Matjaž Čuk: 21. novembra 2012, (85.) etapa Jalbire (845 m) - Barabhise (890 m)
Vodič pogleda na svoj "plonklistek" na katerem ima ...
Začenjava ob sedmih, iz središča mesta, le nekaj korakov od najinega hotela. Strme stopnice naju vodijo med hišami navzgor. Višje pot zavije desno v gozd. Uživava senco, prijetno sveže je. Hoja je lahkotna, kljub strmini. Strme odseke prekinjajo terase z osamljenimi hišami in obdelanimi polji. Vodič večkrat vpraša za pot. Po uri in pol hoda prideva do prve vasi. Nad njo spet stopiva v gozd. Pot je slabša, manj uhojena. Čez nekaj minut naju pripelje na cesto. Slediva ji, sprva vodoravno, nato pa v serpentinah do grebena na katerem leži večja vas, Chialune.
Z grebena se odpre lep pogled na glavno dolino, ne pa tudi na mesto Barabhise, ki je skrito za številnimi stranskimi grebeni.
Pestro popoldne bova imela. Čeprav je glavnina vzpona za nama pa še zdaleč nisva niti na polovici. V vasi je čajnica, priložnost, da napolniva želodce pred nadaljevanjem poti. Poti ne poznava in ne veva kje in če sploh bo nova priložnost. Veva pa, da bo popoldne vroče in da je še daleč do mesta Barabhise.
Tudi danes je čudovit sončen dan, kar sploh ne omenjam več, saj je vsak dan enako. Vodič pogleda na svoj "plonklistek" na katerem ima po vrstnem redu zapisane vasi. Vpraša za naslednjo v vrsti in greva naprej. Lepo počasi, brez problemov, vas za vasjo.
Pot se sedaj dviga in spušča po odprtem pobočju. Lepi so pogledi v dolino globoko spodaj in na vijugasto cesto, ki pelje v mesto Jiri. Malo pred eno prispeva v večjo vas Thulo Chimlung. Tu bo kosilo.
Medtem ko se kuha, vodič igra vaški biljard, jaz pa pišem dnevnik in posnamem nekaj utrinkov življenja v vasi. Dve uri naj bi imela še do mesta Barabhise, pravijo domačini. A tolikokrat so naju že potegnili, da ne verjamem več nikomur, samo še zemljevidu in svojemu občutku. Večkrat sem zadel kot lokalni poznavalci - pa čeprav še nikoli nisem hodil tod.
Po kosilu nadaljujeva pot. Še vedno prečno po pobočju, le da sedaj stezo zamenja lepa široka, s travo obrasla cesta. Vodi naju vodoravno in kasneje navzgor, vse do višine 1700 metrov, kar je najvišja točka današnje poti. S ceste, ki se nadaljuje še daleč po pobočju, zavijeva desno navzdol na stezo, ki naju v položnem spustu pripelje na teraso, kjer ležijo hiše vasi Ramche. To je zadnja vas nad dolino. Svet se tu spremeni, pobočje se strmo prelomi navzdol.
V številnih vijugah izgubljava višino. Pot je strma, a zelo lepo speljana. Nižje doli hodiva po kamnitih stopnicah. S počivališča, dvesto metrov nad dolino se odpre prvi pogled na Barabhise. Ups, veliko mesto je to, zadnje pred mejo s Tibetom.
Ob štirih popoldne prečkava naslednjo reko, Bote Kosi, le nekaj minut zatem stopiva v mesto Barabhise.
Barabhise je trgovsko mesto s številnimi trgovinami in stojnicami. Tu kraljuje blago iz sosednje Kitajske, bolje rečeno Tibeta. Kar nekaj časa iščeva prenočišče. Ali mi ni všeč soba ali pa cena za tisto, kar ponujajo. Na koncu le najdeva primerno sobo za ustrezno ceno.
Popoldne je kratko, saj je le dobra ura do noči. Tudi danes sva hodila dolgo. Dan je bil pester, slikovit in zanimiv. Vodič je z odliko opravil svojo nalogo. Moj strah, da ne bova našla poti je bil odveč.
Danes večerjam chowmine. Izboril sem si ga po dolgih dnevih dal bhatov. Ni bil pripravljen po mojem naročilu, a končni rezultat je bil enak, kot vse dni. Na krožniku ni ostalo nič, niti drobtinice. Bil je okusen in dovolj ga je bilo saj je moj vodič zabičal kuharju naj skuha zadosti za lačnega turista. Sem pa po dolgem času spet pil kavo z mlekom, po mojem okusu. Ko sem prosil še za eno, je žal zmanjkalo mleka ...
Hoja 7 ur. Vreme sončno, cel dan. Temperatura zunaj 10,9 °C, v sobi 14,0 °C. Prenočevanje v hotelu, v mestu Barabhise (890 m).
Matjaž Čuk