Dotik: Čeprav se je prejšnje dni anTonu in Tinu nekoliko nasmihal, je bil dovolj radoveden, da je pred izletom tudi sam potegnil in prebral nekaj Sandijevih kart.
Igorjeva igra
Naslednje popoldne se na goro odpravi Igor. Ne mudi se mu, nebo se je zlilo pred kratkim. Od Gabrijela gre po cesti, da bo lahko zavil na prečno povezavo za Pekel. Izbral je zahodni pristop, ovinek čez Malega in Srednjega. Fotoaparat ima pripravljen v roki, pa je od živali videl le medvedje iztrebke, razdišani so že bili, le osveženi od zadnjega dežja. Ves čas je okolica tiha, še običajnega preletavanja letal ni slišati. Tako kot sta pred njim nekaj Sandijevih kart potegnila že anTon in Tin, jih je doma iz gole radovednosti potegnil še Igor.
 |
Samozavest je temelj in dragulj vašega delovanja, saj brez tega je vaša pot prazna, brez končnega cilja. |
Sredi pritlikavega in zamolklega bukovja se spomni na planinsko mantro, ki mu jo je pravil znanec, planinski vodnik: "Šli smo po brezpotju, cel dan nismo srečali enega samega človeka, bilo je čudovito." Halo, saj na brezpotju ni bil sam, ko je vodil izlet, na njem je vseskozi imel pred očmi svojo skupino. Bistveno drugače že nebi moglo biti, če bi ob tem srečali nekaj ljudi.
 |
Ko se najdemo na brezpotjih, je čas, da v sebi najdemo moč za sprejemanje Boga kot najvišjo silo, ki nam odpira vsa čustva, ki so potlačena, in nam odpira vrata Božjega zaupanja. |
Za veliko slovenskih planincev, ki niso iz okoliških krajev, en obisk te gore zadošča, Tin pa je po vsej sili hotel iti z Igorjem, da bo na četrti dan prišel nanjo še tretjič. Zakaj, je zanimalo Igorja, in anTon je fantu pomagal: "Če so poti vedno iste in načini podobni, so na gori vedno drugi ljudje. Resda se nekateri ne veselijo, kadar srečajo sorodne duše, raje se navdušujejo nad samoto. Kajti dva, ki veliko hodita v gore, teh je v Sloveniji veliko, lahko imata bore malo skupnega."
 |
Potrudimo se v sebi najti tiste potrebne podatke, ki nam odpirajo vrata rešitve določenih težav. |
Ko Igorju zastane korak na vrhu, Tin že vstopi v preddverje koče in zasliši, da za vrati Slavko pomiva tla. Hitro se skrije v shrambo, da bi v jedilnici presenetil oskrbnika, medtem ko bi šel ven zlit vodo. A kot da bi fanta zavohal, se mož odloči iti nekaj iskat v kamro. Tin skuša zadržati vrata zaprta, vendar je Slavko odločen, misleč, da je nekaj padlo za vrata in preprečuje, da se odprejo. Tinu ne preostane drugega, kot da pritisk popusti in dopusti, da se Slavko prestraši.
 |
Potrudite se spremeniti v svojih pogledih nase, pot je v sprejemanju najmanjšega delčka sebe, ki nas moti na nas samih. |
Naslednji dan se Igorjeva dva potepata po okolici vrha. Ne, z njima ni nekaj narobe, ker se nista začnela dolgočasiti po pol ure brez adrenalina, in ker ne vidita potrebe, da bi si za boljše počutje srčni utrip pospešila na 150. Vidi se daleč naokoli, od Kvarnerskih otokov do Triglava, od Pohorja do Dolomitov. Na vrhu ni lepšega kot prijetnim ljudem pokazati, kje je njihov domači Maribor, kje so se pred kratkim odprle prve očnice in kje raste najlepši svišč. Veliko ljudi se rado slika pred kočo ob slovenski zastavi, tudi Italijani in Hrvati. Igor poskrbi, da jo ima na svoji fotografiji tudi aktiv planinskih žena lokalnega društva.
 |
Ljubezen ni nikdar izgubljena, kadar delujemo iz srca. |
Popoldne je ljudi več, kot bi se pričakovalo, veliko se jih ravna po vremenski napovedi in manj po vremenu. Obkoljeni so s sivimi zavesami ploh, vrh pa ostaja zavarovan pred dežjem. Medtem ko nekaj obiskovalcev na ugoden vremenski razplet čaka v koči, krožita po okolici. Nič posebnega nista počela, in vendar ima Igor občutek, da je izlet na svojstven način popoln.
 |
Božja pozornost prinaša vsakemu izmed nas tisti delček naše ljubezni, v katerem lahko najdemo manjkajoči delček našega samoobstoja. |
Podobice s citati: Sandi Dolinar, Karte Božje posvetitve
Iztok Snoj