Primož Blaha: Kot nadebudni tečajniki smo se letos udeležili društvenega plezalnega tabora v Cortini, pravi meki za plezalce, feratarje, pohodnike, izletnike, smučarje ali pa iskalce lepih, že skoraj kičastih gorskih razgledov.
S Tanjo, Mihom in Romanom smo se iz Ljubljane odpravili v sredo po službi in se zvečer utaborili v kampu Olympia par kilometrov iz Cortine – v globoki dolini, kjer se je sonce že hitro skrilo, reka pa je skrbela za vlago in mraz. Prav nič poletnega uživanja ni bilo, ko smo se vsak dan utrujeni vrnili. A tam smo bili seveda samo zvečer, čez dan pa smo odkrivali lepote Dolomitov, otipavali trdno skalo in se navduševali nad lepimi zračnimi smermi.
četrtek: Cinque Torri
Ker je večina prišla šele v četrtek, smo bili prvi dan prepuščeni sami sebi. Glede na to, da sva z Mihatom to poletje pridno trenirala, tako v plezališčih kot v hribih, sva bila dovolj suverena, da smo se šli kar takoj preizkusit v steno! Odločitev seveda ni bila lahka, na koncu smo si izbrali stolpe Cinque Torri, kjer je ogromno krajših smeri pa tudi plezališče, skratka nekaj bomo že našli zase.
Pripeljali smo se vse do koče na 2137 m, nad katero so posejani stolpi, kot bi jih tja nekdo nametal. Lep ambient in čisto kratki dostopi. Za začetek smo si izbrali Torre Grande, Cima Ovest (2355 m), »Via delle Guide« (IV+/III-IV, 100 m). Na začetku smo bili malo negotovi, a k sreči smo bili prvi in smo imeli dovolj časa, da smo se ogreli. Prav zanimiv občutek, ko se znajdeš na vrhu stolpa – nekaj kvadratov ploščadi, vse okoli pa le zrak. Sestopi so torej hitri in direktni!
Ker nam je hitro postalo všeč, smo kar takoj zakorakali k sosednjemu stolpu – Torre Romana (2300 m), »Via normale« (IV-, 45 m). Zanimiva kaminska smer, ki ves čas poteka v ozki razpoki med dvema stolpoma. Sprva rahlo klavstrofobično, ampak po svoje kar zabavno. Tudi tu smo bili edini v smeri.
Za konec smo splezali še Torre Quarta Alta (2240 m), »Via normale« (IV, 80 m). Tu je bilo sicer nekaj navez že pred nami, ampak je šlo vseeno lepo in brez težav. Za prvi dan torej kar dovolj za nas začetnike!
petek: Torre di Falzarego
Naslednji dan sva se z Mihatom priključila Moniki in Blaži, ki sta v navezi peljala še Tadejo. Izbrala sta nam res lepo turo, ki preči dva stolpa – prvega, manjšega po čudovitem razu, z vrha smo se po vrvi spustili v škrbino in sestopili še kakih 100m do vstopa v naslednjo smer. V smeri smo bili prvi in smo lahko uživali v super plezariji.
Torre Piccola di Falzarego (2416 m), »Južni raz« (IV+, 150 m) in Torre Grande di Falzarego (2499 m), »Lassato« (III-IV, 130 m).
Z drugega stolpa smo sestopili po strmi grapi in nazaj do izhodišča na pivo in v kamp.
sobota: Piccolo Lagazuoi
Tretji dan sva se z Mihatom sama odpravila, ko so ostali še spali, saj sva hotela prehiteti gnečo. Prav zgodnja sicer nisva bila, saj so dostopi kratki in večina ljudi pride na izhodišče šele okoli 8-9h.
Tik nad prelazom Falzarego sva plezala smer »Via del Buco« (III-IV, 240 m). Ena (počasna) naveza je bila že pred nama, kmalu pa se je za nami nabrala že cela kolona! Precej je bilo čakanja, višje pa smer postane manj strma in tam smo plezali kar tri naveze nekako vzporedno, ena preko druge … Kar neprijetno in tudi nevarno, ampak smo hitro izplezali, brez težav. Tudi to je bila po svoje zanimiva izkušnja.
Smer ne pride na vrh, izstopi pa tik ob markirani poti in sva se odpravila navzgor, še kakšno uro hoje do vrha Lagazuoi Pizo (2778 m). Ob poti sva sicer opazila nove kline in napis “Via del Buco”, a ker nisva imela skice, rajši nadaljevala po poti. Na vrhu sva v koči zvedela, da so ravno letos na novo opremili smer, ki se tako nadaljuje do vrha (4 raztežaji, IV).
No, midva sva si privoščila lep razgled in pivo, potem pa sestopila na drugo stran po ferati Galleria Lagazuoi. Res zanimiva pot, ki poteka skozi tunele iz prve svetovne vojne, v katerih je urejen tudi muzej. Prav neverjetno kako so prevtrali cel hrib! Ni ravno najbolje označeno in sva malo negotovo hodila po strmih vlažnih tunelih, v popolni temi, vse polno je bilo razcepov, slepih rovov, skratka pravi podzemni labirint! Vredno ogleda!
nedelja: Sas de Stria – Hexenstein
Zadnji dan sem nekako upal na kakšno krajšo pohodno turo, na koncu pa smo šli spet plezat – in to spet nad prelazom Falzarego. Ker smo zjutraj še pospravljali kamp, smo bili pod steno šele okoli 11:30, tik pred nami pa še ena naveza. Malo smo počakali in potem počasi napredovali proti vrhu – tokrat v dveh trojnih navezah: Anže s Petro in Tanjo ter Miha, Roman in jaz.
Plezali smo še eno lepo in razgibano smer na Sas de Stria (2477 m), »Hexenstein« (IV+, 200 m). Z vrha smo sestopili po poti, ki tudi tu poteka po vojaških rovih in jarkih, nazaj na prelaz, od tam pa le še vožnja proti domu.
Primož Blaha