Spomini - Rado Kočevar: Prva ponovitev Aschenbrennerjeve smeri (v letu 1948) je bila neka prelomnica v našem alpinizmu

V zadnjih letih, ko ne morem več, kakor nekoč, obiskovati Julijce, se zelo rad s kolesom vozim v njihovem vznožju po kolesarski poti iz Mojstrane proti Trbižu - po trasi nekdanje železniške proge. Ob pogledu na mogočna severna ostenja, se mi vedno znova in znova vračajo spomini iz študentovskih let pred več kot šestimi desetletji. Takrat sem bil nekaj let njihov reden obiskovalec. Posebno rad se ustavim pred Erlahovim travnikom, pred prihodom na nekdanjo železniško postajo. Tu se odpre pogled na zidove od Mojstrovke do Jalovca in še naprej do Ponc. Pred njegovo pastirsko kočo sem se večkrat ustavil, Janez (doma iz Rateč, žal že pokojni) je bil namreč moj učenec iz kranjskogorske osnovne šole, pri tem sva obujala spomine iz nekdanjih dni. Meni pa so pri tem misli nehote segle še dlje nazaj, ko smo tu plezali. Kar 23 plezalnih tur imam zapisanih v svojem dnevniku od 1948 do 1960 leta v teh stenah. Koliko lepih spominov je tam ostalo? Med njimi prva ponovitev slovite Aschenbrennerjeve smeri v severni steni Travnika, pa raz Jalovca in dve prvenstveni v Šitah, od teh ena zimska. Prvič sem prišel v Tamar leta 1948. Leto prej sem bil z Belačem (Marjan Keršič) že januarja 1947 v Planici, a le na smučanju. Najprej so me vlekle ponovitve težjih klasičnih tur - Raz Jalovca – in seveda severna stena Travnika.

Severna stena Travnika - poletje 1948
Po uspešnih klasičnih ponovitvah v severni steni Triglava sem naslednje leto nadaljeval s ponavljanjem težjih smeri v stenah Martuljkove skupine in nad Tamarjem. Najprej smo preplezali Severni raz Male Mojstrovke. Z menoj v navezi je bil Dane Škerlj v drugi navezi pa so bili Keršič, Vavken in Zupan. Že junija istega leta pa smo vstopili v SV raz Jalovca. Bila je to prva ponovitev, vendar Ogrinove smeri. Originalno Comicijevo (zadnji previs) pa sta prva ponovila malo kasneje Keršič in Zupan. Sam pa sem sloviti Raz ponovil še dvakrat. 15. Avgusta s Krušicem in Šilarjem. Dve leti kasneje pa še s Cirilom Debeljakom – Cicom. Obakrat, pa Comicijevo varianto (prečnico in zadnji previs). To je izredno lepa plezalna smer, ki je še danes zelo priljubljena. V tistem času je veljala za prestižen plezalni vzpon. Pri tem pa sem vedno opazoval severno steno Travnika. To je bil moj glavni cilj v tem času. Severno steno sem si ogledoval tudi od blizu. Dvakrat sem namreč ponovil Severni raz. Najprej v juniju s Frelihom, takrat je za menoj bila še naveza Blažina – Škerl (druga ponovitev). Avgusta, istega leta pa še enkrat v družbi akademikov (Avčin, Dolar, Lasič).Takrat smo plezali v čevljih s (trikuni) okovjem pri tem pa sem Avčinu stopil na rame pod previsom v spodnjem delu raza. Bilo je neprijetno, a sem mesto hitro preplezal (edino mesto s 4 tež. st.). Splošna težavnost smeri je 3 tež. st. V spodnjem delu je malce izpostavljen. Je pa izredno lepa plezalna tura! Tudi skala je dokaj trdna. Iz raza pa sem iz radovednosti seveda večkrat pokukal tudi čez severno steno navzdol proti smeri, ki je veljala za najtežavnejšo pri nas. Predvsem zaradi tega, ker je bila vertikalna, brez grap in grebenov, podobna dolomitskim razmeram (poprečni naklon 70-80°, ta se v klasičnih smereh giblje med 50-60°). O Travnikovi steni se je tedaj veliko govorilo in pričakovali smo ponovitev. Kandidatov je bilo tudi nekaj. Bilo je seveda samo še vprašanje časa. Boris Režek, znani predvojni ljubljanski alpinist in pisatelj je med drugim zapisal: » ... da, preplezali smo mnogo, a nihče od nas se ni polotil osrednje Travnikove stene, ki sta jo potem preplezala Kufsteinska vodnika ...« Pred drugo svetovno vojno je še edino Arih resno razmišljal o ponovitvi. Tudi med alpinisti moje generacije se je veliko govorilo o tej smeri. Kdo bo prvi vstopil v smer šeste stopnje, tako sta jo ocenila prvopristopnika?

O tej steni sem takrat veliko razmišljal in delal načrte. Skoraj vse poletje sem bil nekje v stenah v Julijcih ali pa v Kamniških. V reviji Bergsteiger (1935) sem dobil vse tehnične podatke o smeri. Zanimivi pa so tudi naslednji dogodki: plezalca sta namreč dvakrat v steni obrnila. Prvič sta zašla v neke previse kjer sta se z največjo težavo umaknila. Pri spuščanju ob vrvi sta se komaj izvlekla iz zagate (karabinar vpet v klin sem našel, oboje sem prinesel v dolino, klin pa kasneje njemu vrnil ob obisku v Kufsteinu). 30 m vrv, ki sta jo imela je bila namreč prekratka, spuščala sta se na enojni 60 metrski ( obe vrvi sta zvezala skupaj). V sredini pa je bil sedaj vozel, ker sta obe vrvi zvezala in ker sta uporabljala sistem dveh karabinarjev, sta z njima komaj prišla skozi vozel. V previsu nista imela nobene opore več in sta se vrtela okoli svoje osi. Ko sta naslednjega dne, drugič znova prišla do vstopa sta zaslišala kričanje. Misleč, da je nesreča sta odhitela na pomoč. V resnici pa so kričali Rateški pastirji, ki so zbirali ovce. Tretji poskus je potem uspel. V steni sta bila dva dni, čisti čas plezanja je bil 26 ur. Na sliki je označen tudi bivak. Prilagam njune originalne fotografije.

V torek, 23. avgusta, smo v Tamar prišli trije, da bi opravili prvo ponovitev te smeri: Janez Frelih, Ljubo Zupančič in jaz. Bilo je lepo vreme in zgodaj zjutraj smo se odpravili iz koče. V steno pa sva vstopila le midva z Janezom in to z nekajurno zamudo. Ljubo je medtem odstopil. Tako se plezanje pričelo šele okoli pol desetih dopoldne. Še enkrat sva pregledala opremo. Imela sva dvojno 30 metrsko konopljeno vrv, 30 klinov in 16 karabinarjev. Obuta sva bila v copate s »filcom«, v nahrbtniku pa imela še nekaj hrane in čutaro vode, slednjo sva potem še kako pogrešala. Vreme pa je bilo ugodno.

V začetku ni bilo posebnih težav. Pod kaminom sva našla možica, že obraslega z mahom kmalu pa še klin, naslednjega pa še pri »vilicah«. V steni sva jih našla okoli 7. Nadaljeval pa sem nekoliko desno. Več kot 100 m nad seboj sva zagledala visoko streho, stojišča so bila borna, napredovala sva počasi in skrajno previdno. Moj soplezalec Janez je bil takrat star komaj »dobrih« 17 let. Plezal je kot drugi z nahrbtnikom. Zaradi poznega vstopa naju je kmalu zajela noč. Bivak v navpični steni. Spominjam se ga še danes kot enega najbolj izpostavljenih. Sedela sva na ozki polički, pribita k steni s tremi varovalnimi klini, toda pri sedenju so noge prosto bingljale v prepad. Hrane sva imela dovolj, problem je bila voda, čutara je ostala prazna.

Naslednjega dne sva nadaljevala plezanje, stena gladka. Opis je bil dostikrat nejasen, klinov pa nobenih. Pri neki prečnici je Janez zdrsnil, a sem ga varovan na dobrem stojišču varno obdržal. Žeja pa je bila vedno hujša. Tisti dan sva steno v bistvu preplezala. Nastal pa je nov problem. Takrat je pod ogromno streho pred začetkom rampe stala velika luska. Sedaj jo že nekaj let ni več. Plezalo se je po poči in že takrat sem imel neprijeten občutek, da se bo vse skupaj odlomilo (kar se je kakih 20 let kasneje tudi v resnici zgodilo). Na vrhu luske je bila majhna škrbina. Prestop iz luske je bil precej neroden. Zagledal sem klin z obročem. Ko sem priplezal do njega, sem ga previdno, kar z roko izpulil in nad njim zabil svojega. Do male strehe sem zabil še nekaj klinov, pod njo pa še prej izbitega z obročem. Potem pa je bilo treba doseči visoko nad streho oprijem, vise na vrvi seveda in se potegniti čez previs. Tudi to je še kar šlo. Visoko, kakih deset metrov nad seboj sem videl nekaj votlini podobnega pod visoko previsno streho. Toda potrebno je bilo še preplezati še čez majhen previs. V trenutku pa, ko sem se hotel potegniti čezenj, se je kladivo zataknilo, nazaj nisem mogel več … potegnil sem se za prijem ... zataknjeno plezalno kladivo pa se je utrgalo in mimo Frelihove glave odletelo nekaj sto metrov globoko, naravnost v grušč. Tako sem moral do majhne lope preplezati prosto (ponavljajoči za nama so tu pustili nekaj klinov). V lopi sem potem z odlomljeno skalo zabil dva varovalna klina. To je bilo zadnje težko mesto.

Kmalu sva prišla v lažji svet, toda do vrha je bilo še okoli 300 m. Ker nisva hotela brez svetilke nadaljevati, sva se odločila »prespati« na prvem ugodnem mestu. Noč je bila lepa, mirna le silna žeja naju je mučila. Vedela sva pa, da sva končno zunaj. V majhni kotanji pod vrhom sva naslednjega dne prišla do snega. Ko sva se vrnila v kočo sva zvedela, da je oskrbnica Lenca odšla poklicati reševalno službo. Janez je takoj odhitel na vlak in Jesenice, ter sporočil, da je vse v redu. Sam pa sem do poznega popoldneva naslednjega dne spal na skupnem ležišču. Tako je bila ponovljena najtežja do tedaj preplezana smer v naših gorah. Ob koncu pa še tole: PZS je v tem času že imela v skladišču vrvi iz najlona. Ko je zapis o vzponu v reviji »Tovariš« prišel v javnost in vest, da omenjene vrvi ležijo v skladišču so se odgovorni funkcionarji le hitreje zganili. Kmalu smo jih začeli tudi uporabljati. Midva sva v steni našla okoli 7 klinov, pustila pa sva jih za seboj okoli 20. 30 metrske konopljene vrvi pa so odšle v zgodovino, pa obutev in druga oprema je bila poslej boljša ... tako je šel razvoj naprej. Dve leti kasneje (17. okt. 1950) sva s Cicem smer ponovila v 11 urah, bila je to peta ponovitev smeri in moja druga.

Prva ponovitev te smeri je bila neka prelomnica v našem alpinizmu. Odslej naprej je razvoj šel naglo navzgor. Že leto kasneje je bil preplezan Lučki Dedec - prva »šestica+« v naših gorah. Potem pa druge smeri in vedno težje in kmalu za tem novi uspehi v tujih gorstvih in svetovni dosežki v Himalaji. Ob ponovitvi najtežje predvojne smeri v Travniku pa bi dodal še tole. Resno sem večkrat razmišljal, kako bi potekalo morebitno reševanje, če bi se nama takrat kaj pripetilo. Seveda bi reševalci dali vse iz sebe. Toda, reševalna oprema je bila v tistem času na nizki ravni in neprimerljiva z današnjo. Poglejmo samo primer, kako so komaj tri leta prej odšli reševat Joža čopa in Pavlo Jesih. Ko je Joža Čop iz stene (Jesihova je namreč ostala sama pod zadnjim težkim mestom v stebru) prišel do Aljaževega doma (po pomoč) je tam pred vhodom (reševalci so bili tisti hip v koči), videl le nosila in vrvi (konopljene seveda). Uporaba Gramingerjevega sedeža, jeklenih vrvi in drugih pripomočkov se je začela šele nekje po letu 1950. Povrhu vsega, pa alpinisti do tedaj še niso plezali tako navpičnih sten, kjer bi si nabrali potrebnih izkušenj. Takrat smo reševali z nosili in na njih prinašali ponesrečene v dolino, tudi »štupa ramo«.

V stenah nad Tamarjem sem bil 23 krat. Med zanimive vzpone naj omenim smer Debelakove v Veliki Mojstrovki (5. 6. 1949) plezal z A. Kristančič , Tschadovo v Travniku z Jankom Blažejem in Jožico Marn (20. 8. 1948), Jesihovo v Šitah, (3.8. 1948) s Ferjanom iz Jesenic, potem večkrat Hornovo v Jalovcu, celo tretjo zimsko ponovitev te smeri s Tonetom Poljšakom (8. 2. 1949). Hornovo poleti sem preplezal tudi s Mariom Gecom iz Trsta, Švicarjem Maxom Frutigerjem, Dr. Dolharjem iz Trbiža, pa z Alenko Mikuš. Med zanimive pa imam v spominu tudi Severni raz Malega Jalovca z Danico Pajer (17. 5. 1950). Bile so še zimske razmere in precej ledu. Za relativno kratko smer sva rabila 10 ur. SV raz pa sem ponovil v celoti trikrat v družbi: Janeza Freliha, Marjana Šavlja, Janeza Krušica, Janka Šilarja in Cirila Debeljaka. V Šitah pa še dve prvenstveni ... v nadaljevanju.

Rado Kočevar