Matjaž Čuk: 1. decembra 2012, (95.) etapa Jhapre (2975 m) - Salleri (2345 m)
Možak stopi v hišo. Ko pokaže s kretnjami, mi je takoj jasno. Vodič ima spet ...
Jutro si rezerviram zase. Danes bova odšla na pot malce kasneje.
Sončni vzhod z verigo belih gora na obzorju je čisto zadosten razlog, da vstanem že pred šesto. Ne moti me niti mraz, pred njim se ovijem v mojo puhasto bundo. Še kapo na glavo ter kapuco čez njo in pripravljen sem na čakanje.
Moj zvesti prijatelj bo tudi danes kot vsako jutro vstal. Še prej pa bo pordečil in pozlatil vzhodne in južne grebene gora. Nato me bo grel celo dopoldne in popoldne vse do poznega večera, ko bo legel k počitku. In prav vesel ga bom, saj je vsak dan bolj mrzlo. In če sem se avgusta, septembra pa tudi oktobra hudoval in zmrdoval nad njim, pa danes iščem njegove tople žarke, kjer je le mogoče.
Tudi današnji sončni vzhod je postregel z edinstveno, neponovljivo lepoto. Nikoli ni enako in nikoli se jih ne naveličam.
Sonce že nekaj časa prijetno greje, ko odhajava s tega čudovitega kraja. Najino potovanje se je vrnilo v ustaljene tirnice. Slabih dvajset dni hoje do meje bova oddelala predvidoma brez premora. Seveda, če bo vse v redu, če se ne bo kaj nepredvidenega zgodilo.
Začenjava navzdol. Zaostajam za vodičem, saj so s poti še vedno čudoviti razgledi na gore. Po uri hoda gore izginejo, sedaj gre hitreje. Dveurni spust se konča v kraju Sisu Khola. Sledi dolga prečka nad reko Solu Khola. Današnja pot je tipično nepalska, gor in dol čez številne stranske grebene in potoke.
V vasi Mernadin se ustaviva na kosilu.
Bi jedel momo? me vpraša vodič.
Ga imajo? se mi zaiskrijo oči in usta razlezejo v širok nasmeh.
Imajo, imajo. potrdi vodič.
Seveda bi, z veseljem! odgovorim.
Momo je polnjen z mesom in okusen. Deset koščkov stane komaj 50 rupij. V hotelih Anapurn in Everesta bi plačala zanj petkrat več. Naročiva še vsak eno porcijo, da bo do večerje mir.
Sita in zadovoljna odhajava naprej. Pred nama je sedaj kratek spust do reke Solu Khola. Prečkava jo čez most nato pa se v strmih serpentinah vzpneva na makadamsko cesto, ki prihaja z desne. Dvajset minut naprej je malo mestece Salleri, najin današnji dom.
Popoldne ne počnem nič posebnega. Počivam in pišem dnevnik. Vodič se mi je nekam izgubil, a si ne belim glave s tem. Bo že prišel, še vedno je. Morda je šel vprašat za pot, morda igra karte ali biljard ali pa sedi v eni od številnih gostiln v mestu.
Ura je šest, kmalu bo sedem. V mojem hotelu so že zaprli vrata, vodiča pa še vedno ni. Čudno. Poskušam poklicati po telefonu, neuspešno.
Nič, lačen sem že. Sam bom poskrbel zase. Naročim večerjo, potem bom odšel v posteljo.
Ravno ko strgam še zadnje drobtinice riža s krožnika nekdo trka na vrata. Vstopita dva moška. Eden od njiju v polomnjeni angleščini nekaj nerazumljivega govori o vodiču. Ko nato pokaže z rokami takoj vem, koliko je ura. Vodič ima spet problem s svojo boleznijo.
Še tega se mi je manjkalo! Več kot dvajset dni imava še do konca – sedaj odhajava v kraje kjer ni cest, kjer so dolgi pristopi iz prestolnice Kathmanduja. Koliko časa bom čakal, če se bo to ponavljalo in ne bom mogel nadaljevati poti?
Možakar mi še nekaj vneto dopoveduje, a ga ne razumem. Polje me navzgor v sobo. Odklenem vrata in iz vodičevega nahrbtnika vzame prgišče riža, zavitega v plastično vrečko. Nato oddide.
Vodič očitno ne bo spal tu. Hvalabogu. Ne diši mi spanje v majhni sobi z bolnim vodičem, katerega bolezen mi je neznana in mu ne morem prav nič pomagati.
Ležim v postelji, gledam v strop in razmišljam, kaj naj storim. Odločim se, da o težavah obvestim šefa agencije. Nekaj moram narediti. Telefon dela, danes je priložnost. Tisto včeraj, nenavadno miren dan, je bil morda le zatišje pred viharjem. S šefom se dogovoriva, da se slišiva jutri zjutraj, ko bo zraven tudi vodič in se bomo lahko skupaj pomenili in sprejeli odločitev, ki bo za vse sprejemljiva.
Nove težave so se zgrnile nad mojo potjo. Kaj bo jutri in v naslednjih dneh, bom lahko odšel naprej ali bom obstal tu za več dni, je zavito v skrivnost ...
Razumljivo da nisem židane volje. Dolgo v noč ne morem zaspati. Misli mi vseskozi uhajajo na težave, ki so pred mano. Šele proti jutru me zmanjka za urico ali dve.
Miren in lep dan se je končal stresno.
Hoja 6 ur. Vreme zjutraj jasno, čez dan delno, občasno spremenljivo oblačno. Temperatura zunaj 3,9 °C, v sobi 6,0 °C. Prenočevanje v hotelu, v mestu Salleri (2345 m).
Matjaž Čuk