Peru.lubadarji.net: gora sreče, prijateljstva ... Alpamayo
gora sreče, prijateljstva....
Klemen se zvečer meni z goro, naj mu da jasno znamenje, ali nas bo spustila nase, saj nas je že načenjal dvom. Lokalni vodiči so nam zatrjevali, da se je zaradi premalo snega ne da preplezat, Matija je zdelala višina, saj očitno še ni čisto okreval po nedavnih težavah na srcu, mene je prejšnji večer napadla driska, pravkar sva po nekaj dneh lepega vremena opazila oblake. Pa kaj ni dovolj znamenj. Želja je prevelika. Greva vsaj do stene, da vidiva razmere, pa se bova potem odločila; se zmeniva in zaspiva v šotoru na višinskem taboru, ki sva ga postavila na moreni pod ledenikom.
Greva, me ob enih zjutraj zbudi Klemen. Zavreva vodo, pojeva marmelado in že s težkimi nahrbtniki, gaziva čez ledenik. Prva polovica je bila enostavna, saj smo pred dvema dnevoma, še skupaj z Matijem, pregazili in poiskali najlažje prehode med razpokami, nato pa je bilo potrebno do pasu v sneg, kar ni kazalo na dobre razmere v steni. Še pred svitom vsa zadihana pod steno svetiva na vse strani in iščeva vstop, saj nikjer ni bilo duha o kakšni grapi, kot sva si predstavljala. Probajva tukaj, pa če ne bo vredu, se obrneva pa, po normalki; mi laže Klemen, saj oba veva, da povratka ni. Prvi raztežaj kar težak, nato nekoliko manj, čeprav še vedno več kot sedemdeset stopinj. Cepini presenetljivo dobro grabijo, pa kaj ne bojo, ko pa je mraz kot… Začelo se je daniti, pa še ne veva, če sva prav. Ko pogledam navzdol, sva že kar visoko. Končno zagledava kopno steno, ki smo jo opazovali iz baznega tabora, kar nama potrdi najino lokacijo. Čisto suha usta me spomnijo, da sva zopet pozabila piti. Samo, da prideva na eno poličko, mi pravi Klemen, a smer ne popusti. Police ni in ni, jaz pa čisto dehidriran. Tudi meča že bolijo in komaj čakam malo bolj »odjenan« sneg, da ne bo treba stati na prstih. Sablja ne gre do konca v sneg, za vijak je premalo zmrznjen. Kako narediti varno sidrišče se sprašujem, usta pa še kar suha. Višina je naredila svoje in vedno počasnejša sva. Tudi sonce, ki naju je obsijalo že neusmiljeno pripeka. Klemen »štanta« pod trimetrskim skokom, v katerem je čisto zanič sneg. Zmrznjene svečke in zrnat sneg, kjer gredo cepini kar skozi. Odločim se za plezanje levo po skali. Najprej cepini kar polzijo in zgleda, da tudi tukaj ne bo šlo, potem pa le najdem poč, ki naj bi držala. Zopet sneg, obljubljene poličke pa še vedno od nikoder. Ko se mi izteče vrv, se mi kar zasmeji, saj zagledam led, kjer bo vijak res prijel, čeprav bom zopet visel na konicah prstov. Vendar »cug« je bil kar težak in dober »štant« res rabiva. Oba sva že kar zdelana, vendar naju tolaži, da sva že visoko in da sva tudi časovno kar hitra. Priplezava do dela, kjer naj bi se križale Kranjska in Ameriška smer. V baznem taboru smo z daljnogledom ugotavljali, da naj bi Kranjska imela nemogoči izstop, da pa bi dosegla grapo po kateri se nadaljuje Kranjska smer, pa bi se morala še en raztežaj spustiti. Usmeriva se naravnost navzgor, saj izgleda še kar solidno. Stena se še bolj postavi pokonci in le počasi napredujeva. Nekaj časa sva že v senci in zopet mi nohta v prste. Pa kdo pravi, da je plezanje užitek. Opaziva tudi oblake, ki so že kar konkretno zagrnili nebo. Še dobro, da sva blizu vrha. Ura je nekaj pred drugo in zgleda, da imava samo še en »cug«. Varovališče naredim pod ogromno opastjo in Klemen bi mogoče lahko izplezal preko skale na sneženo polico in po njej v desno navzgor na raz, pa po drugi strani na vrh. Postanem kar dobre volje, saj imam smeri že dovolj in tudi vreme je vedno slabše. Klemen poizkusi in kmalu ugotoviva, da ne bo šlo. Tudi Klemenov višinomer kaže, o mojem napačnem predvidevanju, saj naj bi imela po njem do vrha še več kot 100 m. Klemen nekako sčara prečenje v levo, saj je sneg tu pod vrhom ves zrnat in da lahko napreduješ moraš potisniti cepin z roko do komolcev v sneg, da za silo prime. Zgine za ovinkom, le počasi napreduje in končno mi odgovori, da zgleda dobro in da ima le še 10 metrov do vrha. Kar oddahnem se in že rijem proti njemu. Ko priplezam do roba pa presenečenje. Priplezala sva dobrih 50 metrov levo od vrha na greben po katerem je bilo nemogoče doseči vrh. Opazim tudi sledi, kjer naj bi prišla iz druge strani gore Francoska direktna smer, ki je bila opremljena s sidrišči in tudi v najinem planu zelo enostavni sestop. Toda nemogoče priti do tja, pa tako blizu sva. Greben je bil kot noževa konica ostro napihanega snega z vmesnim skokom. Ostal nama je dolgotrajen spust po preplezani smeri, oziroma mogoče še en poizkus po polički v desno, kot sva prvotno ugotavljala, vendar je tudi tam dvom, kako bova po grebenu dosegla vrh. Hitro začnem plezati navzdol, saj nisva smela izgubljati časa, Klemen pa me varuje. Nekako polovico dolžine vrvi navzdol opazim med opastmi nad sabo še en nemogoč prehod, ki naj bi vodil prav v vrh gore.
Mogoče pa vseeno uspeva. »Štantam« in Klemen je že pri meni. Dvomi v najin uspeh, saj sva že popolnoma izčrpana, potrebno pa je bilo izplezati štirimetrski vertikalni skok, nato pa še dobrih 20 metrov osemdest stopinjski naklon po nikakaršnem snegu. Kopljem po snegu in spodaj mrzlično iščem boljši sneg, navija me v roke, noga mi leze navzdol in končno v levi zmrznjen sneg, da za silo zagrabi cepin in nekako se potegnem čez skok. Uspe mi še dva metra, nato pa obupam. Nad mano previs, prečenje v desno pa mi ne uspe, saj imam samo še eno sabljo, z močmi pa tudi pri koncu. Poražen se spustim navzdol do Klemena. Ali poizkusi še on ali je boljše čimprej sestopiti in ne izgubljati časa. Vseeno poizkusi, vrv počasi teče, pa zopet nič, nekaj vpije naj pazim, pa ga v vetru ne slišim dobro, vrv teče nekoliko hitreje in Klemenov vrisk. Začnem se smejati, uspela sva, Klemen je na vrhu. Kmalu sem pri njem, ura je štiri, stisk roke, objem; res, Gora sreče in prijateljstva, kot so jo poimenovali naši Kranjci, ki so pred 34 leti prvi preplezali smer.
Alpamayo, JV stena, Kranjska smer z direktnim izstopom na vrh: IV/IV+, M, 800 m, 9 h