Matjaž Čuk: 14. novembra 2012, Arughat Bazar (520 m) - Katunje Bazar (1345 m)
Sami, kot tri prikazni iz sveta duhov v zlovešči megli ...
Jutro je za to višino, hmm, nižino, saj smo komaj 500 metrov nad morjem, kar sveže.
Ni kaj, zima trka na vrata tudi tu v Nepalu. In nimamo jesenske megle samo pri nas v Sloveniji, tudi tu je in to precej trdovratna - že peti dan zapored.
Še pred sedmo stopava po prašni makadamski cesti. Midva, cesta, ki se vije v nedogled in zlovešča megla. Nikjer nikogar. Odkar je tu cesta, ne hodi peš nihče. Prav grozljivo ...
Po pol ure hoje dohitiva žensko srednjih let. Sedaj hodimo skupaj. Kot tri prikazni iz sveta duhov. V naslednje pol ure se nič ne zgodi. Drugi dogodek danes je jutranji avtobus, ki v stilu "Ko to tamo peva" s polževo hitrostjo pridrvi mimo po luknjasti cesti.
Danes ne vem ničesar o poti. Ne, kam gremo, ne, a moramo gor, dol ali po ravnem - niti tega ne vem, kje naj bi prespali. To uganko kmalu reši vodič, ki mi pove, da ženska, ki hodi z nama potuje domov v Katunje Bazar. Da naj bi šli skupaj pravi, saj nama je ponudila prenočišče na svojem domu. Vpraša me, če sem za to. Seveda, meni je vseeno koliko nas hodi. Vodiču pa je padla sekira v med. Poleg družbe ima še lokalno vodičko, ni mu treba skrbeti in spraševati za pot. "Srečko" si je izbral pravšnji dan za "dopust". Pot je namreč kar zapletena, skrite bližnjice se večkrat odcepijo z meglene ceste in če nisi domač, jih mimogrede zgrešiš. Tako pa stopava povsem brez skrbi kot dva telička za njo.
Po slabih dveh urah hoje se ustavimo v čajnici ob cesti. Ob čaju se spodobi kaj grizljati, pa tudi lačen sem že. Tu imajo nekaj zelo podobnega našim krofom. Poskusim enega. Njam, njam, okusno. Prosim še za dva in potem še za enega. Vodič me vpraša, če bi še kaj. Pa bi, še enega ...
Nadaljujemo pot ob reki Akhu Khola. Sonce se skuša prebiti skozi meglo, a mu ne gre. Sem ter tja se pokaže kot mlečno bela krogla, to pa je tudi vse, kar mu uspe. Daleč je od svoje prave barve in moči. Megla je trdovratna in se ne pusti. Ob enajstih prispemo v večjo vas. Čas je za kosilo. Danes že tretjič jem. Chowmine, kar obilno porcijo. Pojem vse, brez težav. Občutek imam, da bi lahko jedel kadarkoli in karkoli.
Po kosilu prečkamo reko čez viseči most. Zapuščamo prašno makadamsko cesto in stopimo na ožji kolovoz, ki vodi ob reki navzgor. Uživamo senco strmega pobočja nad nami – namreč, dvignili smo se iz megle in opoldansko sonce zdaj pripeka z vso močjo. To prav kmalu občutimo na lastni koži, saj je blagodejne sence že po nekaj minutah konec.
Popoldanski vzpon in naš prijatelj sonce sta čudovita kombinacija. Itak je to vedno vse preračunano. Ko ga ne rabiš, takrat pride! Še dobro, da ne vem, kam gremo. Če bi še to vedel ...
Pri neki hiši, še bolj na začetku, se naša četica pomnoži skoraj za dvakrat. Pridobimo dve mladi punci, očitno sorodnici najine vodičke. Sedaj nas je pet, ki se mučimo v vročem soncu navzgor.
Pot je lepa, prava gorska, s čudovitimi pogledi na gore in v dolino. Ganeshi, moji stari znanci izpred dveh let kraljujejo tu. Hoja je zato lažja, kratkočasna, čeprav znoj spet v potokih lije s čela. Konca pa še ni videti. Steza vodi neusmiljeno navzgor, le kam? Po dobrih treh urah od reke se strmina le unese. Stopimo na manjši prelaz, Deorali.
Deorali je splošno ime za prelaz. Na stotine jih je v Nepalu. Prelaz, ki nima svojega imena, je Deorali. 1400 metrov visoko smo. Dvignili smo se za spoštljivih 900 metrov. Zjutraj nisem vedel ničesar o naši današnji poti. Zdaj vem vse. Katunje Bazar, lepa vasica - naš današnji cilj - je tik pod nami.
Danes ne bova imela prevelikega problema, kam se dati v dolgem popoldnevu. Ura se namreč bliža četrti, ko stopiva čez prag gostoljubnega doma družine Tamangov. Še malo pa bo tema ...
Praznik Tihar, zame najlepši v Nepalu, je v polnem teku. Ljudje se že nekaj dni vneto pripravljajo nanj. Družine se zbirajo skupaj, domov prihajajo bratje in sestre, ki so razkropljeni po vsej deželi. Okrašujejo se hiše, pripravljajo se praznične jedi in peče pecivo. Skoraj pri vsaki hiši je na jedilniku meso, če ga le imajo.
Jutri je zadnji, najpomembnejši dan, Bhai tika. Dan, ko sestre svojim bratom darujejo tiko – znamenje na čelo – in jim poklonijo venčke, spletene iz raznobarvnih rož, z željo po njihovem dolgem in lepem življenju.
Še kako živ je spomin na ta dan pred dvema letoma, ko sem dobil tu, v tej meni tako ljubi deželi, svojo "sestrico" ...
Hoja 7 ur. Vreme zjutraj megla, popoldne sončno. Temperatura zunaj 9,5 °C, v sobi 11,8 °C. Prenočevanje v nepalski domačiji, v vasi Katunje Bazar (1345 m).
Matjaž Čuk