Matjaž Čuk: 10. decembra 2012, (104.) etapa Chainpur (1325 m) - počitek
Umazano stranišče. Ne, tega pa nisem vajen ...
V sobah okrog mene je zelo živahno. Stene so tanke, skoraj "papirnate", zato se sliši vsak šum. Tudi kakega posebnega odnosa do gostov tu nimajo. Glasno govorjenje sredi noči je nekaj povsem normalnega.
Ko grem proti jutru na stranišče skoraj bruham. Umazano stranišče, ne, tega pa nisem vajen. Povsod, kjer so bila stranišča je bilo poskrbljeno tudi za čistočo. Vedno je bilo zraven polno vedro vode in metlica. Tudi tu imajo vedro, a je prazno.
Vstanem ob šestih. Zunaj je megla, torej z razgledom ne bo nič. Malce pred sedmo prišepa dol vodič. Nekaj časa je tiho, nato pa le spravi iz sebe, da bi rad danes dan počitka.
Vedel sem, da se bo to zgodilo. Moram mu ga dati, to je človeško. A povem mu, da če jutri ne bo boljše, se bo moral odločiti. Razumem težave, a to je že moj drugi prisilni počitek v zadnjih desetih dneh. Noga ne bo šla sama na bolje. Vsakodnevna hoja stanje samo še poslabšuje.
Kaj bom danes počel? Hmm, po pravici povedano, ne vem ...
Vreme je oblačno in turobno, Chainpur pa ena velika dolgočasna nepalska vas. Po zajtrku grem na sprehod. Več kot pol ure hodim do zadnje hiše, ki leži 150 metrov višje. Vreme je tako kislo, da fotoaparat in kamera, ki sta odšla z menoj, počivata v torbah. Ne najdem niti enega motiva, ki bi ga bilo vredno poslikati ali posneti. Čisto na vrhu le napravim eno fotko, na silo, za spomin – itak bo romala med pozabljene ...
Na poti nazaj na moje veliko presenečenje sredi vasi zagledam vodiča, ki pred vaško krčmo igra biljard. Ups, fant je na bolniški, danes naj bi počival in se zdravil, pa takole? Ne rečem nič ampak grem mimo kot da nič ni. Seveda me je videl.
Malo pred domom se ustavim v največjem hotelu v vasi. Razmišljem, da bi nocoj spal drugje. Tisto včeraj ponoči je bilo ogabno in ne želim spet doživeti. Soba je dvakrat dražje od one, ki jo imam, vendar vredna svoje cene. Tukaj bom imel tudi več miru, hotel je prazen. Nisem se še dokončno odločil, a če bom prišel sem, bom po kosilu.
Naročim kavo z mlekom. Okusna je in poceni. Medtem ko pijem prišepa mimo vodič. Očitno ga je malce zaskrbelo in se vrača nazaj domov. Ni me videl. Po kavici se odpravim v hotel. Preostanek dopoldneva pišem dnevnik. Ko grem spet na stranišče se nočna scena ponovi. Niti podnevi ne skrbijo za čistočo?!
No, to pa je sodu izbilo dno. Po kosilu odhajam. Vodič, ki je ob enajstih jedel, se je spet izgubil. Običajno naj bi poskrbel za moje kosilo v hotelih, kjer ne govorijo angleško. Nekaj časa čakam, nato mi na mizo prinesejo dal bhat, ki ga sploh nisem naročil. Ne kompliciram, pojem, nato prosim za račun.
Mlado dekle mi ga s težavo sestavi v naslednje pol ure. Pri tem moram uporabiti vse moje znanje nepalščine. O vodiču še vedno ni ne duha ne sluha. Ne pove niti kam gre, niti kdaj pride. Na bolniški je, počival naj bi in se zdravil. A izginil je kot kafra. Vprašam domačine, če kdo kaj ve, kje je. Nihče ne ve, kam je šel.
Odhajam v hotel nekaj minut naprej. Vodič me bo že našel. Ima mojo številko in omenil sem mu tudi, da bom morda zamenjal hotel. Z receptorjem, prijaznim fantom sem se že dopoldne zmenil za simboličen popust, če bom prišel sem. Dobim sobo. Preostanek dneva bom preživel tu.
Vodič pride le kake pol urice za menoj.
Zamenjal si hotel! je njegov pozdrav.
Ja, odločil sem se tako. Povedal sem ti že, zakaj. je moj kratek odgovor.
Jutri, ob pol sedmih zjutraj bom tu! še doda.
Prav! zaključim pogovor.
Zmenjena sva. Preden gre ga še opozorim, naj se pozanima za jutrišnjo pot. Nato počasi odhlača proti svojemu hotelu. Opazujem ga, še vedno rahlo, komaj opazno šepa, a se mi zdi, da je z njegovo nogo le malo boljše. Bomo videli kaj bo prineslo novo jutro. Pripravljen sem na vse. Tudi na njegov odhod v Kathmandu. Sam pri sebi sem se že dokončno odločil, da bom v tem primeru nadaljeval pot sam.
Popoldne je več sonca. Večkrat se vzpnem na bližnji plato, odkoder naj bi se videle gore. A gora ni. Namesto njih buljim v bele kopaste oblake. Zvečer opazujem svojevrstni zaton sonca. Uspe mi narediti nekaj zanimivih fotk. Večerja je okusna, "nevemžekateri" dal bhat.
No, iz ene plati pa je bil ta "nebodigatreba" dan le uspešen. Po dolgem, dolgem času sem prišel pri pisanju mojega dnevnika na čisto.
Prisilni počitek. Hoja 1 ura. Vreme dopoldne megleno, popoldne delno, občasno spremenljivo oblačno. Temperatura zunaj 10,9 °C, v sobi 14,1 °C. Prenočevanje v hotelu, v vasi Chainpur (1325 m).
Matjaž Čuk