Matjaž Čuk: 9. decembra 2012, etapa Tumlingtar (480 m) - Chainpur (1325 m)
A meni se toži po starih časih, deklici z bananami ...
Zjutraj pri čaju si vodič izprosi prosto dopoldne. Za obisk zdravnika, ki naj bi skušal odpraviti težavo z njegovim bolečim stopalom. Ob pol enajstih načrtujeva kosilo, pol ure kasneje odhod. Hoja naj danes ne bi bila preveč dolga, le slabih pet ur. Skrbi me le, da bova tisočmetrski vzpon opravila v času najhujše vročine, kar zna biti sila naporno.
Moje cunje se v včerajšnji megli niso čisto posušile, niti noč ni bila dovolj dolga. Naredim tisto, kar je najučinkovitejše – oblečem jih nase in hop pod toplo odejo. V pol ure je vse suho.
Dopoldne mi hitro mine, vodič je že nazaj. Dobil je celo goro tablet in mazil. Zdravnik ni ugotovil ničesar, kost je cela in nepoškodovana. Naredil je, kar je v teh krajih običajno – napisal je cel kup zdravil iz svoje lekarne in pri tem mastno zaračunal.
Kosilo je pripravljeno. Jaz dobim ogromen krožnik okusnih špagetov, ki jih seveda ne pozabijo zaračunati – dvojno porcijo.
Ob enajstih odhajava na današnjo pot. Vodič še vedno z bolečo nogo, a s številnimi škatlicami, ki bodo upam pomagale tudi psihično - jaz hvalabogu, za potrkati, zdrav. Skoraj celo uro hodiva po popolnoma ravni cesti, na vsakih deset minut naju zapraši mimovozeči traktor ali tovornjak. Ni jih veliko, a ko pridejo se dviga za njimi še več deset metrov dolg oblak prahu ...
Včeraj sem opral cunje in sebe. Le za eno noč? Kar ne opravijo tovornjaki pa dokonča vzpon nad reko Sabha Khola, ki jo prečkava čez železni most. V desetih minutah sva povsem premočena, majica je za ožet, jaz pa za v čistilnico ...
Ja, taka je kruta realnost. Brez borbe ni zmage. Sam sebi se smilim, ko kljubujem žgočemu soncu na odprtem, točno opoldne, brez sence. Steza pa se pne naravnost v nebo. Vedel sem, da pot ne bo sprehod, da bodo prišli težki trenutki, da bo treba stisniti zobe ...
Molče premikam noge, ki zmorejo vse napore in misli preusmerim drugam. Stran od sedanjosti, v lepši svet.
Dobro uro je trajala ta muka. Steza se je potem le malce položila in zavila v gozd. Nekaj časa sva hodila po makadamski poti, nato pa sva ujela bližnjico, ki naju je pripeljala do čajnice pod grebenom.
Sediva v senci in pijeva sok. Privoščiva si krajši počitek. Od tu naprej bo lažje. Prišla sva na višino 1000 metrov, zrak je hladnejši in lažje se diha. Tudi pot si je vzela malce odmora, za pol urice je ravna ali pa se le položno dviga.
Chainpur sem si zapomnil po dveh stvareh. Množici luči, tu sem bil za praznik Tihar, nekega davnega leta – točno letnico sem že pozabil – in po bananah, ki sva jih z vodičem takrat skoraj zastonj kupila na nekem travniku, tik pod vrhom vzpona.
Dolg strm vzpon je sedaj pred nama. Tudi tisti travnik je prišel, le da ni bilo mlade deklice s šopom banan ampak naju je pričakala le prašna makadamska cesta, znanilec napredka in civilizacije. A meni se toži po starih časih, deklici z bananami ...
Na grebenu, kamor pripeljeta pot in cesta, leži velika vas, Kharang. Čeprav sva že v višini Chainpurja, se še vedno dvigava. Vodič sedaj že več kot očitno šepa, hodi zelo počasi in potruditi se bova morala, da bova pred temo na cilju.
V čajnici, vrh grebena se ustaviva. Jaz pijem čaj, vodič pa po barvi nekaj zelo podobnega, a sumim, da precej močnejšega. Moj sum se potrdi. Vodič je mnogo poskočnejši in bolj zgovoren. Skoraj uro hodiva po ravnem, doping pa sedaj že popušča. Spet vidno šepa in se upira na palico. Cilj je že blizu in še pravočasno bova prišla do tja.
Ura je pet, ko stopava mimo obcestne table z napisom Chainpur. Ustaviva se na začetku vasi, v drugi hiši.
Način, kako je danes prišel vodič do sem mi ne zbuja nobenega upanja.
Moja soba je zelo uboga in me spominja ne dneve moje poti po zahodnem Nepalu. Zato pa je bil dal bhat najokusnejši na celotni poti.
Vajen sem spati marsikje, eno noč bom že potrpel ...
Hoja 6 ur. Vreme dopoldne megleno, opoldne sonce, popoldne delno, občasno spremenljivo oblačno. Temperatura zunaj 11,8 °C, v sobi 15,2 °C. Prenočevanje v hotelu, v vasi Chainpur (1325 m).
Matjaž Čuk