Tomaž Jakofčič: ... nova smer v Triglavu
Po prihodu iz Triglava sem se takoj odpravil za teden dni v Alpe s ciljem vodenja na Mont Blanc z italijanske strani. Precej manj obljudena a daljša smer z zelo zahtevnim ledenikom v srednjem delu.
Za aklimatizacijo sem se s klientoma povzpel na Gran Paradiso (4065 m) in Trezento (3608 m) nato je bil čas za najvišjo goro Alp. Vremenska napoved je bila dokaj slaba z napovedjo zgodnjih neviht in nenavadno visoko ničto izotermo, ki se je ustavilana 3800 metrih. Precej pretoplo za vzpon preko ledenika Dome. Edina opcija je bilo prečenje Mtont Blanca z Midija. Izhodišče dovolj visoko ter zgodnji štart ob dveh ponoči.
Ko smo krenili z Midija nas je zabavalo bliskanje nad Italijo. Zdanilo se je ravno med plezanjem na Mauditovo ramo. Vrh Mont Blanca se je bleščal v jasnem nebu, motili so edino črni oblaki vse okoli nas. V upanju, da bomo hitrejši od vremena smo se spustili na sedlo Brenva od koder je v vsakem primeru najhitrejša pot do zaveta, preko vrha. Malo zatem so nas zagrnili oblaki in počasi je začelo snežiti. V pravem neurju smo po slabih sedmih urah prišli na vrh in po hitrem fotografiranju začeli sestopati ob brenčanju električnih čebel okoli ušes, na drugo stran proti koči Gouter.
Koče je nova in lepa, celo hrana je precej boljša kljub istemu osebju. Spanje na in pod klopmi je prepovedano in bivanje v koči Gouter nima nič skupnega s tistim, kar je bivanje v koči Gouter pomenilo še pred letom dni. Je pa šla skupaj z udobjem navzgor tudi cena. Samo spanje stane 60 €, za polpenzion pa je treba plačati še 35 € zraven. Če se gori prikažete brez rezervacije, bo samo spanje stalo 90 €. Na ta način poizkušajo nekako urediti kaotične razmere v preteklih letih.
Ne vem ali je bilo krivo slabo vreme ali pač vse skupaj deluje bolje ampak na gori je bilo dokaj spokojno.Vse kaj drugega je bilo vračanje v Slovenijo v petek zvečer. Totalna gneča na cesti, tudi sredi noči in domov sva s Tinco prišla kot zombija.
Vremenska napoved je bila za naše kraje lepa, Mark željan plezanja in lotila sva se še enega od zamišljenih projektov. Strma stena desno od Čopovega stebra je bila dolgo zavita v mistiko. Notri je potekala samo ena smer, Korenina in še ta ožarjena z vsemi zgodbami in pridevniki. Grma in Luka sta v velikem slogu pomagala k demistifikaciji smeri. Pred nastankom vodnika za Steno so celo poznavalci mislili, da poteka Korenina po očitni rampi, ki se kaže na desni strani te stene. Tudi vris v vodniku na strani 92, je v tem delu napačen in jo prikazuje preko te rampe.
V gornjem delu Osrednjega stebra, med Čopom in Korenino pa sta kot del pahljače, že iz Vrat dobro vidni, dve razčlembi. Pristop do njih brani sto metrov visoka plošča preko katere je dosedaj potekasla le Korenina. Levo razčlembo je pobral Planinski grabež, desna pa je bila še prosta. Prostor torej še za zadnjo naravno in logično novo smer v najvišjem delu Stene, Osrednjem stebru.
Tokrat sva se jo z Markom lotila brez predhodnega ovohavanja in brez svedrovcev v nahrbtniku. Računala sva na dva dni in tako je tudi bilo. Po Skalaški do kotla pod strmo steno, od tam štiri raztežaje po Korenini nato pa desno v res očitno zajedo. Na prečnici po polici iz Korenine sva našla klin, ki govori, da si je zajedo prišel pogledat tud Franček Knez. Verjetno je bila še bolj mokra kot pri nama in je zato Korenino speljal bolj levo. Tudi tokrat je bila v najtežjem delu mokra in mahovnata a sva nekako uspela priti čez, tudi prosto. V nadaljevanju se smer še prekriža v najtežjem Korenininem raztežaju iz katerega sva plezala naravnost proti prej omenjeni razčlembi kateri sva sledila vse do izstopnega kamina v Prusik–Szalay.
Smer je lepa, zahtevna in resna. Skala je po večini dobra, se pa najdejo tudi precej razmajana mesta. Na nekaj mestih se je bilo potrebno napihniti in na nekaj mestih umiriti in zbrati, saj ni bilo lahko a zadnje varovalo že nizko. Težavnost skoraj ne pade pod šesto stopnjo, lep kos smeri pa se giblje v območju sedme stopnje. Najtežja raztežaja sva ocenila s VIII-. Stena je visoka tisoč metrov, resnega plezannja pa je bilo okoli 700 metrov. Plezala sva dan in pol, 29. in 30. julija, z bivakom pred votlino pod veliko ploščo. Vse je potekalo gladko, še popoldanska nevihta, ki naju je s sodro malo prestrašila ob izstopu na rob stene, je počakala, da sva v drncu sestopila do Luknje. Prijetno je biti vplezan in iskati najlažji prehod v strmi steni. Res sva se imela fino, a ne smem preveč hvaliti, ker sicer naslednjič Mark ne bo tako prijeten. Smeri je ime Kaveljc, kako pa? Starejši se še spomnete kultne športno rekreativne oddaje z legendarnim Mitom Trefaltom; Kaveljc in korenina …
Skico sem nekje pozabil (kako je to možno?) zato jo bom moral še enkrat narisati ali pa poiskati med vso kramo, ki jo imam še v kombiju in jo takrat objavil. Slike, ki ponovno krasijo tale blog so spet Markove ali pa jih je vsaj obdelal. Saj veste, da lahko ob Markovih fotkah in še čem uživate ob kliku na njegov spletni bivak …
Zatem sem tri dni sodeloval na izobraževalnem sklopu vodenja v skali nove generacije kandidatov za gorske vodnike. Vsakodnevne resne ture so pomagale, da sem takoj zatem prav užival ob ležanju na plaži. Le Ulino veselo kričanje ob čofotanju v morju je malenkost kratilo spanec.
To poletje sem plezal samo v naših gorah in res sem si želel potipati trdno dolomitsko pečino. Toliko, da sem hotel izkoristiti edini dan pred odhodom v Chamonix in direktno iz Krka samo presedel v Puhijev avto in se odpeljal pod Tofano. Naslednji dan sva uživala v smeri Paolo VI (VIII+/IX-, 600 m). Ocena je višja od zadnjih triglavskih dogodovščina a smer je dovoljevala precej lahkotnejše plezanje. Super smer!
Zdaj pa Chamonix, here we come!