Matjaž Čuk: 26. novembra 2012, Sangbadanda (2285 m) - Khapte (2460 m)
Sedaj nama že počasi teče voda v grlo. Kmalu bo tema, midva ...
Noč je bila mirna. Zjutraj se počutim normalno kot vsako jutro. Včerajšnje težave so pozabljene. Časa za razmišljanje, kako bo v naslednjih dneh, ni. Pred mano je čisto običajen delovni dan. Greva naprej. Vsak dan je samosvoj, nov izziv, zgodba zase.
Ob pol sedmih v hladnem jutru stopava po udobni poti navzgor. Pot ni strma, le občasno se malo bolj požene v breg. Nekaj je ravnih odsekov, enkrat morava celo navzdol.
Ob osmih že sediva za mizo, na sončku, nekaj metrov pod prelazom Deorali. Čas je za jutranjo kavico. Kot vedno sem lačen. Privoščim si dve palačinki z medom. Tu je zadnja priložnost, kar nekaj dni, morda deset ali več bom o takih dobrotah lahko le sanjal ...
Zapuščava uhojeno pot, magistralo, ki pelje pod Everest in s tem udobne hotele, ki imajo menuje, razne dobrote in turistične cene. Tik pod prelazom zavijeva desno, proč od rdečih krogcev, ki jih ne bova več videla. V slabi uri se spustiva v vas Bhandar, kjer vodič nakupi nekaj malenkosti za domov.
Najina pot bo sedaj vodila v dolino reke Likhu Khola. Spuščava se počasi in položno. Nekje na sredi je mala vasica z lepim pogledom na šesttisočak Numbur. Odtod se pot strmo spusti do reke. Eleganten, dolg viseči most naju pripelje na drugo stran. Slabe pol ure potrebujeva za vzpon do dveh osamljenih hiš.
Tu naju že čaka kosilo. Vodič ga je pred dobro uro naročil po telefonu. Imenitno, ne? Slaba stran te ugodnosti je, da je počitek bolj kratek.
Nadaljna pot poteka visoko nad reko. V glavnem vodoravno, vmes so krajši strmi vzponi, pa tudi nekaj spustov. Po dobri uri zapuščava dolino reke Likhu Khola in zavijava levo v stransko dolino. Mimo osamljenih hiš se vzpneva na grebenski rob. Ozka stezica se sedaj mestoma izpostavljeno spusti do potoka, ki ga prečkava čez lesen most. Izgubila sva skoraj vso višino, ki sva jo pridobila v zadnjih dveh urah. Spet morava navzgor kajpada, najin cilj je vasica Businga, ki sva jo gledala z grebenskega roba. Po dobre pol ure vzpona prispeva do prvih hiš, še nadaljne pol je do gruče naslednjih, kjer vodič prvič sprašuje za prenočišče.
Neuspešno. Morava naprej. Prav potiho, kot bi govoril samemu sebi slišim vodiča momljati, da je do naslednjih hiš uro hoda. Hodiva že sedem ur ...
Sedaj se pot še strmeje požene navzgor. Vodič je imel prav. Le nekaj minut manj kot uro traja vzpon. Nato se pot položi in pripelje do osamljene hiše. Vodič še enkrat prosi za prenočišče. Tudi tokrat neuspešno. Ups, tu v bližini njegovega doma pa živijo sila negostoljubni ljudje! Ne pomnim dneva, ko bi bili dvakrat zavrnjeni ...
Sedaj nama že počasi teče voda v grlo. Kmalu bo tema, midva pa sva še brez doma. Nobene vasi ni več do prelaza, le nekaj osamljenih hiš je raztresenih po pobočju. A da bi prišla do njih morava najprej navzdol do potoka. Vodič mi je ušel naprej, vidim ga kako hiti na nasprotni strani po strmi poti navzgor. Medtem, ko imam jaz spalno vrečo in podlogo nima on nič. Niti bunde ne, ki bi mu v teh hladnih večerih in jutrih prišla še kako prav. Ko v mraku pridem do naslednje hiše na poti, me vodič nasmejan že čaka pred njo. Našel je prenočišče.
Najin današnji dom je skromna hiša številne šerpovske družine. Kljub temu, da jih je v majhni hiši že sedem, se bo našel prostor še za dva. Ob ognjišču se kuha tradicionalna šerpovska večerja – krompir pripravljen na poseben način. Zame naredijo bolj "normalnega", po evropsko. Pošteno se moram potruditi, da zmažem ogromno porcijo, do vrha napolnjen krožnik. Prav prijeten in zanimiv večer preživim z družino.
Dolg in naporen dan je bil danes. Po šestih urah hoje naju je čakala še poslastica – 900 metrski vzpon z eno daljšo ravnino in kratkim spustom. Jutri bo bolje. Upam. Dolgi so bili zadnji dnevi. Nikoli nisva hodila manj kot sedem ur.
Hoja 9 ur. Vreme zjutraj in dopoldne jasno, popoldne delno jasno, občasno spremenljivo oblačno, zvečer jasno. Temperatura zunaj 5,0 °C, v sobi 6,9 °C. Prenočevanje v nepalski domačiji, v kraju Khapte (2460 m).
Matjaž Čuk