Matjaž Čuk: 16. novembra 2012, etapa Trisuli Bazar (540 m) - Satbise (820 m)
Čez glavo imava ceste, ravnine, prahu, avtomobilov, hupanja, umikanja ...
Včeraj sem dolgo razmišljal, da bi šla po zgornji poti v Nuwakot a sem prišel do zaključka, da s tem ne pridobim ničesar. Izognila bi se sicer glavni cesti, toda zato bi morala krepko navzgor prav tako po asfaltni cesti in na drugi strani globoko navzdol v dolino reke Tadi Khola. Torej v vsakem primeru, kamorkoli greva, nama je usojena cesta.
Odločim se za krajšo spodnjo pot.
Jutranja hoja po prazni cesti skozi zaspana naselja je hitro za nama. Po tričetrt ure zavijeva levo v stransko dolino. Že vse od zgodnjega jutra naju spremlja trdovratna megla, ki že nekaj dni vztraja po nižinah. Dolina, po kateri danes hodiva in bova hodila še ves jutrišnji dan je zelo, zelo dolga. Zaključuje se na prelazu Gul Bhanjyang, eni od številnih zarez v grebenu, ki se začne v kraju Tharepati in konča v malem mestecu Sundrijal na obrobju Kathmanuja. Prehodil sem ga davnega leta 1997, v deloma zimskih razmerah, na moji samotni poti mimo jezer Gosaikunda čez visoki prelaz Laurebina La.
Pred nama je prvi, ravninski del. Do kam bova prišla danes, ne vem. Upam pa, da čimdlje. Želja je do zadnje vasi Samundratar, če bo le dovolj volje in energije.
Moje mnenje, da se bova s stransko dolino rešila gostega prometa, je bilo zmotno. Medtem ko sva na glavni cesti le sem ter tja srečala kako vozilo, pa je tu skoraj tako kot na prometnih ulicah Kathmanduja. Saj sem vedel, da naju čaka cesta, a da bo toliko avtomobilov, se mi ni niti sanjalo.
Hodiva po robu ceste. Z obeh strani nenehno trobijo mimovozeči avtomobili, motorji in avtobusi. Le do kam gre cesta? Koliko časa se bova še umikala in poslušala glasno hupanje? Menda ja ne gre prav na vrh prelaza?
Ceste rastejo v Nepalu kot gobe po dežju. Dobro razumem željo domačinov po udobju in lažjem življenju, ki ga prinaša cesta. Mi vse to imamo in se nam zdi samoumevno, zato privoščim to pridobitev civilizacije tudi tem preprostim ljudem. A popotniki iščemo pešpoti, stik z naravo, mir in tišino in se na vsak način skušamo izogniti ropotu in smradu izpušnih plinov, kjer je le mogoče.
V veliki vasi, Dhikure Bazar se ustaviva na čaju in malici. Znebila sva se ene more, nadležne megle – pregnalo jo je sonce. Najin zvesti prijatelj se nama smeje z modrega neba. Raje ga imava kot sivo dolgočasno meglo, ki zapira obzorja in daje občutek, kot da se pot, ki je ujeta v njej ne bo nikoli končala. Vroče nama bo, a kaj zato! V toplih sončnih žarkih se svetijo hiše, blešči reka, vidijo doline in grebeni.
Za vasjo se na desno odcepi nova dolina. Konča se na grebenskem sedlu, čudovitem razgledišču Chisapani. Po njej teče reka Likhu Khola.
Najina pot pa vodi naravnost. Še vedno hodiva po dolgočasni asfaltni cesti. Še sreča, da je asfaltna, drugače bi bila že na debelo zaprašena. Tako pa le vdihavava hlape bencinskih in dizelskih motorjev in zaman upava, da se bo cesta končala. Dolgi koraki in hitra hoja brez počitkov so zdravilo za to nadlogo, za katero si oba želiva, da bi bila čimprej za nama.
V vasi Karanitar se ustaviva na kosilu. Za nama je več kot 20 kilometrov ceste ali dobrih pet ur hoje. Do Samundratarja, zadnje vasi, naj bi bilo baje še tri ure? Vsaj tako nama zatrjujejo domačini. Ne verjamem! Če moj zemljevid ne laže bi morala priti do tja v manj kot dveh urah. Kakorkoli že, vroče je, naveličana sva že in ustavila se bova tam, kjer bova imela vsega zadosti.
Cesta je vse bolj prašna, popoldansko sonce žge na vso moč, mimo se neutrudno vozijo tovornjaki in avtobusi. Midva pa še vedno hodiva in hodiva. Po cesti, ki je ravna kot na letališču in ji ni videti konca. V daljavi je manjše naselje.
Ko prideva do prvih hiš me vodič vpraša: Kaj ko bi prespala tu?
Z jezika si mi vzel, si mislim in odgovorim: Sem za to, če bova le našla prenočišče!
Vodič brez težav najde domačo krčmo, kjer bova nocoj prespala. Vas se imenuje Satbise in mislim, da bi jutri morala v dobri uri priti v Samundratar. Hmm, potem pa še 1300 metrov gor. Pestro bo! A danes se nama res ne da naprej. Dovolj je bilo. Čez glavo imava ceste, ravnine, prahu, avtomobilov, hupanja, umikanja.
Po večerji pride v krčmo kar nekaj ljudi. Igrajo priljubljeno igro po vsem svetu, karte. Za denar, seveda. Začne se nedolžno, z drobižem. Ob alkoholu vnema raste, na mizi so vedno višje vsote. Drobiž je izginil, zdaj so v igri samo še bankovci za 1000 rupij. Igra je vedno bolj strastna, padajo glasne besede ...
Nevarna igra!
Moj vodič se je še pravi čas umaknil.
Dolg in naporen dan je za nama. Ne toliko fizično, kot psihično.
Medtem, ko so se drugi vozili, sva midva hodila ...
Hoja 6 ur. Vreme zjutraj in dopoldne megla, čez dan sončno, popoldne vroče. Temperatura zunaj 11,5 °C, v sobi 15,0 °C. Prenočevanje v hotelu, v vasi Satbise (820 m).
Matjaž Čuk