Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

S triglavskega potovanja

Slovenec (1933) - Hribski: Dne 10. t. m. se je napotil pisec teh vrstic v družbi s tovarišem Hinjskim na triglavsko potovanje.

Seboj sta vzela troje otrok. Hribski je imel seboj 17 letno hčerko in 13 letnega dečka, Hinjski le 12 letnega sinčka. Otroke sta morala vzeti seboj radi obljube, ki sta jim jo bila dala med šolskim letom, češ: ako boste zdelali šole s prav dobrimi uspehi, pojdete med šolskimi počitnicami z nama na Triglav. Otroci so storili svojo dolžnost, storiti sta jo morala tudi očeta in to še tembolj, ker sta po poklicu pedagoga, ki vesta, kakšne vzgojne posledice imajo izpolnjene obljube v pozitivnem smislu, neizpolnjene pa v negativnem. Če kdo, tedaj morajo biti pred vsemi starši in učitelji možje dane besede tako pred lastnimi in tujimi otroki. Kakor grožnje, tako morajo biti tudi obljube mladini premišljene in redke. Čim manj, tem bolje. Kar tako v endan tudi midva ne bova obljubovala več. Otrok prav nič ne misli, more li oče izpolniti dano obljubo ali ne? Zanj ni pomisleka, ima li oče denar, ki je potreben za potovanje, ali ga nima? Obljubil si in konec besed.

Izgovor: ta mesec nam niso izplačali razlik, ni prav nič držal pri mladini. Oče si, denar moraš imeti, a kje ga vzeti — na to mladina prav malo misli. Piscu teh vrstic ni kazalo druzega kot izposoditi si denar na še neizplačane razlike. Hinjski je bil v srečnejšem položaju; 900 Din je imel seboj. Več kot polovico je še domov prinesel. Naravno, da je bilo njegovo razpoloženje boljše kot moje, ker sem imel polovico manj denarja, vrhu tega pa enega otroka več seboj. Le v tem sem bil jaz na boljšem, ker sem kot član Planinskega društva plačeval le polovico vstopnin in posteljnin v planinskih kočah, a on kot nečlan ni bil deležen teh olajšav. Prav mu je, zakaj pa se ne vpiše v Planinsko društvo in z vpisom že več let odlaša. Pa tudi v tem sem bil jaz na boljšem, ker sem bil zdoma po zaslugi svoje skrbne žene bolj oskrbljen, njegove pa ni bilo doma; služkinja pa se ni mogla spomniti na vse. Tako na primer smo mi imeli v svojih nahrbtnikih: 2 hleba črnega kruha, velik kos sira, precejšnjo salamo, več kuhanih jajc, velik kozarec medu, več konzerv, ½ kg sladkorja v kockah, bonbone, čokolado, več limon (teh ni nikoli preveč) čaj v ogrevki. Poleg obleke, ki smo jo imeli na sebi, smo vzeli seboj še: po 2 srajci, po 2 para volnenih nogavic, 1 veliko odejo, po 2 brisači, po več robcev, za vsakega še po eno jopico in po eno kapico za otroka; dalje smo vzeli seboj še šivanke, sukanec, nekoliko špage in pa tudi kopalno obleko in telovadne čevlje; za eventualne rane jod, borvaselin in obveze. Za vse slučaje smo imeli seboj tudi košček sveče in električno svetilko. Bili nismo tudi brez nožev, ki so neobhodno potrebni na potu. Da nismo bili brez neobhodno potrebnega zemljevida, se razume. Hinjska dva sta imela seboj veliko potico, veliko slanine, kruh in še nekaj drugih drobnarij. Vse pa, kar človek ima seboj, naj je napisano, ker sicer se rado kaj pozabi. Tako sta Hinjca pozabila brisačo in eno jopico, mi pa ničesar, ker smo imeli z napisano vsebino lahko kontrolo.

Tako opremljeni smo se v sredo opoldne odpeljali iz Ljubljane. V Št. Vidu sta se nam pridružila še Hinjska dva. V Mednem bi bili otroci že radi jedli. Zdržati so morali do Jesenic. Tam smo se pričeli okrepčevati, kar je trajalo do Mojstrane, kjer smo okrepčani izstopili in vzeli pot pod noge. Sklenili smo, da bomo srečujoče ljudi pozdravljali, ker ni dostojno za nas domačine, da bi mi čakali na pozdrave tujcev. Če že tujci odnašajo lepe vtise z naših gora, naj odnašajo tudi lepe vtise v našem vedenju, kar oboje je le v našo korist in čast. Prvi počitek pri slapu Peričniku. Tu smo opazili sitno damo, ki se je strašno grdo držala, ker jo je bil šofer že prej odložil iz avtomobila, češ, da ne more dalje z avtomobilom. Pri okrepčevalnici pa so dami povedali, da privozijo avtomobili prav do nje. Take sitnice naj bi raje doma ostale, ker kvarijo planinsko razpoloženje. Ubogi možje, ki morajo prenašati sitnosti svojih žen še na izletih po planinah. Take žene so težke prtljage. Najboljše je, pustiti jih doma. V Aljaževem domu smo trčili skupaj z našim največjim planincem g. Mlakarjem, ki jo je primahal v družbi nekega zakonskega para s Škrlatice.

Prvo njegovo vprašanje je bilo, če je še v bazenu voda. In kakor hitro je odložil nahrbtnik, je že šel proti bazenu. Hinjski je pogledal za njim, in dostavil: Take nožice pa so prehodile že toliko gora! Res čudno! Kakor hitro je g. Mlakar zapustil bazen, tedaj smo šli še mi posnemat ga, češ: On je izkušen turist in ve, kaj je prav. Dobro nam je dela kopeli. Škoda, da je bazen premajhen.
Po opravljeni kopeli smo obuli telovadne čevlje, ki se kaj prijetno nosijo, ako jih obuješ za gojzdarcami. Med suho večerjo, ki smo jo zalivali s toplimi čaji, pa nam je, v kolikor je utegnil, godel oskrbnik Doma na veliko harmoniko lepe slovenske melodije in ustvarjal v nas razpoloženje, da bi človek zavriskal in zaplesal, četudi ima že Abrahama za seboj.

Drugi dan smo se odpravili ob ½ peti uri jurišat Triglav. Podali smo se Tominškovo pot. Skrbi so nam delali otroci, ki so uhajali naprej in nama delali s tem velike skrbi. Kadar bom imel še kakega otroka seboj, ga bom privezal na vrv, da mi ne bo uhajal naprej in delal skrbi. Tominškova pot ni napačna za pametne turiste, neoprezno mladino pa je imeti na vojkah.

Prišedši do znanega studenca, smo bili razočarani, ker studenec usiha. Samo kapljica za kapljico prihaja še na dan. Po kratkem okrepčilu smo se podali do Staničeve koče, čije lega nam je zelo ugajala, enako postrežba v koči.Vsi pa smo obsojali barbarstvo, ki se kaže po rebrih okrog koče, koder ležijo razbite steklenice, konzervne škatlice in druga nesnaga, kazeča vso okolico, uničujoča krasno planinsko floro,

Prišedši na Kredarico, smo dobili že toliko turistov, da nismo mogli dobiti prenočišča, drugje kot v podstrešju. Okrog četrte ure popoldne smo jo ubrali brez nahrbtnikov in brez palic na Triglav. Otroci naprej, midva očeta za njimi. Mene je dvigala le misel, da je prilezel vrh Triglava prevzvišeni oče nadškof Rodič, češ: mož v tako visokih letih in obilnega života pa si je upal, jaz pa veliko lažji in dokaj mlajši in bi ne zmogel tega! Pa kako naj bi tudi pustil otroke same na tako pot! Ni kazalo drugega, kakor lezti za njimi. Med plezanjem pa bi bila kmalu nesreča. Le nekaj centimetrov nižje naj bi bil letel kamen, pa bi bil zadel mojo hčerko ravno na glavo. Deček pa je itak dobil mal kamenček na roko, kar pa k sreči ni imelo posebnih posledic. Kamna je sprožil pred nami plazeči se turist, ki je bil vsekakor premalo oprezen. Sploh je mladina previhrava in predivja, kaj šele oprezna! Potreba je tudi v tem pogledu tako od strani staršev kakor tudi od strani šole temeljitega pouka.

Razgled z vrha nepopisen! Škoda vsakih besed. Kaj lepšega, veličastnejšega — je težko dobiti. Lahko smo ponosni na svojo domovino; lepše ni nikjer. In pot z vrha! Ni manjkalo vzdihov: O Marija, Teb' se izročim, Teb' se priporočim! In šlo je večinoma — po zadnji ... Ponoči pa grozne sanje o samih prepadih, klinih in žicah ...

Drugi dan nas je doletela sreča, da smo bili ob solnčnem vzhodu pri sv. maši na Kredarici. Prizor, da so med sv. mašo pristopile nekatere turistke in turisti k prejemu sv. obhajila, me je ganil do solz, posebno še ker sem v pristopivših spoznal hčere in sinove mojega prijatelja Julčka. Čast jim!

S Triglava smo se vračali mimo Aleksandrovega doma, kjer smo zvedeli, da je neka družba vso noč prekrokala. To ni planinsko! Krokarije obsojajo pametni ljudje celo po dolinskih beznicah, tembolj seveda v planinskih kočah, kjer bi moral vladati popolen mir po 10. uri.
Nepopisni blagi občutki nam ostanejo v trajnem spominu o kopanju v Sedmerih jezerih, kakor tudi lepote Narodnega parka, Hinjski, ki drugače drvi čez drn in strn, je tu obstal in občudoval kraljestvo Zlatorogovo. Vzbudila se mu je fantazija, da je tu videl okamenele duhove, rajanje vil, jezerskega povodnega moža, sfinge z grškim nosom, gradove z zakletimi kraljičinami. V jezercih pa je občudoval bogastvo nepopisno lepih spreminjajočih se barv. V koči pri Triglavskih jezerih nama je prišel v spomin profesor dr. Jesenko, ki sva ga pred dvema letoma občudovala, kako je gojil planinsko floro, kako pisal na skale imena planinskih cvetic, in kako so njegovi dijaki določali po strokovnih knjigah pod Jesenkovim vodstvom imena planinskim cveticam. Ni ga več moža-učenjaka, prerano so nam ga vzele planine, vzele še prej, preden si je vzgojil vrednega naslednika. V skale vsajene planinske cvetice umirajo, napisi bledijo, križ na strminah Komarče pa priča — vse je minljivo.

V koči pri Triglavskih jezerih bi bila vsekakor umestna enaka tablica, kakršno sem opazil po drugih kočah, t. j., da oskrbnik sproti zapisuje že zasedene postelje.
Po Komarči pa bi bilo že potrebno, spraviti pot v nekoliko boljše stanje, da bi si ljudje ne zlomljevali nog, kakor si jo je ta dan neka gospodična.

Utrujeni sicer, vendar židane volje smo stopati po bohinjski dolini. In kako bi tudi ne? Imeli smo krasno vreme, nezgod nobenih. Ponosni na toliko srečo smo se usedli v hladno senco hotela Zlatorog, da se okrepčamo in poživimo utrujene ude z jedačo in pijačo — bistro studenčnino.
Na vso tisto pomehkuženo gospodo, ki si še do jezera ni upala brez solnčnika, pa smo pomilovalno zrli, češ: država potrebuje krepkih, pogumnih, utrjenih državljanov, kakršne rodijo in vzgojijo naše lepe planine ne pa takih mehkužnežev. Končno naj povem še to, da bi po mojem bilo lepše, ako bi obiskovali planine fantje zase, dekleta zate, kot je bilo po naših krajih njega dni. Umestni in priporočljivi pa so tudi skupni družinski izleti. To bi bilo prav in čez prav ga ni!

Slovenec, 18. avgust 1933  

18.08.1933

dLib.si

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti