Delo, Šport: ... Odprava na Daulagiri 7
Če bo šlo vse po sreči (to je potrebno zapisati kar pred vsakim odhodom odprave, saj je ovir vse polno, od finančnih do administrativnih) bo 18. septembra odšla na pot hrvatska alpinistična odprava, ki ima za cilj vzpon na 7246 m visoki Daulagiri 7. Njen vodja Darko Berljak, ki je obenem tudi načelnik komisije za alpinizem PZH, je povedal, da bodo v odpravi še Edin Alikalfič, Mario Bago, Radovan Draganič in Boško Mrdjen (vsi AP Velebit - Zagreb), Davor Butkovič (AO Zagreb-matica), Drago Baruškin (AO Železničar - Zagreb), Željko Gobec (PD Vihor - Zagreb) in novinar Ambruš Kiš. Če imajo pravilne podatke, so bili na tem vrhu v Čuren Himalaji doslej le štirikrat, vsakokrat po isti smeri prek južnih pobočij. V njih so tri bariere visoke po okoli 800 m z nakloninami od 45 (zgoraj) do 60 stopinj (spodaj). Je pa pobočje precej široko, zato so zgoraj mogoče tudi manjše variante. Računajo, da bodo iz Pokare do mesta predvidenega za bazni tabor, potrebovali osem dni, od doma pa bodo vsega 45 dni. Če bo 14. septembra letos odpotovala tudi odprava na Kang Guru, ki jo vodi Vladimir Mesarič, bosta to prvi dve samostojni hrvatski alpinistični odpravi v Himalajo.
Kamničani v Hercegovini
Šest članov kamniškega AO: Dare Božič, Marjeta Brnot, Marjan Kaker, Sonja Lanišek, Edo Pavlič in Bojan Pollak, ki je skupino tudi vodil, je konec julija obiskalo hercegovske gore. 21. jul. so odpotovali iz Kamnika, naslednji dan pa so v hudem nalivu že prišli pod steno Izgorjele grude (Prenj), kjer so si pod previsom uredili bivak. V stenah Izgorjele grude, ki so visoke do 480 m, so plezali dva dni, v nedeljo pa so spet v hudem dežju sestopili v Jablanico. Od tam so se v ponedeljek odpeljali v Mostar, kjer se jim je pridružil Muhamed Gafič (AO Bjelašnica iz Sarajeva). Skupaj so se odpeljali v Nevesinje in naprej v vas Lakat. Z vremenom spet niso imeli sreče. V dežju so odšli do koč pri jezeru, kjer so prespali. Zjutraj so odšli pod steno Botima (Velež), zaradi slabega vremena pa so lahko začeli plezati šele popoldne. V sredo se je Gafič vrnil domov, Kamničani pa so plezali še do petka, v soboto so se tudi sami vrnili v Mostar in zatem domov. Vsi skupaj so v hercegovskih gorah preplezali 16 različnih smeri, oziroma opravili 50 vzponov. Po dosegljivih podatkih so splezali 11 prvenstvenih smeri in opravili tri prve ponovitve. Podrobnejše poročilo o tej kamniški »odpravi« bomo objavili kasneje.
Nove smeri v Raduhi
Viktor Povsod (AO Črna) in Davorin Podrepšek (AO TAM) sta v Veliki Raduhi 24. jul. splezala prvenstveno smer PP, V+/III, 350 m, 3 ure in pol. Teden dni zatem pa sta v Srednji Raduhi preplezala še Bukovsko zajedo, IV+, 150 m, 2 uri in pol.
Istega dne sta v Srednji Raduhi novo smer splezala tudi Robi Jamnik in Stanko Mihev (AO Ravne). Imenovala sta jo Solza, V/V+, 4 ure. Smer poteka po manj izraziti zajedi, ki vodi do roba stene.
Janeta Kodrin in Franc Pušnik pa sta 31. jul. preplezala Bavarsko v Steni in sestopila po Slovenski.
Zbirajo podatke in plezajo
Člani sekcije Soškega AO iz Bovca v tem času zbirajo podatke o smereh na območju Kanina. Imajo že precej skic in opisov smeri, tudi nekaj fotografij sten so že zbrali, preplezati pa bodo morali še vrsto smeri, za katere nimajo zadosti podatkov. Upajo, da bodo do jeseni zbrali vse gradivo.
Ob delu pa ne zanemarjajo tudi drugih sten. Lado Mrakič je 14. julija preplezal Kaminsko v Srebrnjaku, 18. julija pa skupaj z Robijem Rotom Zajedo v Nad Šitom glavi. Robi je skupaj z Georgijem Hvalo 24. julija preplezal Zajedo v Šitah, Lado Mrakič in Vili Černuta pa sta naslednji dan v Mangartu opravila prvo ponovitev Betke, IV, mesto V, A0, 700 m, 4 ure in pol.
Nova smer
Slavko Svetičič in Ivan Menart (oba AO Idrija) sta 31. jul. v severni steni Nad Šitom glave preplezala novo smer YASSA, V+, A1 – A2, 300 m, 5 ur. Smer poteka desno od smeri po zajedi in vodi preko rumenega dela stene čez velik previs, v zgornjem delu, ki je precej krušljiv, pa po kaminu. Na območju, kjer je speljana nova smer, je že več navez poskušalo srečo, a so vse odnehale.
Uspešen zaključek AŠ
V AS Litija je konec junija šest od trinajstih tečajnikov uspešno končalo letošnjo plezalno šolo. Teoretične izpite so opravljali sproti po temah, praktični preizkus pa so imeli 27. junija v plezalnem vrtcu. Ker sta opravila že zadosti vzponov, sta Silvo Kotar in Vojko Mohar opravila tudi izpita za pripravnika, drugi pa bodo imeli možnost jeseni. Vsi letošnji tečajniki in pripravniki bodo morali jeseni redno hoditi na predavanja in k vajam nove plezalne šole, ki se bo po načrtu začela oktobra. Litijska sekcija je zdaj bogatejša tudi za enega člana; saj je Jože Repina uspešno opravil izpit za alpinista.
Ker so člani sekcije od maja do avgusta plezali predvsem s tečajniki, niso opravili zahtevnejših vzponov, plezali pa so v Paklenici, Vežici, Planjavi, Dolgem hrbtu in Steni. Kljub vsemu velja omeniti naslednje vzpone: Prusik-Szalay (Repina, Intihar), Zlatorogove police (Intihar, Groboljšek, Repina), Zupanova v Koglu (Groboljšek, Repina), Wisiakova v Steni (Groboljšek, Repina), Skalaška z Ladjo (Šprogar, Kotar) in Petersonova smer v Stebru gamsje matere (v Italiji) (Groboljšek, Repina).
Bivak III urejen
Člani jeseniškega odseka: Nevenka Pazlar, Rade Oblak in Jani Pšenica so pred kratkim prebarvali in uredili Bivak III. Zabili so tudi zadnje okno v bivaku, tako da sedaj ni več možnosti nenadzorovanih obiskov v bivaku.
Davorin Praprotnik (AO Jesenice) in Renata Mertelj (AO Matica) sta 18. julija želela ponoviti smer, ki so jo pozimi 1977, ob svojem prečenju prek vseh jeseniških bivakov v S steni Škrlatice preplezali Javorski, Pervanja, Brvar in Füle. Smer v prvih treh raztežajih poteka po Kugyjevi smeri, zatem pa vodi mimo črne votline desno od Kugyjeve smeri proti najnižji škrbini med Škrlatico in Žandarji. Ker je Mertljevo in Praprotnika pri črni luknji zajelo neurje, sta morala izplezati po Kugyevi smeri.
31. julija pa so Praprotnik, Špendov, Ravnik (vsi AO Jesenice) in Renata Mertelj preplezali južni greben Škrlatice, IV-/III, II, 350 m. Po podatkih v vpisni knjigi v bivaku IV ima smer že zimsko ponovitev, letne pa so dokaj redke. Od leta 1972 jih je bilo le 6, od tega so kar 4 opravili jeseniški alpinisti. Pravijo, da je smer zelo lepa, še zlasti v zgornjem delu.
S soplezalcem in sam
Franček Knez je z Marjanom Frešerjem (oba AO Impol) 31. jul. v Šitah plezal med Stebrom in Zajedo. Smer se začne levo od Stebra in seka Zupanovo smer. V zgornjem delu se dotakne obeh smeri in iztopa po Zajedi. V steni sta bila 10 ur in pol, vendar sta zaradi nevihte vedrila pod previsi. Plezala sta 9 ur. Ocena IV-V, A0, A1. Naslednji dan je Knez sam preplezal Belač-Zupanovo v Šitah in sestopil po Tchadovem stebru v Travniku.
Tabor na Veležu
Komisija za alpinizem BiH je pred kratkim na Veležu pripravila alpinistični tabor, ki se ga je udeležilo 15 alpinistov iz Nikšiča, Mostarja, Zenice, Pazoviča in Sarajeva. Ker je bilo vreme lepo, so splezali večino težjih smeri na tem območju. Gafič, Rudan in Grabus so splezali tudi prvenstveno smer, III, IV, od težjih smeri pa velja omeniti Centralno (Ilič, Kovačevič, Gvozderac, Zehro), Davorovo smer (Zehro, Gvozderac), in Ilijino smer (Ilič, Kovačevič, Gvozderac, Zehro, Rudan, Grabus). Pri transportu opreme in organizaciji so alpinistom precej pomagali člani GRS iz Mostarja.
Vzpona med dopustom
Tomo Česen (AO Kranj), ki služi vojaški rok v Škofji Loki, je med 10-dnevnim dopustom opravil tudi dva vzpona. 25. jul. je z Matejem Kranjcem preplezal Krušičevo v Špiku, z Andrejem Štremfljem pa sta 30. jul. opravila 6. P smeri Juvan-Šteblaj v Široki peči. Zadnja smer je zelo lepa; skala je razen v drugem raztežaju zelo trda, zato je čudno, da ima smer tako malo ponovitev. V drugem raztežaju, kjer so tehnična mesta, manjkajo klini, zato naj ponavljalci računajo s tem.
Tomo je poslal še nekaj podatkov o pomembnejših vzponih, ki so jih v zadnjem času opravili člani kranjskega odseka. Jože Povšnar in Srečo Rehberger sta preplezala Zajedo v Nad Šitom glave, Zajedo v Šitah, Zajedo spominov v Stenarju, Skalaško z Ladjo, smer Dular-Schara v Mojstrovki (7. P). Matej Kranjc in Klemen Kobal pa sta preplezala Trikot v Dolgem hrbtu, Andrej Štremfelj je v isti steni opravil drugi solo vzpon po smeri Šimenc-Škarja, z Alešem Kunaverjem in Marjanom Manfredo (oba AO Matica) pa je preplezal obraz Sfinge v Steni. Nejc Zaplotnik in Franci Markič sta bila uspešna v smeri Križnar-Škerlj v Dolgem hrbtu, Kranjc Matej in Luka Karničar (AO Jezersko) pa sta 30. jul. preplezala Skalaško v Špiku, kjer sta plezala tudi Peter in Franci Markič. Začela sta v Skalaški, nato prešla v Krušičevo, zatem pa naravnost in po zajedi spet prišla v Skalaško.
Živahno v Tamarju
Prejšnji konec tedna dolini so bili v Tamarja zelo uspešni člani Akademskega AO. Andrej Kokalj je s Tadejem Slabetom ponovil Aschenbrenerjevo v Travniku, Dušan Blažin s soplezalcem Maretom Rakovičem (AO Matica) Zajedo Šit, Tone Palčič z Borom Štancarjem pa Dularjevo zajedo v Jalovcu. Bor je z Bojanom Leskovškom preplezal tudi Steber Šit.
Tudi alpinisti iz Postojne so prejšnji konec tedna obiskali Tamar. Čeprav jim je v soboto, 31. julija nagajalo vreme, sta se jim posrečila dva lepa vzpona. Bogdan Biščak in Igor Škamperle sta vstopila v Skarabeja v Šitah. Sredi smeri ju je ujelo neurje, zato sta izstopila po smeri Belač-Zupan. Več sreče sta tega dne imela Rado Fabjan in Igor Mezgec. Opravila sta prvo ponovitev smeri Belak-Manfreda (1977), ki poteka med Levo in Herlec-Kočevarjevo v Šitah. Za smer je značilno zahtevno prosto plezanje. Ponavljalca sta rabila 9 ur, vendar sta se dvakrat zaplezala, tako da sta se morala vračati v pravo smer. Njuna ocena je V-VI, z enim mestom VI+ in le 2 m tehnike.
In še to: Postojnčani so v Tamarju našli plezalno vrv. Lastnik, ki bo povedal prave podatke o njej, jo bo lahko dobil na AO Postojna.
Ni bilo sreče z vremenom
Filip Bence (AO Tržič) in Janez Benkovič (AO Kamnik) sta 26. jul. preplezala Demuthov raz v zahodni Cini, V, IV, 500 m, 3 ure. Zaradi slabega vremena sta naslednji dan odpotovala v Alleghe, ker pa je tudi tam deževalo, sta se vrnila domov. V četrtek, 29. jul. sta splezala varianto Aschenbrenerjeve smeri v Travniku, naslednji dan pa smer Hudeček - Juvan v Travniku, VI, IV, V, A1. Ocenila sta, da so težave enakomerno porazdeljene vse do vrha, smer pa se jima je zdela težja od variante. 31. jul. sta se »preselila« v Vrata, kjer sta preplezala Prusik-Szlayevo smer z Razom mojstranških veveric v Sfingi.
|
Kneza je v Eigerju le žejalo
Alpinist iz Rimskih Toplic, član AO Impol, je opravil z nadvse zahtevno smerjo v Eigerju v šestih urah - Meni, da skorajda ni stene, ki je ne bi bilo mogoče preplezati
LJUBLJANA - Po velikih alpinističnih dosežkih naših plezalcev v Himalaji smo skorajda izgubili merilo za dosežke v Alpah - ali pa gre za domačo folkloro, ki ji pravimo kanček zavisti - bolj težko najdemo energijo, s katero bi pokazali še nekaj navdušenja tudi za velike plezalske dosežke v Alpah. Ko je Messner zlezel klasično smer v severni steni Eigerja v 11 urah, smo zajeli sapo - to pa je res dosežek ... Franček Knez, doma iz Rimskih Toplic, član AO Impol, je z isto smerjo opravil sam v šestih urah. Že podatek, da je opravil s 1600 m stene, ki ima svojo težo, govori da gre za dosežek. Lepo bi bilo slišati tudi mnenje kakšnega poznavalca.
Alpinistom Frančka Kneza ni treba posebej predstavljati, saj se je izkazal z izjemnimi vzponi v Grandes Jorasses, Druju in drugih stenah centralnih Alp, zlezel je vrsto težkih smeri v Andih, zaustavila ga je vršna opast mogočne južne stene Lhotseja. Zapisanih ima 1032 vzponov, vendar je ta trenutek številka zagotovo že zastarela, med temi pa je polovico samostojnih.
 TRENING NA DOMAČEM ZIDU - Če ni drugače je za trening dober tudi skalni zid vojaškega letovišča v Rimskih Toplicah. (Foto: N. S.)
- Ste pričakovali, da boste tako hitro prek Eigerjeve stene?
»Upal sem, da bom v enem dnevu na vrhu stene. Temu sem priredil tudi opremo. Imel sem 10 metrov vrvi, troje vponk, toliko klinov, dvoje lednih kladiv, dereze, bundo, od hrane pa zavitek napolitank in čokolado. Za žejo pa nič, ker sem pričakoval, da bo vode dovolj v steni, pa sem se zmotil.«
- Pa taktika v primeru slabega vremena?
»Če bi se razmere poslabšale, bi se vrnil nekje s polovice stene, z »bivaka smrti« ali celo iz Rampe. Višje bi tvegal morda en bivak.«
- Občutki na vrhu?
»Ob 11,30 sem prišel do roba stene. Čutil sem, da me bolijo noge, pestila pa me je tudi žeja. Snel sem čelado, bil sem prepoten. Pospravil sem opremo in nekaj minut čez dvanajsto sem bil na vrhu. Pravzaprav sem bil ob tem še sam presenečen. Nisem doumel, kaj se je dogajalo. Zdelo se mi je, da nisem preplezal stene, da imam za seboj le neko normalno steno.
Psihično sem bil obremenjen le do Hinterstoisserjeve prečnice, za tem pa so se dogodki hitro odvijali. Vsakokrat ko sem premagal kakšno težje mesto, sem vedel, da je en problem mimo.«
- In kako je potekal vzpon?
»Vstopil sem ob šestih. Spodnji del je lahek in do Rdeče pečine je bilo le eno težje mesto, približno dva metra vlažne in previsne skale. Nad tem mestom mi je povzročala težave le požled. Sicer pa je bila skala še lahko plezljiva, tako da ni bilo treba uporabljati derez. Ob 7. uri sem prišel do Hinterstosierjeve prečnice. Do tukaj sem se ravno prav razgrel. Snel sem pulover, zavihal rokave, iz nahrbtnika vzel vrv in se z vponko zavaroval. Vrvi, ki so že bile pripete niso vzbujale posebnega zaupanja, zloglasnega mesta sem se lotil s plezanjem. Prvih nekaj metrov poledenele plošče je bilo res težko, preostali del pa je bil lahek, tako da sem za prečko porabil pet minut. Pet minut kasneje pa sem bil na vznožju prvega ledišča.«
Franček Knez je bil prijetno presenečen nad »blago« strmino snežišča.
Še vedno je bil pod vtisom izredno strmih ledenih sten v Andih.
»Prvič sem si nataknil dereze, teren se mi je zdel položen. Zašprintal sem čez in še zavedal se nisem, ko sem stal na drugem koncu. Sledil je navpičen skalni skok. Tu sem se prav tako varoval. Sledile so sila položne plošče. Že prej sem snel dereze. Ja, v Eigerju je zoprno tudi to, ker so vsi oprimki obrnjeni navzdol.«
Drugo snežišče je Knez dosegel precej bolj levo kot vodi smer. Urezal jo je naravnost navzgor, držal se je skal, za tem pa je napredoval po robu ledišča. Ob 8. uri je stal na vrhu te prepreke, lahki skalni svet pa ga je čez pol ure pripeljal do Bivaka smrti.
- Kakšne občutke ste imeli na tem zloglasnem mestu?
»V previsnem bivaku je bilo precej opreme. Nisem se zaustavljal, pa tudi razmišljal nisem o usodah ljudi, ki so tu končali, čakalo me je še precej dela.
Tretje snežišče je še najbolj strmo. Morda ima 55 stopinj naklonine. Zaledenela Rampa, ki je najprej zelo položna, se na koncu močno vzpne. Pri izstopu sem plezal celo čez vodni slap. Pravzaprav gre za ozek kamin, v katerega se zlivajo vode. Zanimivo je bilo opazovati najrazličnejšo opremo, ki so jo plezalci v trenutkih stiske pustili v steni. Celo puhaste vestone«.
Ob 9.30 je bila Rampa za plezalcem. Lahka Prečnica bogov pripelje do Pajka - snežišča, ki je večje, kot ga je mogoče videti z roba.
»Nad Pajkom so nanizani iztopni žlebovi. Ob 10. uri sem se jih lotil. Voda in požled so naredili svoje. Tu in na Rampi sem se zamudil najdlje.«
- Ste v steni srečali kakšno navezo?
»Ne, bil sem povsem sam. Na vrhu so bili le neki angleški alpinisti, ki pa niso prišli s severne stene. Malo čudno so gledali, ko sem jim povedal, od kje prihajam. Še bolj so se čudili, ko sem se jim pridružil pri spustu. Oni z vrvjo, sam pa brez. No, potem so tudi oni pospravili vrv in mi sledili.«
- In kakšna je vaša ocena severne stene Eigerja?
»Klasična smer nima težkih mest v kopni skali. Problem je le izredna dolžina in kondicija plezalca. Treba je biti čim hitrejši, tako da je manj možnosti, da te preseneti slabo vreme. Z zapadlim kamenjem nisem imel posebnih težav. Klini, zanke in vrvi pa so na vsakem koraku. Mislim, da se Eigerja, zanašajoč se na obstojno vreme, loteva tudi precej alpinistov, ki ne sodijo sem.«
- Pa vaša smer, v Eigerju kako ste jo ocenili?
»Tehnično je ocenjena s IV+, splezal pa sem jo v treh urah. Teče v lepi skali, značilen pa je prehod skozi kamin, ki se več ko 20 m zajeda v steno, tako da je v njem prav temačno.«
Franček Knez priznava, da ga zanimajo le še prvenstveni vzponi. »Del stene, ki je preplezan, me ne zanima, kot ponavljalec pa se lahko vrnem v tako smer kadar koli. No, včasih pa je le dobro kaj ponoviti, da sam vidiš, če je vse res, kar govore ... Sicer pa je skorajda ni stene, ki se ne bi dala zlesti. Ostajajo pa v glavnem le še možnosti med smermi. Kar je bilo težko so pustili, seveda pa se včasih izkaže, da spet ni tako težko, kot je videti. Nove smeri je treba kar poizkusiti, ni dovolj, če samo opazuješ.«
Blagoslov, je bila »zadnja« smer v markantnem belem stebru in Zajeda v Šitah. Samostojni vzpon si je privoščil takoj po prihodu iz Eigerja, pa tudi vode je bilo za spremembo dovolj - tako kot nakazuje ime smeri.
In še to: Knez je bil ob prihodu domov med številnimi računi v poštnem nabiralniku vesel kartice s čestitkami za Eiger, ki mu jih je poslal Franci Savenc.
NIKO SLANA
|
Vzpon zaradi rekorda
LIMA - Komaj 18-letni katalonski alpinist Enrico-Lucas Lop se je vzpel na najvišji vrh Peruja v enem dnevu. Začel je opolnoči v mestecu Musho (2900 m) in bil ob 6.30 na Garganti (6000 m), šest ur kasneje pa že na vrhu Huascarana (6760 m). Potem pa se je odpravil takoj nazaj; pred nočjo je že bil v izhodišču.
Vedno več žrtev
BERN - Lansko leto je v švicarskih gorah umrlo 217 gornikov, med njimi je bilo 40 žensk. To je 12 žrtev vetč, kot jih je bilo leta 1980 in 90 več v primerjavi z letom 1976. Daleč največji delež žrtev je še vedno zaradi nepremišljenosti, vse večji delež pa je smučarjev približno 30%.
Originalne kazni
NEW YORK - Administracija Yute, ene izmed ameriških zvezdnih držav, se je zaradi vse večjih ekoloških problemov, posebno v okolici klimatskih zdravilišč, odločila za originalne kazni. Vsak turist, ki ga zalotijo med odmetavanjem odpadkov v gorah, mora v okolici nabrati in odnesti na posebno odlagališče 100 kg odpadkov. Pravijo, da bodo njihove gore kmalu zgled čistoče.
Prvenstvena v Diamirski steni
PARIZ - V mednarodni odpravi na Nanga Parbat, vodi pa jo Pier Mazeaut (53), je 8 Francozov, iz tujine pa sodelujejo: Kurt Diemberger (Avstrija), ki bo snemal film, Nemca Hubert Hilmeier in Hans Engl, Juha Talis (Anglija), Ludvik Kratochwiel (ČSSR) ter Šah Djehal in Karim Imabad (Pakistan). Pozabiti seveda ne smemo tudi 250 domačinov nosačev in 10 Šerp. V načrtu imajo novo smer v Diamirski steni (Z stena Nanga Parbata, 8125 m), ki jo je imel v načrtu leta 1895 Albert F. Mumery med svojim nesrečnim poskusom.
Odprava bo stala približno milijon frankov, sredstva pa so zbrali v glavnem s prodajo knjige P. Mazeauda (o vzponu na Everest). V sodelovanju s francosko TV (program »Antene 2«) bodo posneli tudi film.
Naše planine 5-6/1982
V tretji letošnji (dvojni) številki glasila PZ Hrvatske Naše planine je na uvodnem mestu sestavek Barbare Lapenna-Brakus, ki opisuje vzpon na najvišji še delujoči vulkan, na 4939 m visoki Cotopaxi v Ekvadorju. Zanimiv je tudi planinski potopis iz Liechtensteina in še bi lahko naštevali. Tudi v tej številki bodo našli kaj zanimivega vsi planinci, ljubitelji narave ali podzemskih jam in strmih (tudi zasneženih) sten.
Obogatena planina Voje
Člani PD Bohinj-Srednja vas so odprli vrata nove planinske postojanke - 70 sedežev
BOHINJ - Prav na začetku velike bohinjske planine Voje so nedavno odprli Dom bohinjskih prvoborcev. Člani PD Bohinj-Srednja vas so se resnično potrudili. V postojanki je že sedaj na voljo 16 ležišč (v petih sobah), ko bodo zbrali še dodatna sredstva, pa bodo dokončali še skupna ležišča.
POSTOJANKA DOSTOPNA VSAKOMUR - Dom bohinjskih prvoborcev na Vojah, ki je primerno izhodišče za številne ture v okoliške gore. (Foto: Danilo Sbrizaj)
Dobro so poskrbeli tudi za oskrbnika, ki ima svojo sobo. Lepo so urejene tudi sanitarije v prvem nadstropju. V predprostoru je umivalnica, kjer sicer za sedaj še manjka tuš, vendar bo kmalu tudi tu šumela voda. Zataknilo se je tudi pri elektriki. Zaradi pomanjkanja denarja (postojanka je vredna okoli stare milijarde, dejansko pa so zanjo porabili skoraj štirikrat manj denarja) namreč še nimajo agregata in morajo svetiti kar s plinom.
Dom je dostopen vsakomur. Iz Stare Fužine se da sicer vse do doma pripeljati po solidni makadamski cesti, pa velja iti raje peš. Le dobro uro hoda je, vračamo pa se lahko po drugi strani Mostnice, ob njeni slikoviti soteski, se za hip ali dva ustavimo ob Hudičevem mostu in drugih prirodnih lepotah. Sicer pa so Voje izhodišče za številne ture v okoliške gore.