Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Planinsko slavje

Železar (1973): Železarna boter prapora jeseniških planincev

Planinsko društvo na Jesenicah ter planinska društva v Dolini praznujejo leto 70 letnico obstoja in dela. V letošnjem letu so se zvrstile že nekatere prireditve, s katerimi smo proslavili jubilej: tretja slikarska kolonija na Vršiču, srečanje planincev na Golici, štiri razstave, ki so bile odprte na Jesenicah, v teh dneh pa so jih prenesli še v Kranjsko goro in Mojstrano, osrednja prireditev je bila to soboto in nedeljo na Vršiču.
Kresovi z vrha Prisanka, Špika, na Vršiču in nekaterih drugih vrhovih so že v soboto naznanjali praznik planincev. V soboto je bila na Vršiču tudi slavnostna seja Planinskega društva Jesenice z govori in pozdravi, kot se spodobi ob 70 letnici, trem zaslužnim članom: Ivanu Peharju, Jožu Bertonclju in Urošu Zupančiču pa so podelili priznanja.
V nedeljo dopoldne pa .je bil korak planincev usmerjen proti Slemenu pod čudovitimi Mojstrovkami. Zbralo se je nad 500 planincev, ne samo iz Doline in Jesenic, ne samo z Gorenjske, saj je bila to obenem slovesnost gorenjskih planincev tudi ob 80 letnici slovenskega planinstva.
Prišli so tudi iz drugih krajev Slovenije, ter člani slovenskih planinskih društev
iz zamejstva: Trsta, Gorice in Celovca.

Po pozdravu predsednika Planinskega društva Janeza Košnika je ob 70 letni prehojeni poti govoril Stanko Ravnik. Govoril je o težavah ki so jih morali premagati pionirji planinstva ob tuji gosposki, ki si je lastila tudi naše planine, govoril je o trikratnem rojstvu planinstva v naši dolini, saj je vsaka od obeh svetovnih vojn za nekaj časa prekinila delovanje. Govoril je o delu in uspehih, ki so jih dosegli planinci v naši občini, poudaril je pomen planinstva, ob koncu pa je izrekel željo, da naj bi ohranili lepoto naših gora, da naj bi jih ne vkovali v železo, v žičnice in ceste, da bi tako ostali zvesti idealom vseh tistih, ki so pred 80 leti1 ustanavljali prva slovenska društva in vsem tistim, ki so pred 70 leti imeli na Jesenicah toliko poguma, da so se uspeli postaviti po robu tuji gosposki in ustanovili društvo tudi v Dolini.
Kaže da je to problem, ki tare mnoge resnične planince, saj je o tem govoril tudi predsednik planinske zveze dr. Miha Potočnik, ki je dejal: »Zelo sem vesel, da smo se srečali tukaj na prekrasnem Slemenu. Pred 80 leti je bila slovenska planinska organizacija ustanovljena, da bi se ohranilo slovensko lice slovenskim goram. Danes zborujemo, na mestu, kjer je še pred 28 leti po vseh teh vrhovih od Jalovca, Travnika, Mojstrovke do Prisojnika tekla meja med dvema + imperialističnimi deželami, ki sta hoteli uničiti slovenski narod: med Hitlerjevim tretjim rajhom in med Musolinijevim fašističnim imperijem. Da smo danes svobodni je moralo pasti milijon 700 tisoč Jugoslovanov. Vsak deseti Jugoslovan, vsaka deseta Jugoslovanka je izgubila življenje v narodnoosvobodilni vojni. Zato, danes, s tega mesta, svobodni v svobodni domovini, razglašamo, da smo za mir, da smo za prijateljsko in dobro sosedsko sodelovanje s sosednjimi narodi, da prav tako kot pred vojno nasprotujemo nacizmu, nasprotujemo nacizmu, nasprotujemo fašizmu in zahtevamo od sosedov, če hočejo da bomo imeli dobre odnose, da v svojih vrstah pometejo s fašizmom in nacizmom (aplavz). Samo za to ceno smo pripravljeni iskreno in prijateljsko sodelovati kot planinci, kot ljudje, ki so za mir, ki sovražijo vojno, ki so zato, da v miru in prijateljstvu lahko živimo in se veselimo tudi po naših gorah. Slovensko planinstvo nikdar ni pozabilo na svojo patriotično vlogo, na svojo vlogo kulturnega poslanstva med slovenskimi množicami in še posebej med slovensko mladino. In prav zato, lahko danes in letos, ko praznujemo 80 let slovenskega planinstva z veseljem ugotavljamo, da je slavje od 27. Februarja naprej, ko smo imeli v Ljubljani osrednjo slovesnost, razraslo po vsej deželi, po vseh krajih kjer živijo in delajo plaiiinci, in da so vse te proslave v znamenju delovnega proslavljanja, novih načrtov, za še boljše planinsko delo in v znamenju tega da bi čim več ljudi lahko uživalo lepote in blagodate našega planinskega sveta. Zato tukaj, na tem mestu, danes izražam še dve prošnji. Svoj čas, ko smo mislili da bomo morali zapustiti Vršič, smo govorili o tem, da bi postavili planinsko kočo tukaj na Slemenu. Mislim, da je bila ta misel zgrešena in da bi bila koča na Slemenu greh. Pustimo to sleme tako kot je (aplavz), ohranimo te lepe travnike, macesne, te stezice take kot so, da jih bodo še pozni rodovi lahko uživali take kot smo jih mi. Ne da bo Sleme polno konzerv, vrečk, odpadkov in pijancev, da koncu koncev tudi tako rečem, (aplavz). To je ena želja in predlog, ki ga predlagam planincem iz Gornjesavske doline.
Druga želja. Gozdno gospodarstvo na Bledu si vztrajno prizadeva; da bi zgradilo gozdno cesto povprek po vsem Martuljku, čez lepe travnike v Jasenih, preko Zapretov do Belega potoka. Planinska'zveza se je temu načrtu uprla. Če bomo spustili v Martuljk gozdarsko cesto, bo nekaj let za tem prišla avtomobilska cesta, avtobusna cesta in vse tisto, kar taka cesta s seboj prinaša. Govoril sem z mnogimi mednarodnimi planinskimi strokovnjaki, z ljudmi, ki poznajo naš gorski svet. Rekli so mi: Imate samo eno Sleme, ki je edinstveno v vsej Evropi, imate samo en Martuljk, če boste naredili v Martuljku cesto in na Slemenu kočo, potem bo Sleme eden od tisoč krajev v Alpah in Martuljk eden od tisoč ali desettisoč posvinjanih krajev, kot jih poznamo v Italiji, Avstriji, Švici in Franciji.
Naše bogastvo, naš Zlatorogov zaklad, so neokrnjene, nedotaknjene, kulturno gojene planine, ki omogočajo obisk tisočem in stotisočem ljudem, samo ne degradirajmo jih na novi val, ki s svojo tehniko, s svojim investicijskim požeruštvom požira tudi najbolj dragocene lepote, najbolj dragocene naravne znamenitosti, ki jih potem nikoli več ni mogoče spraviti v prejšnje stanje. Zato se mi planinci v Sloveniji tako prizadevamo za varstvo okolja, da bi ljudje lahko živeli v čistem zraku, da bi gledali in pili; čisto vodo, da bi živeli, ne med kupi smeti, ampak v nepokvarjeni naravi. Zato mislimo, da odigravamo v Sloveniji s svojim številom in svojimi prizadevanji tudi veliko družbeno vlogo. To nam je letos priznala tudi Socialistična zveza delovnih ljudi Slovenije, ko nam je podelila najvišje priznanje ob prazniku OF 27. aprila — republiško priznanje za delovanje slovenskih planincev. Te tradicije, planinske in tradicije-NOB so tiste, ki našo organizacijo delajo tako močno, tiste, ki se iz športnih nižin samo gledalstvo in kratkega uživanja v športnih stadionih dviguje nad to povprečje; mi segamo po mnogih vzgojnih, po mnogih kulturnih dobrotah in to gojimo v naši planinski organizaciji.
In to je tisto kar nas še posebej odlikuje in nam formira tudi naš karakter. Na zadnjem občnem zboru PZS smo sprejeli svoj časten kodeks slovenskih planincev. V njem smo zapisali vse dobre, stare in nove navade slovenskih planincev, vsa potrebna navodila mladim ljudem in'tistim ki prvič pridejo v planine, kako naj se vedejo. V ta svet je treba hoditi s spoštovanjem, v ta svet je treba hoditi z odprtimi očmi, z odprtimi ušesi, z odprtimi možgani in odprtim srcem.
Svoje misli izročam v pretres odborom planinskih društev Gornjesavske doline in vsem slovenskim planincem.«

Zatem je nekaterim zaslužnim planincem izročil zlate, srebrne in bronatste častne značke. Zlate značke so dobili Milan Žemljic z Javornika ter Jože Bertoncelj in Anton Miklič z Jesenic. Srebrne značke so dobili Anton Oman, Jože Robič in Miha Robič z Martuljka ter Mirko Podlipnik z Javornika. Bronaste značke pa so dobili Teodor Kreuzer, Olga Vilman in Jožica Bakovnik z Javornika ter Mirko Zupan, Dragica Miklič, Silvo Valentar, Valodi Štojan. Anton Gluhar, Olga Frankič, Ema Malovrh, Janez Dakskofler, Janez Fon in Ančka Stojan z Jesenic. Posebno priznanje pa je izročil tudi Foto klubu Andrej Prešeren.

Po pozdravih predstavnikov zamejskih društev in po kulturnem programu, ki so ga izvajali mladinski zbor Blaž Arnič, recitatorji in godba jeseniških železarjev, so razvili tudi društveni prapor Planinskega društva Jesenice, katerega je planincem v imenu botra — jeseniške železarne, izročil glavni direktor mag. inž. Peter Kunc. Ob zaključku slovesnosti so gorski, reševalci v bližnjih stenah prikazali še reševalno akcijo.
Ob lepem vremenu in slovesnosti je bil to zares čudovit praznik planincev. Marsikdo je ob tem izrekel željo, da bi morah takih in podobnih srečanj v naših gorah organizirati čim več.

T. L.

Planinska slikarska razstava v Kranjski gori
Na predvečer pred praznikom— dnevom borca, so vavlah hotelov Prisank in Lariksv Kranjski gori, odprlirazstavo najboljših likovnihstvaritev slikarjev, udeležencevplaninsko slikarske kolonijev zadnjih treh letih.
Bralcem je znano, da to kolonijovsako leto organiziraPlaninsko društvo Jesenice vsodelovanju z likovno skupinoDOLIK. Pred tem so bile slike razstavljene v občinski avli na Jesenicah v okviru praznovanj planinskih jubilejev.Tako kot na Jesenicah, se tudi. v Kranjski gori predstavlja 15 slovenskih slikarjev in sicer: Peter Adamič, Leon Koparč, Milan Merhar, Izidor Mole, Marjan Pliberšek, Franc Smolej, Boris Tavželj in Jože Trpin, z Jesenic pa člani DOLIK: Janez Ambrožič, Dana Bem, Nika Hafner, Franc Kreuzer, Tine Markež in Tone Tomazin ter akademski slikar Jaka Torkar.
Slikarska razstava gorenjskega planinskega sveta bo v Kranjski gori odprta do 20. julija, zatem pa jo bodo predvidoma prenesli še v Mojstrano.

Železar, 7. julij 1973
 

   Železar

 

 07.07.1973

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti