GREM: O novih in starih imenih, novih markacijah ...
Tri samo-kozerije (kramljanja) za iztočnico
Pred štirinajstimi dnevi srečam znanca, ki sta se vračala s svojega »drugega doma«.
Malo pokramljamo, se spotaknemo ob težave, ki nas pestijo, na koncu pa še malo novic. Med drugim izvem tudi to, da se pojavljajo nove oznake …
Med AN iz leta 1982 zasledim tudi novico o taboru MO PD Kamnik v Kamniški Beli. Spomin poleti nazaj v tista leta, ko sem v taboru prebil polnih deset dni, od tega štiri povsem sam. Samo Boris me je popoldne prišel pogledat, če me niso že medvedje …
V roke mi je prišla priloga Planinskega vestnika (2013/7) – Kamniška Bistrica. V njej nam med drugim opišejo tudi dostop do slapa Orlišče v Kamniški Beli. Na koncu opisa je razloženo, da napačno poimenovanje slapa Orglice oz. Orličje uporabljamo zadnjih sto let. Turisti ga poznajo kot slap Orglice.
V Belo (Kamniško)
Ko sem zvečer razmišljal, kam bom šel naslednji dan, so mi v mislih vse bolj hodile nove oznake, napačno poimenovanje, malo nostalgije in podobne stvari. Zato odločitev za obisk Bele ni bila pretežka, pa še celo pot bom v senci, da Rena, pasja spremljevalka, ne bo preveč trpela zaradi vročine.
Cesta v Kamniško Belo je iz leta v leto širša in »bolje vzdrževana«. Samo prehod preko potočne struge najverjetneje preprečuje večje število voženj po dolini. Ko tako hodim po gozdu, razmišljam o cesti in prometu, zaslišim pred seboj znan zvok rožljanja alpinistične opreme pripete na pas. Kmalu pred seboj zagledam neznano gospodično v vsej »bojni opremi«, levo v grmovju pa rahlo lomastenje. Prikaže se njen soplezalec in nadaljujeta hojo po cesti z literaturo v roki. Sledim jima v varni razdalji, kajti v meni že gloda radoveden črviček. Ko pridemo da razcepa (pred novimi označitvami) slap Orglice ali Presedljaj, ju prijazno povprašam, kam sta namenjena z »globusom« v roki. Pravita, da gresta v Vežco plezat, da pa nista povsem prepričana, kje gre pot. Ker sem tudi sam namenjen v to smer, se ponudim, da gremo kos poti skupaj.
Nad Skokom se ločimo. Neznana plezalca svoji dogodivščini naproti, jaz pa po poti mimo devetega lovskega stojišča nazaj v dolino.
Na sestopu srečam »advokata«, s katerim izmenjava par besed. Kmalu za njim pa par, s katerima se tudi zapletem v prijazen klepet. Na koncu pogovora mi omenita, da sta razočarana nad označitvijo poti.
Skušam si zamisliti, da sem tod prvič, in začnem pozorno spremljati pot. Opazujem, kako je označena planinska pot po dolini Kamniške Bele proti Presedljaju in kako so označeni odcepi poti za slap Orglice. Markacij na poti proti Presedljaju ni na pretek, ker pa je poti več, imaš lahko kaj hitro težave z ugibanjem, katera je prava. Na razcepu poti slapu Orglice - markirana pot na Presedljaj se na bukvi sveti lepa nova tabla …, ki pa ima veliko napako. Za Orličje (če ga že tako poimenujemo) se ne gre v to smer!
Nekaj nižje, malo umaknjeno s ceste, stoji v gozdu nov napis na zaščitenem listu papirja (partizanska bolnica Bela – slap Orglice), po skalah pa vse polno pack. Še par deset metrov nižje, na smreki tablica (slap Orglice – bolnica Bela), po drevju pa nekaj markacijam podobnega … Tudi odcep poti proti parkirišču je marsikdo že zgrešil in nadaljeval do asfaltirane ceste, kjer je nekdaj potekala markirana pot. Ko pa je moral čez strugo, pa se je začudil: »Tukaj pa nismo šli gor!«
|
 Orglice, Orličje, Orlišče ... ? 
|
Ko sem prišel do avta in se spomnil na jutranja sopotnika, kako sta iskala pot, sem se vprašal, ali ni škoda, da se moči ne usmerijo v ohranjanje tistega, kar je že bilo narejeno dobro, ali je treba zaradi raznih dejavnikov neprestano vzdrževati … in ali je potrebno označevati nove poti ter s tem nekatere spravljati v veliko dilemo.
O poimenovanju
Do sedaj sem hodil k Orglicam in tudi naprej bom hodil k Orglicam. Če bo pa imel kdo zaradi tega kakšne težave, je pa že druga zgodba.
Ko sem se vračal domov, sem se ustavil še na info točki na parkirišču pri nihalki in povprašal prijaznega mladeniča, kako se pride do slapa Orlišče.
» A mislite slapa Orglice?« mi je odgovoril in mi bil pripravljen razložiti vso pot, za kar sem se mu v naprej zahvalil in ga nisem utrujal z mojimi nadaljnjimi vprašanji, saj je imel polno dela s turisti, ki so bili v teh krajih verjetno prvič.
Genadij Štupar
Foto: Boris in Genadij Štupar