Matjaž Čuk: 24. novembra 2012, Sorun Khola (1310 m) - Serakapti (2465 m)
9 kilometrov ravnine in 1700 metrov vzpona. Je to res počitniški dan?
Vstaneva pred šesto. Ob pol sedmih sva že na poti. Osem kilometrov makadamske ceste naju pripelje v majhno mesto Singati Bazar. Namenoma sva vstala tako zgodaj, da bi uživala senco in jutranji hlad. Na poti nisva srečala nikogar, le en motorist se je pripeljal mimo.
Na koncu mesta zavijeva z glavne ceste levo na ožjo pot, po kateri v nekaj minutah prispeva do mostu čez reko. Tik pred njim je čajnica. Vodič izve, da je na drugi strani pot, ki pripelje v vas Jhyaku in naprej v Serakapti. Super, zelo vesel sem te novice saj nama bo prihranjena pot v mesto Pikhuti, ki je oddaljeno dobro uro hoda po prometni makadamski cesti.
Torej, prečkava reko Bhote Kosi in na drugi strani ujameva lepo stezico, ki v številnih serpentinah premaguje strmino. Kar smeje se mi, ko gledam prašno makadamsko cesto, ki se na nasprotni strani sveti v soncu. Midva pa uživava senco in upam, da bo še nekaj časa tako.
Hoja navkreber mi ne povzroča nobenih težav. Odlično mi gre, niti sledu ni o kaki utrujenosti po dolgi poti. Včerajšnjih osem ur sploh ne čutim, tudi današnjih devet kilometrov ceste, ki sva jih "odtekla" v pičli uri in štiridesetih minutah ne. Pravzaprav, rajši imam pot navzgor, saj mi pobere manj energije kot sestopi, pri katerih moram paziti na vsak korak.
Gozd se razredči, strmina unese in že sva pri prvih hišah. To je vas Jhyaku. Ko sprašujeva za pot naprej prisopihata iz doline dva turista. Ups, saj to sta pa najina prijatelja, švicarski par, s katerima sva se razšla pred nekaj dnevi. Prišla sta naokoli, mimo mesta Pikhuti. Prisrčno se pozdravimo.
Dve poti vodita iz vasi. Leva navzgor, ki pripelje na cesto in spodnja desna, ki nam jo domačin odsvetuje, ker naj bi bila slabša in bolj zapletena. Odločimo se za zgornjo. V naslednjih dvajsetih minutah pridemo na cesto, ki ji sledimo vodoravno in nas pripelje v manjšo vas, že visoko nad dolino.
V vasi Sarsepti se odločimo za daljši počitek in kosilo.
Prav prijetno je sedeti in klepetati na soncu, čeprav je ura poldne. Dva meseca nazaj sva iskala senco in mrzlo pijačo, sedaj prija topel čaj. Sonce izgublja svojo moč, prihaja zima.
Le nekaj minut za vasjo je ponovno razpotje. Vodič je malce v zadregi, saj ni nikjer nikogar, ki bi ga vprašal za pot. Od daleč zaslišimo rohnenje motorja. Prihaja avtobus. Istočasno po desnem kolovozu prisopiha pastir s kozami. Vodič vpraša pastirja, ki mu podrobno razloži nadaljno pot.
Kolovoz se kmalu spremeni v kozjo stezico, ki nekaj minut naprej postane boljša. Dviga se poševno navzgor, daleč proti vzhodu. Debeli dve uri že hodimo od kosila, o vasi, kjer naj bi nocoj prenočili, pa še ni sledu. Tudi nič ne kaže, da bi bila blizu, saj imamo odprt svet in se vidi daleč naokoli. Še vedno se dvigamo, nato prečkamo gozdnat greben. Na drugi strani, skrita v stranski dolini leži vasica Serukapti. Le še nekaj minut imamo do nje.
V preprostem nepalskem domu si trije delimo sobo z dvema posteljama. Jaz in dekle imava vsak svojo, fant si postelje na tleh. Za skoraj 15 centimetrov je večji od mene in itak so vse nepalske postelje zanj prekratke.
Kratko popoldne mine hitro. Za nekaj minut uživamo na sončku pred hišo dokler nam ga ne vzame bližnji greben nad vasjo.
Današnji udoben, "počitniški" dan, kot so ga imenovali vodič in Švicarja, se mi ni zdel ravno tak. 9 kilometrov ravnine in 1700 metrov vzpona. Je to počitniški dan?
Hoja 7 ur. Vreme zjutraj in dopoldne jasno, čez dan delno, občasno spremenljivo oblačno. Temperatura zunaj 4,2 °C, v sobi 6,9 °C. Prenočevanje v nepalski domačiji, v vasi Serakapti, (2465 m).
Matjaž Čuk