Gorski vrtovi: Hermeli
ka je znana zdravilna rastlina, ki pa ne raste samo na vrtovih. V naravi, tudi v gorah, ima veliko sorodnic. Spoznajmo nekatere od njih!
Homulice sodijo v družino tolstičevk (Crassulaceae). Ime družine nakazuje njihovo skupno lastnost – tolste oziroma debele, mesnate liste. Medtem ko so pri rodovih Jovibarba (netreskovec) in Sempervivum (netresk) listi pri tleh zgoščeni v rozeto, pri homulicah ni tako. Homulice imajo dvospolne cvetove s 5 ali 6 venčnimi in čašnimi listi, liste pa nameščene po steblu in poganjkih. Znanstveno ime rodu se nanaša na pomiritev (sedare), po nekaterih virih pa na sedenje (na primer na skalah, zidu).
Hermelika (Sedum maximum)
Ko sem se pred kakimi desetimi leti vzpenjala po strmem pobočju Kamniškega vrha, sem med redkimi travami pod borovcem zagledala rastlino, ki se mi je zdela znana. Take debele liste in kobulasto socvetje so imele tudi tiste zdravilne rože, ki jih je mama vsako leto namočila v alkohol. Kadar smo si otroci potolkli kolena, nam je rane razkužila s tem zdravilom. Res je peklo, toda rane so se hitro zacelile.
Hermelika je postavna, do 50 cm visoka rastlina, široke, sploščene, topo nazobčane liste ima večinoma nasprotno nameščene na steblo. So gladki in sivkaste barve, kot bi bili prevlečeni z voščeno prevleko. Dolgi so 4-8 cm. Venčni listi so zelenkasti ali rumenkastobeli, dolgi 3-5 mm. Rastlina raste po senčnih, kamnitih pobočjih in med grmovjem skoraj po vsej Sloveniji. Je zavarovana, saj bi jo sicer ljudje zaradi zdravilnosti lahko hitro iztrebili. Hermelika je zelnata trajnica, ki raste v Evropi, na Kavkazu, v Mali Aziji, v Sibiriji in osrednji Kitajski.
Upognjena homulica (Sedum reflexum / rupestre)
Je trajnica s številnimi cvetočimi in jalovimi, plazečimi stebelci. Cvetoča stebla so visoka okoli 20 cm. Ozki stebelni listi, ki so na prečnem prerezu okrogli, imajo na vrhu ostnato priostreno konico, pri dnu pa kratko ostrogo. Steblo je pred cvetenjem v zgornjem delu upognjeno (od tod vrstno ime). Živo rumeni cvetovi imajo gole, do 4,5 mm dolge venčne liste. Raste na kamnitih, sončnih pobočjih, v svetlih gozdovih in ob poteh zelo redko raztreseno po Sloveniji, pogostejša je drugod po Evropi in Mali Aziji. Vršički njenih mladih poganjkov so začimba, ki po okusu spominja na kaviar. Tudi zato in morda še zaradi uporabe v ljudskem zdravilstvu jo marsikje gojijo po domačih skalnjakih. Cvetovi nas razveseljujejo v poletnih mesecih.
Ostra homulica (Sedum acre)
Tudi ta vrsta je rumeno cvetoča, nizka trajnica, doma v Evropi, zahodni in severni Aziji in severni Afriki. Znana in uporabna je v zdravilstvu in kot pikantna začimba. A pozor: vsebuje strupen alkaloid, ki lahko povzroči bruhanje! Še najraje to skromno rastlinico gojijo v skalnjakih za okras. Sicer pa ni izbirčna glede rastišč in jo lahko srečamo v naravi vse do subalpinskega pasu. Sama sem jo prvič fotografirala na kamniti škarpi pod Ratitovcem. Čeprav je raztresena po vsej Sloveniji, ni zelo pogosta. Ima široke, sploščene in na vrhu tope liste trikotne oblike, ki so spiralasto razvrščeni po steblu. Dolgi so okoli 4 mm in nimajo ostroge. Venčni listi so priostreni in precej daljši od čašnih. V cvetu jih je po pet. Ostra homulica cveti od junija do avgusta, najraje med gruščem.
Šesterokotna homulica (Sedum sexangulare)
Od vseh naših homulic lahko to vrsto najbolj pogosto opazimo ob poteh od nižin do visokogorja. Naseli se celo na robove mestnih zelenic in cest. Z rumenimi, običajno 5-6-števnimi zvezdastimi cvetovi draži naše oči od junija do avgusta. Nizka trajnica ima številne poganjke z ozkimi listi; če poganjek pogledamo od zgoraj, lahko vidimo 6-krako razporeditev listov okoli stebla. Nekaj milimetrov dolgi listi imajo okrogel prerez, pri dnu pa komaj opazno ostrogo. Venčni listi so dolgi do 5 mm in priostreni. Nameščeni so v navideznem kobulu na vrhu 5-15 cm visokega stebla. Ponekod tudi to homulico uporabljajo za domača zdravila. Raste samo v Evropi.
Planinska homulica (Sedum alpestre)
Do 8 cm visoka, gola rastlina ima med cvetenjem razvite gosto olistane necvetoče poganjke. Listi so mesnati, v prerezu okrogli, na vrhu topi, pri dnu pa nimajo ostroge. Majhni, a živo rumeni cvetovi so pet-števni in imajo 2-3 mm dolge čašne liste. Venčni listi niso kaj dosti daljši kot čašni; pri vrhu so topi. Cveti od junija do septembra v visokogorju: v snežnih dolinicah, na skalovju in grušču, navadno na z apnencem revnih tleh. Našli jo bomo na srednjeevropskih in južnoevropskih, predvsem silikatnih gorovjih. Pri nas je redka, nanjo lahko naletimo le na severu. Meni jo je uspelo fotografirati na dveh visokih alpskih prelazih: Stelvio (Italija) in Iseran (Francija).
Bela homulica (Sedum album)
Bujno cvetoča nizka trajnica je gola, ima valjaste liste, na prerezu skoraj okrogle. Listi so travnato zeleni, dolgi 0,5-1,5 cm. Pred cvetenjem so popki kimasti. Cvetovi so 5-števni, bele ali rahlo rožnate barve. Rožnate so predvsem nadrasle plodnice. Pri nas je precej razširjena, raste pa tudi drugod po Evropi, zahodni in severni Aziji ter severni Afriki. Nekoč so jo tudi gojili za prehrano, saj so poganjki užitni. Lepa je tudi na skalnjakih. Zadovoljna je s kamnitimi tlemi, gruščem, suhimi travišči ali cestnimi nasipi. Prilagodi se vsem nadmorskim višinam do 2500 m. Tvori za oko privlačne sestoje belih zvezdic v bogatih socvetjih. Cveti poleti. Z belo homulico se rade hranijo gosenice apolona, enega naših najlepših metuljev.
Dlakavolistna homulica (Sedum dasyphyllum)
V nasprotju z večino drugih homulic je ta žlezastodlakava, le redko gola. Stebla so gosto olistana z debelimi, širokojajčastimi, sinjezelenimi listi, ki so na zgornji strani sploščeni. 5-6-števni beli cvetovi so na vrhu plazečih poganjkov, dolgih 2-10 cm. Na zunanji strani imajo venčni listi rožnato progo. Socvetja so navadno manj bogata kot pri drugih homulicah, premer cveta pa ne presega 1 cm. Rastlina se naseli v skalne razpoke, na stare zidove, med grušč ali na gozdna tla od nižine do visokogorja. Pri nas ni pogosta, najdemo jo le na skrajnem zahodu in severu dežele. Sicer je njena razširjenost bolj submediteranska. Tam ima več podvrst.
Črnikasta homulica (Sedum atratum)
Da bi videli to majceno rastlinico, se moramo podati visoko v planine, poleg tega pa znati dobro opazovati, saj se nam sicer kar skrije med gruščem. Le nekaj centimetrov je visoka, cvetovi pa so veliki le nekaj milimetrov, a še pri cvetenju niso na široko razprti kot pri večini drugih rož. Socvetje je sicer zgoščeno, a ima malo cvetov. Venčni listi so zelenkastobeli ali rdečkasti. Čašni listi so priostreni. Rastlina je gola, listi pa so valjasti. Je enoletnica in nima plazečih jalovih poganjkov. Ko pa dozorijo plodovi, bodo živordeče zvezdice pritegnile poglede. Morda na ta način prikličejo živali (ptice?), ki bodo raznesle semena. Kakorkoli, kljub svoji skromnosti si tudi črnikasta homulica zasluži vse spoštovanje, zato mene in še koga večkrat spravi na kolena.
Španska homulica (Sedum hispanicum / glaucum)
Tudi ta homulica nima jalovih poganjkov, saj je enoletnica. Od bele homulice jo najlažje ločimo po 6-števnih cvetovih in sinjezelenih stebelnih listih, ki so daljši in ožji kot pri beli sestri. Rastlina je gola ali redko žlezastodlakava. Cvetni listi so skoraj štirikrat daljši od čašnih ter ozko priostreni. Raste v bukovih gozdovih, na grušču, na skalnatih pobočjih in starih zidovih v montanskem in subalpinskem pasu. Poznajo jo tudi na drugih celinah, ne le v Evropi.
Neprava homulica (Sedum spurium)
Podobno kot hermelika ima tudi ta homulica široke sploščene liste, vendar stebla niso pokončna ampak plazeča, le cvetoči poganjki se dvigajo 10-20 cm visoko. Listi so dolgi do 3 cm in nameščeni na steblo premenjalno in rahlo nazobčani. Najlažje pa to lepo, največkrat gojeno oziroma okrasno vrsto prepoznamo po škrlatnorožnatih, včasih tudi belih cvetovih premera okoli 2 cm. V naravo včasih uide z vrtov in se naseli na skalovje ali star zid. Tako sem jo našla v pirenejskem turističnem mestecu Gavarnie (1400 m), kjer se je naselila v rečno škarpo.
Žlezastodlakava homulica (Sedum villosum)
Najbolj redka med našimi homulicami ima rada vlažne in humozne trate, kjer ni apnenca (Pohorje). Kot pove že ime, je rastlina žlezastodlakava, posebno socvetje. Ima rožnate venčne liste, ki so priostreni. Cvetovi so 5-števni in imajo premer do 7 mm. Je enoletnica brez jalovih poganjkov. Listi so valjasti in imajo okrogel prečni prerez, pogosto so rdečkasto obarvani, prav tako steblo. Drugod po Evropi je doma v mediteranskih državah, najdemo jo do 2000 m visoko. Očitno sem imela veliko srečo, da sem jo našla v plitvem jarku tik nad cesto na prelazu Pass de la Casa v Pirenejih.
Alenka Mihorič
Viri:
- Martinčič, A., 2007 (uredn.): Mala flora Slovenije: ključ za določanje praprotnic in semenk, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana.
- Petauer, T., 1993: Leksikon rastlinskih bogastev, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana.
- Moggi, G., 1990 (reprint): The Macdonald Encyclopedia of Alpine Flowers, Macdonald&Co (Publishers) Ltd, London.
- Lippert, Wolfgang, 1987: Alpsko cvetje, Cankarjeva založba, Ljubljana.