Slovenski narod (1936): 8. avgusta 1786. je prvič stopila človeška noga na vrh najvišje gore Evrope
Matterhorn velja za najlepšo goro, Mont Blanc je pa najvišja gora Evrope. Leta 1760 se je Horace Benedicte Saussure odločil naskočiti Mont Blanc. Prispel je v Chamonix, takrat še brezpomembno vasico pod masivom Mont Blanca, ki ga je ogledoval z vrha Breventa. Gledal ga je in hrepenel po njem. De Saussure je bil velik ljubitelj planin in v njihovo naročje so ga vabili kot naravoslovca tudi znanstveni nagibi. Že na Breventu je sklenil razpisati nagrado za tistega, ki bi našel pot na vrh Mont Blanca, kjer je hotel slavni ženevski naravoslovec delati fizikalne poskuse.
V njegovem prizadevanju so ga podpirali trije rojaki: slavni kipar Marc Theodore Bourrit ter slavna fizika in geologa brata de Luc, vsi vrstniki velikega apostola ljubezni do narave Jeana Jacque Rousseaua. In začeli so kot plezalci. Bourrit se je vzpel leta 1784 na Dom du Gouter, brata de Luc pa že leta 1770 na Mont Buet. Plezalci iz Chamonixa so se šele čez 15 let po razpisu nagrade odločili za skupni naskok Mont Blanca, toda zaman. Gorski orjak je še celih 11 let kljuboval vsem naporom drznih plezalcev. Leta 1786 se je izjalovila tudi druga skupna ekspedicija kmetov in gorskih vodnikov iz Chamonixa. Priplezali so sicer nad 4.000 m visoko tja pod Bosses du Dromedaire, toda naprej niso mogli. Znova so opustili brezuspešno borbo, vrnili so se, toda brez Balmata.
Jacques Balmat je mož, ki se ga zdaj spominjajo planinci po vsem svetu. On je premagal Mont Blanc. Izpolnilo se mu je hrepenenje, ki ga je gojil od mladih nog. Temu cilju je posvetil vse svoje življenje in ga opetovano tvegal za svoj Mont Blanc.
Kolikokrat se je vračal do smrti izmučen, lačen, prezebel in napol slep, toda vedno bodrega duha iz borbe z nepremagljivim gorskim orjakom. Koliko dni obupne borbe z snežnimi pustinjami, nevarnimi ledeniki in snežnimi meteži, koliko strašnih noči je preživel! Tistega dne, ko je ostal od znane ekspedicije na Bossonskem ledeniku sam, je imel poleg strašnega trpljenja tudi srečo: Zagledal je plaz, kako se vali z vrha Mont Blanca. V tistem trenutku je spoznal pot po kateri je hotel priti na vrh. Preživel je grozno noč v razpoki ledene stene in vrnil se je poln upanja v Chamonix, da bi poskusil z ondotnim zdravnikom dr. Michelom Paccardom premagati najvišjo goro Evrope. To se mu je tudi posrečilo 8. avgusta 1786.
Pot ga je vodila preko Bossonskega ledenika na Grand Mulets, preko snežišča Grand Plateau dalje po silnih naporih na Petits Mulets (4687m) in slednjič na sam vrh. Ob šestih zvečer tega pomembnega dne je prvič stopila človeška noga na vrh najvišje evropske gore. To je bil zgodovinski trenutek v zgodovini alpinizma.
Balmata je prešinila nepopisna radost. Zavest, da je prvi človek na vrhu Mont
Blanca baš on, je težko opisati. Naslajal se je ob pogledu na sto in sto nevarnih pečin, na morje ledenikov, na globoke prepade in grebene gorskihorjakov pod seboj. Prvi hip kar verjeti ni mogel, da je res dosegel vrh. Naprej ni mogel več. Sam je šaljivo pripomnil, da bi se bil tisti hip sesedel, da ni bilo hlač, v katerih so tičale njegove klecajoče noge. Toda bil je ponosen, da je priplezal na vrh najvišje evropske gore, kamor se ne upa ne orel ne gams. Imel je občutek, da je njegovo vse. kar vidi okrog sebe. Radostno je pomahal s klobukom, ko je zagledal pred seboj Chamonix in se zagledal vanj skozi daljnogled. Vsa vas je bila zbrana in vse oči so bile uprte na Mont Blanc. Kar je zaslišal mrtvaški zvon Tu se pa že prepleta zgodovina s pravljicami, s katerimi je obdana legendarna Balmatova postava, obdelana v romanu in zdaj tudi že v filmu.
Balmat je opisan kot čudak, že v zgodnji mladosti se ga je prijela psovka »lažnjivec«, ko je pripovedoval svojim tovarišem, kar mu je pravil oče o svetih treh kraljih v dolini Chamonix. In te psovke se ni nikoli več otresel. Postal je mrk, molčeč in plah. Vaščani ga niso imeli radi. Če je kljub temu zavil tu pa tam v krčmo, so pivci nehali glasno govoriti. Iz cerkve so ga večkrat zapodili. Celo po življenju so mu stregli. Tistega dne, ko je odkril tajno poti na Mont Blanc, so potegnili njegovi tovariši za seboj lestvico čez prepad v ledu, da bi se ne mogel vrniti. Živel je v gorah in zbiral kristale. In sanjal je o Mont Blancu. Balmat je najbrže vzel Paccarda s seboj zato, da bi imel pričo, ker je vedel, da bi mu nihče ne verjel, da je premagal najvišjo goro Evrope. Zato nas ne sme presenetiti verzija, da je premagal Mont Blanc Paccard. Čeprav trdijo, da je Paccard omagal na Petits Mulets in da se je Balmat z vrha znova vrnil ponj.
Toda vrnimo se k mrtvaškemu zvonu. Balmat je bil baje svečano obljubil po ponesrečenem poskusu svoji ženi, da bo boj z dostopnim gorskim orjakom opustil. Ni pa imel toliko moči v sebi, da bi bil obljubo držal. In baš v trenutku, ko je stal ves srečen kot zmagovalec na vrhu Mont Blanca, mu je umiral v Chamonixu otrok.
Slovenski narod, 11. avgust 1936