Delo, Trip - Marko Koghee: Na severu Otok na pol poti med Norveško in severnim polom je pred nekaj milijoni let ležal tik nad ekvatorjem
Turizem na arktičnem območju se zelo hitro razvija. Spitsbergen, kjer dnevne temperature julija dosežejo šest stopinj Celzija, je med najzanimivejšimi novimi poletnimi počitniškimi cilji in ljudje ga čedalje raje obiskujejo.
Sredi poletja sonce sije na zelene travnike s številnimi pisanimi cvetovi. Ko zapiha rahel vetrič, hitro postane tako mrzlo, da je treba do vrha zapeti zadrgo na zimskih oblačilih. Med poletno vročino, zaradi katere se naša mesta spremenijo v razbeljene peči, je Spitsbergen zelo privlačen turistični cilj.
Leži na pol poti med celinsko Norveško in severnim polom, zato vam tu nikoli ne bo vroče. Sredi najtoplejšega meseca julija povprečne dnevne temperature dosežejo komaj šest stopinj Celzija. Poleg tega se poleti nikoli ne znoči.
Verjetno še nikoli niste slišali za Spitsbergen, saj 36. otok po velikosti na svetu z 2800 prebivalci nikoli ni veljal za pomemben kraj. Vendar je norveški otok s površino 39.000 kvadratnih kilometrov skoraj dvakrat večji od Slovenije. Ima izjemno lepo pokrajino, malo prebivalcev, veliko gora, ledenikov, ptic, jelenov in severnih medvedov. Pravzaprav tu živi več severnih medvedov (3000) kakor ljudi.
V naravo, a le s puško
Spitsbergen je del arktičnega območja, glavno mesto Longyearbyen pa je najbolj severno mesto na svetu. Ko poleti sneg in led marsikje izgineta, se pokaže prava lepota narave na Spitsbergnu. Bela polja ozelenijo in kmalu zacvetijo cvetovi arktičnih rož. Na Spitsbergnu uspeva 164 vrst rastlin, 60 vrst trav in 400 vrst maha.
Na velikem in skoraj praznem otoku je največja zanimivost narava. Turisti se lahko odpravijo na safari in si ogledajo severne medvede ali kite, odkrivajo fosile ali opazujejo rastline in živali. Obiščejo lahko tudi ledenike in se odpravijo na dolge pohode, vendar morajo vedeti, da je na Spitsbergnu vedno priporočljivo s sabo vzeti puško. Na videz miroljubni severni medvedi z dolgim belim kožuhom so lahko zelo nevarni, zato morajo vsi, ki zapustijo mesto, pri sebi imeti orožje.
Priljubljene dejavnosti na otoku so tudi kajakaštvo, jahanje in pasje vprege. Vendar ne pričakujte preveč od glavnega mesta, saj Longyearbyen z nekaj več kot 2000 prebivalci res ni nič posebnega. »Mesto« leži v zalivu Adventfjord, skoraj na sredini otoka, v njem je nekaj širokih ulic, letališče, hiše, šola, nakupovalno središče, hoteli, restavracije in cerkev. Če si ga ogledate od zgoraj, je naselbina ob obali in ob vznožju gora bolj podobna taboru kakor mestu.
V Longyearbyenu imajo tudi zanimiv arktični muzej Svalbarda, v katerem predstavljajo zgodovino otočja Svalbard. Ogledate si lahko razstave o arktičnem svetu, lovu, rudarstvu, tundri ter divjih živalih in rastlinah.
Turizem na Spitsbergnu se je komaj začel razvijati. Pred dvajsetimi leti so se tu ukvarjali samo z rudarstvom in znanstvenimi raziskavami, nato pa so turisti počasi začeli odkrivati lepote arktičnega območja. Na otoku zdaj pristajajo ladje med križarjenjem po bližnjih morjih: od leta 2011 do 2012 se je število ladijskih potnikov v Spitsbergnu skoraj podvojilo – s 24.000 na 42.000. Leta 2012 se je v pristaniščih otočja Svalbard ustavilo petdeset ladij za križarjenje.
Tudi število prenočitev se je močno povečalo. Leta 1995 jih je bilo na otoku 32.695, zadnja leta precej več: med 83.000 in 89.000. Pričakujejo, da jih bo v prihodnjih letih še več.
Turizem se čedalje bolj uveljavlja na vsem arktičnem območju. Program OZN za okolje ocenjuje, da se je v zadnjih petnajstih letih morski turistični promet tu povečal za skoraj 500 odstotkov, turizem na kopnem arktičnem območju pa se je v zadnjem desetletju povečal za kar 800 odstotkov. Večji turistični promet tudi bolj onesnažuje arktično okolje, v katerem se zato kopiči več odpadkov. Zveza za trajnostni arktični turizem (SATA), arktični svet in nekatere okoljevarstvene organizacije zato že spodbujajo vlade in turistične delavce, naj skupaj poskrbijo za to, da turistična dejavnost ne bo škodila ranljivemu arktičnemu okolju.
Turizem je danes poleg rudarstva in znanstvenih raziskav najpomembnejši temelj Spitsbergnovega gospodarstva, saj je v njem zaposlenih več kot dvesto ljudi. V primerjavi z drugimi kraji to sicer ni veliko, v Spitsbergnu pa pomeni, da že deset odstotkov prebivalstva služi svoj kruh s turizmom.
Sprva kitolov, nato rudarstvo
Pred nekaj sto leti je bil Spitsbergen pomembno središče lova na kite. Z njim so se tu začeli ukvarjati leta 1611, potem ko so opazili kite blizu obale otoka, ki ga je leta 1596 odkril nizozemski raziskovalec Willem Barents. Lov na kite je bil zelo krvava dejavnost ne samo za kite, ampak tudi za ribiče – nizozemske, španske, angleške, francoske, norveške in danske, saj so se morali v morju okoli Spitsbergna bojevati tudi med sabo za pravico do lova na kite.
Leta 1615 so Nizozemci zgradili prvo stavbo na Spitsbergnu. Postavili so kočo, v kateri so shranjevali opremo za lov na kite. Pozneje so na otoku gradili tudi Francozi, Danci in Angleži. Spitsbergen je postal del dansko-norveške države, od leta 1920 pa je otočje norveško ozemlje. Na začetku dvajsetega stoletja so se na otoku začeli ukvarjati z rudarstvom in norveška rudarska družba Sore Norske še vedno upravlja velik rudnik južno od Longyearbyena, severno od glavnega mesta pa ruski Arktikugolj upravlja rudnik v Barentsburgu, nekdanjem nizozemskem rudarskem mestu. V Barentsburgu zdaj živi približno petsto ljudi, skoraj vsi so Rusi ali Ukrajinci. Sredi glavnega trga še vedno stoji kip Lenina, Rusija pa ima tu še vedno svoj konzulat, ki velja za najsevernejše uradno predstavništvo neke države na svetu.
Če se ozremo še dlje v Spitsbergnovo zgodovino, odkrijemo še en zanimiv podatek. Otok je z vsemi svojimi manjšimi spremljevalnimi otoki v otočju Svalbard pred nekaj milijoni let ležal tik nad ekvatorjem. Zelo počasi se je pomikal proti severu in znanstveniki so izračunali, da bo čez petdeset milijonov let otočje Svalbard doseglo severni pol.
A do takrat se bo podnebje na Zemlji morda že spremenilo, nas pa že zdavnaj ne bo več.
Mark Koghee