... malce hitreje, nedvomno najhitreje do sedaj. Švicarski alpinistični stroj je zopet stekel, kot namazan.
Po Nepalu je sicer napovedal predah, dokler si ne "zbistri" glave, kar pri njemu pomeni, da ga zagrabi iskreno veselje do gora in plezanja po naravni poti, brez pritiska sponzorjev ali medijev. Očitno mu je pavza dobro dela, kajti dobil je krila, pa brez Redbula, če se malce pohecam; Seveda pa vse skupaj ni šlo brez obvezne dvojne espresso kave ... "V vodniku piše za greben Peuterey Integrale TD/ED1, da gre za dolgo turo, s 4500 m višine, trajanje približno 2 do 3 dni. Tak je opis za najdaljši plezalni greben v Alpah.
S 4500 metri in časom plezanja dva do tri dni, mi je ta avantura vzbudila zanimanje...", je začel s svojo zgodbo Ueli Steck. "Potem, ko sem zadevo malce naštudiral, sem si želel, da ga preizkusim. Pomislil sem, da bi k vsemu skupaj dodal še vzpon iz doline. S tem bi preizkus pridobil še 1000 metrov višine. In tudi, da se spustim naravnost nazaj v dolino v Les Houches, na francoski strani. Zdela se mi je nekako preprosta ideja, kar mi je vedno tudi všeč. Preprosto in enostavno".
Ampak greben sam še zdaleč ni enostaven. Obstaja veliko plezanja, pravo smer je mestoma težko najti pot in veliko je spuščanja po vrvi in s tem z njo povezanih manevrov. Dejstva in številke iz smeri govorijo svoje: 1000 metrov pristopa, 4500 metrov plezanja, 3800 metrov spusta, vodoravna razdalja neznana! "Potem, ko sem opravil nekaj raziskav različnih vzponov, jih je nekaj ujelo mojo pozornost. Recimo vzpon Matteo Pellin in Arnaud Clavel: "28 ore complessive, questo il tempo (zapis) impiegato ai zaradi per il tragitto: Santuario di Notre Dame de la Guerison v Val Veny, Cima del Bianco lungo l'Integrale di Peuterey, discesa Courmayeur lungo la via del Rifugio Gonnella". Pa Luka Lindič, mladi slovenski plezalec, ki je pred kratkim potreboval za vzpon po grebenu 15 ur (točneje 15 ur in pol!). Ter Jonathan Griffith in Jeff Mercier, ki sta v navezi preplezala smer leta 2012. Iz koče Borelli do vrha Mont Blanca sta prišla v 29 urah in 30 minutah. Zgledoval sem se po svojih prejšnjih podvigih in razmišljal o projektu. Kot običajno, vse projekte ali cilje jemljem zelo resno. Tudi tega nisem jemal z levo roko. Nikoli tudi še nisem bil na južni strani gore Mont Blanc. Zato sva skupaj s kolegico Caroline Georg odšla na poizvedovalno turo. Spoznal sem, da smeri ni tako težko najti in veliko plezanja gre tudi brez vrvi. Prepričalo me je, da je moja ideja možna.
Zdaj sem potreboval, kot vedno, samo še lepo vreme. Nisem imel pa veliko časa, saj je bil že ponedeljek 12. 8., z ženo pa naj bi na soboto 17. 8. letela že v Kanado! Vremenski bog je bil na moji strani in lepo vreme je kar trajalo. Motiviran sem se naslikal v Chamonixu in se namestil v kampu Les Bossons. Potem sem odšel še v Courmayeur, v dolino Val Veny. Za torek, 13. avgusta, mi je Matteo Pellin ponudil, da me prenoči v svojem kampu, kar sem takoj sprejel. Še istega dne, na večer, sem odkorakal pod greben Peuterey, do bivaka. Tam sem pustil nahrbtnik ob vstopu v južni greben Aiguille Noir. Moja oprema je bila zmanjšana na minimum. Nisem potreboval ali imel veliko: 60 metrov 6mm Dyneema vrvi, lahek plezalni pas za abzajle, nekaj gurten, vponk, dereze, cepin, plezalne čevlje, v glavnem minimum. Rokavice, kapa, sončna očala, tanek puhasti jopič, "hardshell" hlače in vetrovko, ker "nikoli ne veš" in nič več. Za vodo sem vedel, da jo bo za spiranje hrane, kot 5 powergelov in 4 powerbarov po grlu dovolj že na sami poti. Noč, preden sem odšel v smer, sem preživel v kampu, sproščeno in užival italijansko gostoljubnost, dokler me ni ob 4. uri zjutraj, 14. avgusta Matteo zbudil z dobro "caffè doppio" (dvojno kavo). Začel sem teči. Ob 5.10 sem bil že na začetku, kjer sem pustil nahrbtnik. S prvih 1000 metrov nadmorske višine sem opravil. Bil sem hitrejši, kot sem si mislil, da bom in bilo je še temno. To me je malce motilo. Računal sem, da bom tam kasneje. Kljub temu sem začel s plezanjem. Začel sem na istem mestu, kot teden dni prej, tudi takrat še v temi in zato me ni skrbelo, da ne bi našel smeri. Počasi se je začelo daniti in užival sem v plezanju. Po spustu iz Pte. Welzenbach sem si dovolil kratek počitek in se preobul. Nadaljeval sem v plezalnikih. Brez večjih težav sem dosegel Aiguille Noir de Peuterey ob 08h30. Od tam sem moral abzajlati precej daleč, a pred tem sem vseeno použil še malce lepega jutranjega vzdušja. V temi, nekje daleč na jugu, sem videl strele. A nad menoj je bilo nebo popolnoma brez oblakov in zelo suh zrak. Vseeno pa sem domneval, da bi se lahko nakopičilo kaj oblačnega. Bomo videli... Začel sem z abzajli. Raztežaj za raztežajem. To sem moral ponoviti 16-krat, dokler nisem dosegel podnožje "Les Dames Anglais". Od tam me je razpokan kuloar pripeljal do prečnice v kuloar Schneider in se po njemu povzpel na bivak Casati. Ves čas je bila skala krušljiva. Tipski alpski teren. Bilo mi je lepo, da sem plezal sam. V navezi je skoraj nemogoče, da razumno varuješ na tem grebenu in vedno je potrebno paziti, da se ne sproži preveč kamnov ali drobirja. Ker pa sem bil sam, sem šel lahko v svojem tempu. Moj ritem, moj dan. Super. Taki dnevi so za mene nekaj najlepšega. Gora in samo jaz. Pod Pt. Gugliermina sem zaslišal nekaj glasov. Nad menoj je bila naveza. okoli obeh plezalcev sem naredil velik lok, da jim nisem poslal nobenih podorov na glavo. To je že druga naveza, ki sem jo prehitel. Vsak je plezal v svojem tempu, kot komu ustreza. Tam sem tudi že drugič napolnil svojo steklenico z vodo. Ker je sijalo sonce in se je sneg talil, sem imel tako vode za pitje v obilici. S tem pa tudi nobene dehidracije. Počasi se je začelo oblačiti. Postalo je hladneje in znašel sem se tik pod plastjo oblakov. Na Aiguille Blance de Peuteurey, na južnem vrhu, sem si nataknil dereze. Čakal me je sneg. Oster greben me je pripeljal do Pte. Central, od koder sem moral spet po vrvi. Po treh spustih in nekaj plezanja, sem dosegel Col de Peuterey. Zdaj sem se znašel v tako gosti megli, da nisem videl niti dveh metrov pred seboj. Nisem vedel kaj bi in ni mi bilo enostavno. Nekako sem moral najti prehod naprej, na Grand Pillier d'Angle in sem šel trikrat tja in nazaj, dokler se nisem odločil in poizkusil. Tam sem izgubil vsaj 30 minut, da sem dobil občutek, da vem, kje naj bi recimo nadaljeval. Čeprav pa ga nisem dobil, nisem imel izbire, moral sem poizkusiti. Kmalu, ko sem začel, pa sem ugotovil, da sem našel pravo pot in zato dosegel vrh brez kakršnih koli težav. Grand Pillier d'Angle. Zdaj sem se znašel nad oblaki. Pravi Vrh gore ni bil več daleč. Od tam dalje sem lahko tudi hodil po starih sledeh. Želel sem si, da bi jih imel preje, tam doli na sedlu Col de Peuterey ... Počasi sem začel čutiti tudi utrujenost. Bil sem na poti že precej časa in to hitro. Rokavice so bile mokre in mi na 4000 metrih zamrznile. Odločil sem se, da jih zamenjam šele na vrhu, da imam suhe za spust navzdol. Tik pred 15h00 sem prišel do vrha Mont Blanc du Courmayeur. Bilo je brezvetrno in v celoti sem bil nad oblaki. Izjemno. Trenutek, ki sem ga na debelo užival in bil sem prepričan, da bom uspel še isti dan priti v dolino. Počutil sem se utrujeno, ampak dobro. Počasi sem šel naprej in bilo je 15h35, ko sem se preselil na glavni vrh Mont Blanc, od koder sem odrinil navzdol do Dome de Gouter. Vodila me je široka sled normalke. Med spuščanjem sem začel spet teči. Daleč pod mano sem videl dno doline in mesto Chamonix. A bil je še daleč. Še cca. 3800 metrov nadmorske višine in več, preko vrha Dome de Gouter in tudi še precej horizontalnih kilometrov. Nisem se pa še ukvarjal z vsem tem, čeprav sem že dobro čutil moja stegna. Dolina je počasi prihajala bližje. Pod kočo Tête Rousse sem opazil kažipot, kjer nisem hotel videti, koliko ur me še čaka. Na srečo, ni bilo napisano nič. Na Bellevue pa sem naletel na še en smerokaz, kjer je pisalo 2 uri in 20 minut do Les Houches. Tam sem končal malce po 8 uri zvečer. Po 16 urah in 9 minutah (dobrih 10 ur za smer Peuterey Integrale), ko sem zapustil Mattea v kampu v dolini Val Veny, sem tako prišel (pritekel) do cerkve v Les Houches. Hotel sem nekaj pojesti, vendar sem se odločil, da se premaknem naprej. Sprva sem hotel do kampa v Les Bossons, od koder bi koga poklical, da me "pobere". Ampak bil je tako lep večer, da sem se odločil, da bom sam, udobno in počasi, odkorakal do kampa Les Bossons. Dobro uro kasneje sem že sedel zraven mojega šotora. Užival sem v toplem tušu, popil nekaj za okrevanje - posebno športno pijačo, preden sem se udobno zamotal v mojo spalno vrečo. Z nasmehom na ustnicah sem zaspal. Bil je res dan. Dolg", je Ueli Steck na kratko opisal dan, ki bo zopet na glavo postavil nekaj okvirnih časov, ki so potrebni za vzpone v alpinizmu.
Dejan Ogrinec