Matjaž Čuk: 11. novembra 2012, etapa Tadi Pokhari (690 m) - Gorkha (1140 m)
Pretkani lisjak se je zmenil zelo dobro. Plačal ni ...
Jutro je spet običajno. Jasno, hladno, brez oblačka.
Prav zanima me, kako se je vodič zmenil z dekletom za sobo. Napeto gledam, ko plačuje račun in prav hitro ugotovim, da se je pretkani lisjak zmenil zelo dobro. Plačal ni nič.
Ob pol sedmih že hodiva po makadamski cesti skozi zaspano mesto. Po nekaj minutah se ne morem zadržati, da ga ne bi vprašal, koliko je "zglihal" za sobo.
50 rupij sem plačal! mi odgovori. Pa še to se mi je zlagal, saj je njegov račun komaj zadoščal za plačilo hrane in pijače. Še tu mu je dekle pogledalo skozi prste pri rakšiju.
Prašna makadamska cesta se spušča proti dolini in prav kmalu utone v sivo dolgočasno meglo. Prav tako zaspana in dolgočasna je tudi hoja. Nič se ne dogaja. Nikjer ni nobenega človeka, nobene hiše. Le midva, kot dve prikazni v zlovešči megli.
Po slabi uri hoje se pot prične dvigati. Megla se razredči, nekaj se začne dogajati. Izza ovinka prihrumi prepoln avtobus, ki težko obremenjen komaj premaguje klanec. Prav počasi leze navzgor, le malo hitreje, kot midva hodiva. Iz megle kuka bledo, skoraj belo sonce, ki se skuša prebiti nad meglen obroč.
Po uri in pol sva na sedlu Luitel Bhanyjang, kjer čepi mala vasica, le nekaj hiš. Sva nad meglenim morjem, ki še vedno na debelo prekriva doline. A veselje ne traja dolgo. Le po nekaj serpentinah spet utoneva v sivo meglo in pred nama je široka makadamska cesta, ki v tej megli izgleda kot bi bila brez konca ...
Ne, danes pač ni dan, ki bi navduševal s svojimi lepotami in pestrostjo. Brez sonca ni življenja, ni veselja in ni lepote. Ta dan bo šel hitro v pozabo, na smetišče zgodovine. Morda se ga bova spominjala po vzponu v Gorkho, ki naju še čaka.
Skoraj štiri ure rabiva, da doseževa današnjo in sploh najnižjo točko na dosedanji poti, most čez reko Darondi Khola, komaj petsto metrov nad morjem. Le malo višje je velika vas Chepe Ghat, zadnje naselje pred sedemstometrskim vzponom v mesto Gorkha.
Ura je devet.
Ustaviva se v preprosti čajnici, kjer jeva banane in pripravljava misli in glavo na vzpon. Ti vzponi po nekajurni hoji so "cukrček", vedno nekaj posebnega. Še posebej danes, ko bova imela pomoč zvestega prijatelja, ki ga cel dan ni bilo na spregled. Namreč medtem, ko sva midva jedla banane, je sonce stopilo še zadnje meglice in se sedaj smeje z jasnega neba na vsa usta.
Končno zapuščava cesto in če ne drugega, bo ta vzpon vsaj s te strani zanimiv. Slediva gozdnemu kolovozu, ki si ga krajšava s številnimi strmimi bližnjicami. Po slabi uri, morda na pol poti, složno ugotavljava, da postaja vroče. Ko je le sto metrov višje majica že povsem mokra, veva, da je pošteno vroče. In ko zagledava malo kasneje hiše mesta Gorkha v daljavi, sva prepričana, da bo vzpon trajal krepko dlje, kot dve uri.
Ob enih sva v Gorkhi. Vodič izbere hotel Manaslu. Tu sem pred tremi leti jedel kosilo, prav dobro se spomnim. Izberem sobo. Vodiča vprašam, če jo bova delila. Seveda bo nekaj malega prispeval zanjo, kar mu tudi povem. Vodič pravi, da ne da nič. Tudi prav. Bom imel pač nocoj sobo samo zase. Vodič si bo moral poiskati prenočišče drugje.
Za kosilo ne dobim tistega, kar si želim. Čez dobro uro imajo naročeno kosilo za 75 ljudi mi prijazno pojasni gostiteljica. Razumem. Torej naročim to kar imajo – chowmine s sirom, ki ga je komaj za vzorec in pa koščke presenetljivo okusnega piščančjega mesa.
Popoldne pišem dnevnik in počivam v sobi. Tu se mi pridruži za kakšno urico vodič. Ne sprašujem ga, kje si je našel prenočišče, pravzaprav me to sploh ne zanima.
Zvečer je hotel prazen, zato pridem na svoj račun. Večerjam okusno česnovo juho, momo in pa še enkrat koščke piščančjega mesa. Danes dal bhat "počiva", prvič po dolgih, dolgih dneh ...
Po večerji še malce posedim v jedilnici, nato grem v sobo. Nemalo sem začuden, ko le nekaj minut za mano pride vodič. A ni rekel, da nocoj ne bo delil sobe z menoj? Si je morda premislil?
Očitno, saj se uleže v posteljo nasproti mene ...
Hoja 6 ur. Vreme zjutraj in dopoldne megla, popoldne sončno. Temperatura zunaj 14,9 °C, v sobi 15,9 °C. Prenočevanje v hotelu Manaslu, v mestu Gorkha (1140 m).
Matjaž Čuk