AO Domžale - Janez Kosirnik: Med tednom sem izračunal, da je ravno na današnji dan deseta(!) obletnica plezanja te smeri, ko sva z Benkotom namesto sestopa proti Okrešlju dobila helikopterski prevoz, jaz pa še mavčno oblogo za en mesec.
Da bi obletnico tega dogodka proslavil kot se spodobi, sem rahlo zadržano Nikota povprašal, če bi jo šel plezat. Seveda je bil, v zanj značilnem zanosu, takoj za. Dnevi čakanja na sobotno jutro so bili precej nervozni - občutek nevplezanosti za to težavnost in predvsem neštetokrat podoživeti dogodki izpred desetih let so zahtevali svoje.
Ob sedmih zjutraj sva začela plezati in takoj ugotovila, da nama kar gre, da je lepa smer ter skala kvalitetna in tako raztežaje tekoče puščala za seboj. Do gredine, spodnjih 400 m, smer ne popušča, vendar sva z vsem opravila brez večjih težav. Na gredini sva se odločila, da greva levo ven. Zgornji del smeri oz. hriba naj bi bil precej podrt in nisva želela valiti kamenja na naveze pod nama. Pri iskanju izstopa na koncu gredine pa nisva imela posebne sreče in sva plezala po (najverjetneje) Izstopni varianti Knez - Stopinšek (IV/III+, 120 m) Stebra Štajerske Rinke. Pričakovala sva seveda lažji teren in se zadeve lotila precej z levo roko, pa nato tudi hitro ugotovila, da bo potreben resnejši pristop. Pa sva bila kljub vsemu po dobrih šestih urah na robu stene in se že veselila, ker imajo na Okrešlju hladilnik.
Po Miheličevi specifikaciji je ocenjena VI-, A1/V, 600 m
Janez K.
Med lenarjenjem na dopustu na morju sem si res zaželel skalnega plezanja in ko je Janez predlagal smer, sem takoj bil za. Po Miheliču: "Direktna smer v ŠR zavzema v plezalski ponudbi Okrešlja podobno mesto kot Čopov steber in Ašenbrener." Zaradi Janezove izkušnje sva jo vzela skrajno resno in previdno. Že v pristopu sva hodila zmerno in do Okrešlja potrebovala 36 min. Prve V-ke sva splezala lahkotno in hitro, na stojiščih pa ustrezno počivala. Ampak potem stena ne popušča in utrujenost se kar nabira in do ključnega detajla si že kar utrujen. Janez je šel suvereno naprej, ker je bil on na vrsti, in je veliko vpenjal in ko sem šel za njim in izpenjal, so me v prste na rokah začeli grabiti krči, čeprav me je najtežji del še čakal. Mogoče sem na udobni polici predolgo počival. Zato sem vrtel obe roki kot helikopter, da bi krči popustili. Strahoma me je vprašal, kaj je, pa sem mu povedal, da hočem biti siguren. Dobro sem se zavedal, kako si šibek, ko si res utrujen in nikakor nisem hotel tega doživeti v previsu. Potem sem uspešno izpel vse in splezal ven. V smeri so me presenetili odlični oprimki, saj sem pričakoval, da se bom moral vleči po gladki skali in bom vso težo obesil na milimetrskih oprimkih, pa sploh ni bilo treba. Niti en kamen, oprimek se nikoli ni zamajal ali popustil, kakšen užitek. Potrebuješ pa vzdržljivost v rokah, saj se moraš velikokrat potegniti samo na roke. Danes imam prijeten musklfiber po vsem telesu, kar pomeni, da sem res vse mišice moral uporabljati. Stena je pošteno nabita s klini, pa tudi kakšen svedrovec se najde, kar pa ni veljalo za izstop po gredini. Tam sva uporabila vsa varovala, kar sva jih imela. V rezervi sva imela še kline, ki pa bi jih uporabila le v nuji. Vsekakor sva izplezavala po različnem terenu in težavnostnih stopnjah in po moje vsaj 300 m. Vmes sem že pomislil, da bi se vrnila nazaj in šla ven po smeri, a je bil res imeniten, divji, prvinski občutek pod previsi v neznani steni, brez opisa in vedenja, da se da priti ven. Pa še časa sva imela na pretek. Potem pa je Janez našel kline in je bil občutek še boljši. Od vrha sva čez Turski žleb do Okrešlja potrebovala 1 uro, oz. od avta 10 ur.
Niko