Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Ojstrica in pot nanjo

Pomislil sem, da bi bilo po nekaj letih lepo, če bi se spet odpravil skozi dolino Belo na Korošico in Ojstrico ...

Po 45 min pridem do slapu Orlišče (napačno slap Orglice ali Orličje), ki tokrat preseneti s prav neverjetno skromnostjo. Pravzaprav se ne spomnim, da bi ga že kdaj uspel prej videti kot slišati. 

Tokrat pač, kljub temu, da tam zgoraj še ni pobralo vsega letošnjega snega, je v njem vode komaj za hlajenje piva. Kakor, da voda danes ubira neke druge, zmogljivejše odtoke v podzemlje, kakor jih je pred leti.
Tu se lahko še odločim, če jo bom mahnil na Korošico čez Šraj pesek ali ne. Pa tudi tu je še izbira, Skok ali lažji obvoz čez Najnar štant ...

Blizu Orlišča se odcepi skromna stezica, ki popelje do nekdanje partizanske bolnice Bela. Nekaj minut je do nje, vendar še nikoli nisem stopil do tja. Ob gledanju na uro se mi je očitno vedno zdelo škoda tistih nekaj minut, ki bi jih moral prišteti času vzpona. Dokler se človek nekega dne malo ne zamisli in reče, WTF, a bom vedno na uro gledal ali še na kaj drugega? Saj, tudi ona name ne ... In jo mahnem proti nekaj minut oddaljenim stenam.

Potka je lepa, polna smrekovih iglic, sredi nje pa čepi mala nasršena kepica in me preplašeno pričakuje. Padla je iz gnezda. Ko ji približam aparat, odpre kljunček. V tem trenutku bi vsakogar sprejela kot mamo, ki ji prinaša črva. Žal pa ji ni pomoči, čeprav nepoškodovana, je s svojimi prešibkimi krili tu na tleh zaključila svoje frfotanje in neizbežno bo tudi življenje.

V skriti kotanji pod stenami je lokacija bolnišnice, katere ostanke je že pojedel čas. Na bližnji steni odkrijem vsaj spominsko ploščo. Izkaže se, da je posvečena ameriškemu pilotu, ki je bil tu na zdravljenju leta 1944, ko je na Malo planino padel poškodovan bombnik. Otto Hinds je v bolnišnici v Beli umrl 21. julija, dva meseca po letalski nesreči. Kako nenavadno, kot bi mi tista mala kepica na sredi poti, hotela najaviti naslednjo zgodbo o "zlomljenih krilih".


O tej nesreči in kasnejših posledicah, je za razliko od drugih podobnih dogodkov na našem ozemlju - če samo pomislim na tavanje v temi o tem, kaj se je dejansko zgodilo pod Rjavino, zelo veliko podatkov. (Priporočam tudi branje: Velika planina v odsevu časa, Vilka Rifla, kjer se najde še tudi marsikaj drugega o teh koncih).

29. maja 1944 se je leteča trdnjava B-17 vračala z bojnega poleta nad avstrijskim ozemljem. Južno od Dunaja je stresla svoj tovor na letališče v Wollersdorfu. Te polete so Američani opravljali iz baze Foggia v južni Italiji. "Urnik" so imeli prav hudo natrpan. Kot je zapisal nečak člana te posadke, so v 35 dneh izvedli 17 bojnih poletov na 12 različnih ciljev od Francije, prek Italije in Avstrije do Romunije.

Zadnji polet je bil kot rečeno usoden, letalo je imelo poškodovan motor in postalo je jasno, da posadka ne bo več dosegla varne baze. V bombniku je bilo deset mož; poleg pilota in kopilota še navigator, radiooperater, bombardir, fotograf in štirje strojničarji.

Razbitine na Mali planini, 1944Odprlo se je osem padal, dve nad Tuhinjsko dolino (letalca so zajeli Nemci in ju poslali v ujetnistvo), šest razkropljenih nad Malo planino so rešili domačini in partizani, dva pa sta ostala v razbitinah v veliki vrtači na Mali planini, kjer sta bila pokopana. Omenjeni Otto Hinds (27) je bil kopilot, ki je do zadnjega skušal obdržati letalo v zraku, da bi lahko ostali člani posadke izskočili. Ko je končno prišla vrsta tudi nanj, je v naglici verjetno nehote aktiviral padalo, še preden je uspel zapustiti kabino. Zaradi silovitega izvleka iz nje je utrpel več hudih zlomov in notranjih poškodb, pa tudi padalo se mu le 300 m nad tlemi še ni uspelo popolnoma odpreti. Dva meseca po nesreči je umrl v bolnišnici Bela. Ostali preživeli člani posadke so se srečno vrnili domov.


Pri naravnem Velbu srečam velikega poznavalca KSA in alpinističnega veterana Bojana Pollaka, ki jo maha na Petkove njive pod Vršiči, kjer ima AO Kamnik alpinistični tabor Pipa miru.

Prišel mi je kot naročen, da sva rekla nekaj besed o napačno zapisanih imenih na zemljevidih, ki so pravzaprav pravi fenomen - enkrat se napačno zapišejo in nato ostanejo trdoživo kot smola na riti. Vse polno jih imamo, pa za večino niti ne vemo.

Do vrha Ojstrice nobenih posebnosti več. Tudi nogometni goli na našem najvišjem igrišču prevrnjeni v travi še čakajo na tradicionalni avgustovski turnir v malem nogometu. Snega na poti ni več, pot nazaj v dolino Bele pa je tako dolga, da jo kar težko pozabiš.

Dušan Škodič


Šraj pesek, od daleč viden (ne prav lahek) lovski prehod na Korošico


Zatrep Logarske doline


Petkove njive


Nogometni goli še čakajo ...


... na najvišji nogometni turnir


Proti Presedljaju, v dolino

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
novosti

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti