maja do 22. avgusta 1977


Danes, 8. julija, mineva 30 let od našega prvega pristopa na Gašerbrum – Naša prva alpinistična odprava v Karakorum.

Na alpinističnem odseku Tržič smo večkrat razmišljali o samostojni odpravi v tuja gorstva. Zavedali smo se, da taka odprava uspe samo, če je dobro organizirana in da ima dovolj finančnih sredstev. Načrtovali smo jo za leto 1978, ko je PD Tržič slavilo 70 letnico, AO pa 40 letnico svojega obstoja in delovanja.
Na sestanku odprave februarja 1976 smo se z Akademskim AO iz Ljubljane sporazumeli, da predlagamo Komisiji za odprave v tuja gorstva pri PZS skupno odpravo v Karakorum.


Gashembrun z jugozahodnim grebenom in južnim ledenikom. Foto: Šodr

Dalj časa smo zbirali podatke in na osnovi teh in realnega načrta je KOTG sprejela v svoj program za leto 1977 tudi našo odpravo. Ni bila zaprtega tipa, k sodelovanju smo povabili tudi alpiniste s kvalitetnimi vzponi iz Kranja in Matice, s katerimi smo se poznali iz prejšnjih odprav in skupnih plezanj.
V začetku aprila 1976 smo zaprosili pakistansko vlado za uradno dovoljenje za vzpon na Gašerbrum I. Leta 1975 so pakistanske oblasti po večletni zapori zaradi vojne z Indijo (Kašmir) to zanimivo področje spet odprle in odprave so začele v teh gorah dosegati pomembne uspehe.

Pakistanske oblasti so z izdajo dovoljenja odlašale več mesecev. Med tem časom ko smo nestrpno čakali na odgovor, pa so nam kar trikrat spremenili pogoje ter zahteve, ki jih mora odprava izpolnjevati. Dovoljenja pa ni in ni bilo. 3. marca 1977 smo ga končno le dobili, tako da smo do odhoda imeli slaba dva meseca za zbiranje denarja, nabave hrane ter opreme. V zadnjem trenutku je priskočila na pomoč tudi KOTG ter več delovnih organizacij in seveda naša matična društva.

V sestavi ekipe je prišlo v času dela in priprave do velikih sprememb zaradi finančnih in osebnih problemov, tako da je bil sestav ekipe ob odhodu iz Tržiča naslednji: Filip Bence, Borut Bergant, Janez Lončar, vodja odprave, vsi iz AO Tržič; Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik iz AO Kranj; Franc Čanžek iz AO Celje; Drago Bregar iz AO Železničar, dr. Martin Košak, PD Ljubljana-Matica in šofer Marinko Pintar, PD Nova Gorica.


V baznem taboru. Od leve dr. Martin Košak, Drago Bregar, Filip Bence-Ta črn, sirdar in kuhar Gullan Mohamed, Nejc Zaplotnik, nosač Karin in Borut Bergant-Čita. Čepijo: Janez Lončar-Šodr, Franc Čanžek in Andrej Štremfelj; zadaj Sia Kangri (7525 m). Foto: Marinko Pintar.

V načrtu smo imeli prvotno predviden sicer letalski prevoz, vendar je ta varianta zaradi pomanjkanja denarja odpadla. Odločili smo se za prevoz opreme in hrane s tovornjakom, ki ga je dal na razpolago avtoprevoznik Marinko, za osebni prevoz pa smo si sposodili kombi.
Naše potovanje je iz Tržiča preko Bolgarije, Turčije, Irana, Afganistana do Pakistana je trajalo 11 dni, seveda ne brez posebnih, lepih, včasih pa tudi močnih doživetij.
Na pakistanski meji nas je pričakal Marko Čibej, inženir Hidromontaže iz Maribora z vsemi potrebnimi uvoznimi dovoljenji, ki jih je uspel dobiti prav na dan našega prihoda. Ob vseh kasnejših komplikacijah pakistanske administracije se to sliši prav neverjetno.
V Tarbeli Dam Colony , so nas nadvse prisrčno sprejeli delavci Mariborske Hidromontaže, ki so opravljali še zadnja dela, takrat na največjem zemeljskem jezu na reki Indus. S Hidromontažo smo že dalj časa imeli stike in že med pripravami so nam ponudili pomoč. Takrat so nam omogočili bivanje ter hrane v njihovi koloniji in prispevali za nakup hrane, kar je pri naših skromni finančni situaciji prišlo še kako prav.

V Rawalpindiju in Islambadu nas je čakalo veliko dela, spopad z njihovo birokracijo, ki je trajal kar osemnajst dni, vse do našega odhoda v Skardu.
Pri teh težavah in problemih nam je bila v veliko pomoč družina Čibej. Na ministrstvu za turizem in odprave so komplicirali, da bolj niso mogli, novih vzrokov zadrževanja odprave jim ni in ni zmanjkalo in zadeva se je vkljub pomoči naše ambasade vlekla v neskončnost.
Odprava se je povečala na 13 članov. Spremljal nas je zvezni oficir Irfan B. Halder, vodja nosačev in kuhar Gullam Mohamed ter Marko Čibej s sinom. Njuna pomoč je bila dobrodošla, ker sta že imela precej izkušenj s potovanj po Swatu in Gilgitu.

5. junija smo leteli v Skardu, izhodiščno točko ekspedicij. Sam polet s Fokkerjem je bil čudovit, z lepimi razgledi, predvsem na osemtisočak Nanga Parbat in Rakapoši.
Dva dneva sta minila, da smo preko lokalnih oblasti najeli sto nosačev, kupili hrano zanje in uredili vse v zvezi s traktorskim prevozom do 46 milj oddaljenega Bola, od koder smo pričeli s pohodom do baznega tabora. Tovorov z opremo in hrano je bilo veliko, na srečo smo 800 kilogramov moke kupili v zadnji vasi Askole, od koder je bilo do baze le še devet dni. Prevoz s traktorji ni bil najbolj prijeten, sedeli smo na kupih tovora, obupno nas je premetavalo, požirali smo velike količine prahu ... končno smo se po osemurnem trpljenju oddahnili.

Naslednji dan smo razdelili nosačem vrvi za nošnjo tovora, hrano, copate, nogavice in ledna očala. To je oprema kot jo določajo predpisi. Od 9. do 22. junija je trajala pristopna pot do vznožja naše gore. Nosaške etape niso dolge, a za nosače s 25 kilogrami na hrbtu dovolj naporne. V zadnji vasi Askoli (ok. 3100 m) smo imeli poleg ostalih dogodivščin tudi nosaški štrajk, nosači so zahtevali dva dodatna dneva hoje do baznega tabora. Pa smo se pozno zvečer s posredovanjem zveznega oficirja nekako le sporazumeli za devet dni, s tem da jim ob prihodu v bazo plačamo še dva dodatna nosaška dneva.
Po štirinajstih dnevih hoje, po pustih in slikovitih dolinah pod visokimi gorami, doživetij z nosači, čeprav večkrat tudi lačni in žejni, mrzlem spanju na ledu na predrtih blazinah smo 22. junija zdravi, veseli in polni upanja le dosegli prostor za bazni tabor na ledeniku Abruzzi. Problemov z višino nismo imeli, saj se je pristopna pot vzpenjala postopoma brez posebno velikih višinski razlik; bili smo že delno aklimatizirani.
Še isti dan smo postavili šotore, si uredili kuhinjo, skladišče opreme ter hrane, izplačali in odslovili nosače ter se pripravili za vzpone. Zavedali smo se, da bo potrebno veliko garanja.
Že doma načrtovana prvenstvena smer po JZ grebenu nam je ustrezala. Vreme je bilo čudovito lepo, zato nismo izgubljali časa. Naslednji dan smo se povzpenjali po desni strani južnega Gašebrumskega ledenika in pod jugozahodnim grebenom postavili ter opremili šotora T1 na višini 5400 metrov. Pot je bila nevarna po divje razčlenjenem ledeniku, grozljivo visečimi seraki, čez še s snegom pokrite globoke razpoke.

Za vzpone smo se razdelili v tri skupine, ki so naslednje dni delovale ločeno, se izmenjavale in v dogovorjenem redu vzdrževale nepretrgano verigo vzponov, napenjanja vrvi, postavljanja ter opremljanja višinskih taborišč. Vreme je držalo z nami, in to nam je dajalo polet, garali smo da je bilo veselje, delali eden za drugega, vsi za našo stvar.

Pet dni smo potrebovali za postavitev T2 (6200 m), še štiri do T3 (6750 m) in nadaljnjih pet za postavitev zadnjega tabora, T4 na višini 7500 metrov.
Nevarnosti ni manjkalo, najbolj kritičen je bil vzpon do Trojke zaradi kložastih plazov.

8. julija ob dvanajsti uri in petnajst minut sta Andrej in Nejc prišla na vrh; naš je bil in to po povsem novi prvenstveni smeri.
Še isti dan se je vreme hitro spreobrnilo. Zaradi vremenskega preobrata in izčrpanosti moštva nismo mogli nadaljevati vzponov. Zdravstveno stanje članov ni bilo najboljše. Pri povratku iz gore so trije dobili v megli hudo vnetje oči in snežno slepoto, dva sta imela vnetje grla. Drago je kljub temu sam vztrajal in čakal na boljše vreme v taboru številka štiri. Vendar se je vreme samo še slabšalo.
V višinskih taborih je bila ob odhodu navez puščena skoraj vsa oprema. Ni bilo sicer nobenega upanja, da je Drago preživel, vendar smo se oklepali vseh mogočnih varljivih upov. Gora je ostala še deset dni zavita v snežne meteže in viharje. Zdela se nam je skrivnostna, varljiva, skoraj odbijajoča, saj nam je v svoj ledeni objem za vedno iztrgala dragega prijatelja.
20. julija je prišlo do baze 30 oskolskih nosačev in s težkimi srci smo sestopali po ledeniku Baltoro.

Ne da se opisati kakšna sreča in veselje nas je oblilo, ko smo po 35 dneh stopili na mehko s cvetlicami posejano travico na Urdukasu nad ledenikom. To je tam kje se pnejo v modro nebo visoke rjave granitne stene Trango Towerja. Pa kaj, ko nam je ta kratek srečni preblisk zasenčila misel, da enemu od nas ta sreča ni bila dana.

V desetih dneh smo bili potem spet v Skarduju. Zadnji dan v juliju smo poleteli v Rawalpindi (Islamabad) in 6. avgusta odrinili po že znani poti s težkimi srci proti domu.

Janez Lončar-Šodr

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
novosti v2

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45900

Novosti