Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Ratko Čapek - Osvajalec belih sten

Dva opisa smrtne nesreče iz leta 1951. V Dibonovi smeri v Špiku. 

V objemu stene

Jerko (Ratkov soplezalec): Bila je sobota, 21. julija 1951. Svežina alpskega jutra me je zbudila iz sna. Nad celotno kotlino Martuljka je vladal somrak, prekrit z belim plaščem jutranje meglice. Vse je bilo tiho in svečano. Navlekel sem plezalno opremo in se preko majhne rosne livadice odpravil iz senika, v katerem sem spal do šotora, v katerem je spal prijatelj. Vstopil sem in ga zbudil: »Ratko, vstani, greva! Čakajo naju, ne smeva zamuditi.« Ratan pogleda, vendar se mu nekako ne da vstati. Vstane zehajoč. Včeraj je šel pozno spat, ker je po večerji odšel v Martuljek oddati pošto za svoje drage. Po povratku pa je ob ognju z ostalimi prepeval lepe planinske pesmi vse do polnoči.

Pozajtrkovala sva in pobrala plezalno opremo … Sam vrh Špika s svojo visoko severno steno prekrasno in veličastno prevladuje nad vso Martuljkovo skupino. Prišla sva na dogovorjeno mesto. Vendar so prijatelji že prej odšli. Mar se tako drži beseda in zaveza planinca? In kaj zdaj? »Po bližnjicah greva do stene, morada jih prehitiva še pred začetkom vzpona,« je odgovoril Ratko. Tako sva prišla do vznožja in se pričela vzpenjati po položnem in vlažnem žlebu na teme glave. Predahnila sva in pozajtrkovala. Kruh z marmelado sva si razdelila na pol. Ratko mi je še s polnimi usti razlagal potek smeri. Je že v elementu. Izvlekel je svojo »nyl« vrv, ki jo je dobil za aktivno delo in trud v alpinističnem odseku Velebit. Objemal jo je in rekel: »Jerko, midva jo bova krstila! Nihče še ni plezal z njo! Kdo ve, kdo bo zadnji!«
»Vsekakor boš ti, ker je tvoja,« sem odgovoril v smehu, ne sluteč strašno tragedijo, ki se bo odvila že čez nekaj ur.

Razdelila sva si kline in vponke, na hrbet poveznila nahrbtnik in se navezala. Še nekrat sva se ozrla v steno in potem navzdol. Naši so pravkar vstopili. Pogledala sva si še v oči, si stisnila roki in zaželela kratek »srečno«, ki je v zvoku zašumel čez steno. Nekaj ur pozneje sva bila pri vstopu v Dibonovo smer. S kamini, stolpi in policami sva kar hitro opravila. Do sedaj je bila stena še kar čvrsta z dobrimi oprimki, ko pa sva prišla v bolj odprto steno, so se začela pojavljati krušljiva in nevarna mesta. Nad nama so se počasi in previdno vzpenjali Slovenci. »Fiii-jjuuu!« je priletel kamen, ki ga je sprožila vrv naveze pred nama, in padel nedaleč od naju čez previs v prepad. Privila se k steni, da naju ne bi zadeli skalni odkruški. Vzpenjala sva se počasi za njimi in prišla na široko polico, ki je dolga najmanj tri vrvne dolžine. Usedla sva se in malo počila. Gledala sva v kotlino pod nama, kjer leži veličastna slika narave. Zelene livade in pašniki so bili prekriti z bujno planinsko travo in raznobarvnim cvetjem. Njive, temni gozdovi, poti in ceste. Ratko je prekinil tišino: »Poglej jih! Tam počez se v steni vzpenjajo naši! Kvv-aaa!« se oglasi njegov znani planinski klic. Nekaj trenutkov pozneje se je zaslišal njihov odgovor: »Haj-loo!«
Polica je bila prazna. Počasi sva se preko naloženega kamenja pomikala po njej. Že sva preplezala 700 metrov. »Tin-tin-tin! Klok-klok-klok,« se je slišalo zabijanje klina v steno. »Napni, popusti! Lahko? Lahko!« to so v glavnem edine besede, s katerimi se sporazumevamo, vse ostalo že moti. Človek napreza vse svoje fizične in umske moči, da bi postal zmagovalec v boju s steno. Ratko je nekaj časa plezal naprej, potem pa sva se spet zamenjala. Kot drugi me je varoval. Pogledal sem navzgor in mu rekel: »Težka je in strma! Vzemi moj klobuk. Si gologlav in drugi. Kar se prvemu odlomi, drugemu pade!« Kljub nasprotovanju sem mu vsilil klobuk. Pogledal sem ga in vprašal: »Lahko?« »Seveda lahko!« mi je odgovoril in se postavil v varovalno držo. To je bil zadnji pogled na srečen, zmeraj nasmejan obraz. Obraz poštenega mladeniča, polnega poleta, vzornega rodoljuba, sposobnega plezalca in pravega prijatelja.
»Klink,« je tlesknila vponka, ki je spela vrv s klinov. Zavaroval sem se. Napredoval sem čez gladko ploščo s trebušasto izboklino, ki na koncu preide v velik in krušljiv kamin, širok 3 - 4 metre in visok čez 30 metrov. Na vrhu žlebu je manj varno mesto za varovanje, kjer je že stal plezalec iz slovenske skupine. Kmalu sem ga dosegel. Zaslišal sem Ratkova vprašanja: »Si že zgoraj? Lahko grem?«
»Ne moreš!«
Ponovno je zaklical, tako da sem ga komaj slišal in ponovno sem mu odgovoril: »Ne moreš!«
Slovenec je medtem ob meni nadaljeval čez izboklino. Varoval sem Ratka. V tem trenutku se je na moje začudenje pojavil Ratko nad previsom ravno v trenutku, ko sem premaknil nogo na stopinjo, kjer bi imel boljše stojišče za varovanje. V tem trenutku se je stopinja, ki sem jo obremenil, odlomila in padel sem za njo po žlebu, kjer sem zadel v ukleščeno kamnito gmoto. Le-ta je zgrmela proti Ratku. V paničnem strahu sem zavpil: »Pazi-i-i!« hoteč opozoriti Ratka, naj se umakne. Med padcem mi je uspelo stisniti vrv, vendar se Ratko, ki je bil že na vhodu v kamin, ni mogel nikamor umakniti. Videl sem še, kako se je z roko skušal obvarovati kamenja, ki je drvelo nadenj. Sonce ga je ob pogledu navzgor zaslepilo, tako da ni mogel oceniti smeri padanja skale, ki ga je udarila v glavo. Kobuk je odletel v zrak, Ratko je izpustil vrv, za katero se je držal, in padel na glavo pod izboklino na levo. Slovenec je meni rešil življenje, saj je, medtem ko sem začel padati, prevrgel mojo vrv čez drugo skalo in preprečil moj polet v prepad. To so bile  kritične sekunde, polne skrajne napetosti in borbe za preživetje. Instiktivni refleksi so odreagirali s takšno neverjetno hitrostjo, da človek ne more verjeti. Ko sem se za silo zbral, sem tiho zaklical: »Ratko — Ratane!« In ponovil še malo glasneje. Vse je bilo tiho in mirno.

»Mrtev je,« je otožno dejal Slovenec. Ne, ne verjamem. Morda je samo ranjen, onesveščen. Povzpel sem se nazaj do Slovenca in zabil nekaj klinov, vpel Ratkovo vrv, se razvezal in se začel počasi spuščati nasproti izboklini. Pod menoj se je pokazal strašen prizor. Ratko je visel z glavo navzdol pod skalno izboklino. Nahrbtnik mu je visel pod glavo. Čez čelo in lase se je razlivala vroča kri, ki je tako ljubila planine, sedaj pa je napajala hladne krušljive stene. Nekaj metrov pod njim je nastajal na steni krvavi plašč. Gledal sem ga in nisem mogel verjeti, da je z Ratkom konec …

»Danes je prepozno za reševanje,« mi je dejal vodja slovenske naveze, ko se je tudi sam spustil in potrdil, da je Ratko dejansko mrtev. »Nimamo dovolj znanja, niti tehničnih sredstev za reševanje. Jutri ga bodo gorski reševalci izvlekli in prenesli.« Odšel sem z njimi na vrh, kjer sem pričakal našo drugo skupino, ki je bila že obveščena o nesreči. Verjetno si vsakdo lahko predstavlja, kako mi je bilo pri duši. Zavedal sem se, da sem sicer nehote, želeč ga dobro zavarovati, izzval smrt dragega prijatelja in s tem sprožil nočno moro v moji duši. Naslednji dan je bila nedelja in odšli smo do kapelice na Rajskih livadah, kamor je Ratko pogosto zahajal tudi sam. Eden od župnikov, ki je bil tam na počitnicah, je zanj opravil sveto mašo. Prav ta župnik je bil tam tudi naslednje leto, ko smo prinesli in postavili spominsko ploščo v Ratkov spomin, in je ob tej priložnosti ravno tako zanj opravil sveto mašo.

Jerko


Odprta vrata

Ratko - vedno vesel in nasmejan,
poln navdušenja, samozavesti in vere
v prihodnost - takšnega poznamo.
Takšen je živel in delal med nami na
odseku, taboru in šotoru, na izletu
in v navezi …

Nekega jutra smo se mi štirje molče odplazili iz šotora, da bi ga ne zbudili in se odpravil na pot. Pustili smo ga spati, ker naj bi se šele okrog sedmih sestal s slovenskimi alpinisti, da bi šli v Špik.
Megla se je počasi vzdvigovala, obzorje se je jasnilo, ko smo se vzpenjali po bližnjicah pod Špik. Preko polomljenih dreves in vej smo prispeli v dolino podobno srcu. Šli smo po snežišču v položen in drobljiv žleb. Takoj za nami pa so vstopili v žleb tudi slovenski alpinisti. Mudilo se jim je in hitro so nas prehiteli. Kmalu zatem pa je iz doline že zavpil Ratko. Hitel je, da bi ujel skupino pred nami, tako da smo tudi njega spustili naprej. Prehitela sta nas z Jerkom in kmalu izginila izpred naših oči. Od zgoraj je priletel kakšen kamen »za pozdrav«, nato pa je vse utihnilo. Hitre naveze so ušle, mi pa smo nadaljevali svoje vzpenjanje. Na tretjini stene smo zapustili Dibonovo smer in Špik in krenili proti Frdamanim policam. Ob vznožju Zelene glave, med Frdamanimi policami in Špikom je od časa do časa priletel in se odkotalil posamezen kamenček, ki je pričal, da se v Špiku nekaj premika.

Plezali smo »cug« za »cugom«, počasi in previdno je vrv tekla brez zastojev. Sončni žarki so se prebijali med oblaki in iskali po kamenju igrajajoč staro, znano igro svetlobe, sence in barv, odbijajoč se od rdeče skale. Klini so odzvanjali med stenami in ustvarjali čudno pesem, ki so jo peli z nami in z vetrom, ki se je vrtel okrog stolpov na grebenu, zmeraj novo melodijo … simfonijo borbe in zmage, svetlobe in sonca, zračnih višin.

Gromek klic »pazi« me je iztrgal iz zamišljenosti. Iz sosednje Špikove severozahodne stene je padel kamen. Zasikal je v zraku in se raztreščil po steni na polico, s katere se je vzdignil jasno obrobljen oblaček sivordečega prahu. Čezenj so se prebili sončni žarki in se rdečerumeno obarvani zavrteli in padli na temno podlago. Pravkar je Ivanka splezala nekaj metrov, ki so nas še ločevali, tako da smo vsi štirje sedeli na majhnem varovališču. Vendar tokrat, za razliko od drugih, ni nastal živahen klepet, zafrkancija in zahvala za prejete pošiljke kamenja. Škatlica s cigaretami je tiho zaokrožila. Videli in čutili smo, da nekaj ni v redu, da se tam čez v Špikovi steni nekaj dogaja. Tako velik kamen, odlomljen v smeri njihovega napredovanja ni pomenil nič dobrega. Sledile so minute tišine, pričakovanja in potem Jerkov glas: »Mrtev!«
Spogledali smo se brez besed. Zdenko je snel kapo. Roke so mi krčevito prijemale za kamen, na katerem sem sedel. Vzdignil sem se. Zaslišal sem, kako mi v ušesih zvonijo lastne besede, kot da prihajajo od daleč: »Naprej moramo. Morda potrebujejo pomoč. Morda še živi …«

Hiteli smo naprej, korak dva, tri, kot avtomati. Prišel sem na greben. Veter je završal skozi lase in šumel okrog stolpičev svojo pesem bolečine, vzvišeno in večno. Tudi sonce se je skrilo za oblak in se ni več igralo po skalah. Tudi on, cela narava, vsak, ki nam je blizu in nas razume, se z nami veseli, a v težki časih sočustvuje. Kdo nam je bližji in dražji od narave, sonca, vetra, kamenja, po katerem plezamo, in cvetlic, ki živijo v razpokah, streli in nevihtah, čistem nebu in v plavi led vkovanih vrhov, blestečih in kličočih, sedaj pa z nami delijo bolečino. Prisojnik je pripognil glavo, ovil se je s temnim in meglenim ovojem. Počasi so tudi ostali iz skupine stopali na greben. Podobni kamnitim kipom smo posedli okrog Jerka. Nekaj trenutkov zatem smo vstali in brez volje, brez besed odkorakali navzdol po planinski poti. Bilo je že prepozno za reševanje umrlega iz stene. Spuščali smo se. Kmalu smo bili za robom in izgubili pogled na Špikovo steno, ki se je oholo vzdigovala proti plavemu nebu in bila v višavah obsijana z žarki zahajajočega sonca. Krvavo obsijana. Roka se mi je preteče vzdignila, prsti močno stisnili za vrv, oči premerile steno in žarele s hladnim kristalnih sijajem. Zakorakal sem naprej, vendar se vrnil nazaj. Nekaj sem pozabil. Oči so se orosile, zmehčale in poiskale tam gori pod vrhom temno liso. Iz ust je prišel glas: »Ratane, lahko noč!«

Tako je Ratkov kolega Luj opisal tragičen vzpon v Martuljku 21. julija 1951, ki se je za Ratka, za njegove najbližje in za prijatelje plezalce, tako tragično končal.


ffdi.unizg.hr: Ratko Čapek - osvajač Bijelih stijena


Spominska plošča pod Špikom

Ratko Čapek (1931 - 1951)

Kategorije:
Novosti BIB SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti