Anonym 25.06.2013 09:57 8756 0

Bosova grapa in Šija Brane

Iskanja - Stane Škrjanec: V široki zevi med stolpom in steno ugledam plato; mejduš, to je to! Spomnim se sodelavčevih besed – potrebno bo skočiti. Po doskoku se nebo dokončno odpre ...

Bosovo grapo v Brani sem prvič potipal šele lani. Čemu sem toliko časa odlašal z obiskom enega najlepših brezpotnih pristopov v Grintovcih, ne vem. Prvi vzpon me je tako globoko očaral, da sem komaj dočakal reprizo. V jasnem ponedeljkovem jutru se znova znajdem pred vstopom. Edina misel, ki mi tokrat povzroča skrbi, je morebitno snidenje s snegom visoko v grapi. K sreči je temperatura opravila svoje.

Zadnji skok pred izstopom iz same grape ...

Do rušja pod Kaptanom po skrotju ob grebenu ...

Bosova grapa nudi s kratkimi skoki uživaško poplezavanje v okviru slabe II. težavnostne stopnje in v prvi polovici ne povzroča orientacijskih težav. Se nas pa slednje zlahka polotijo nad prestopom na skalnati rob, po katerem kar nekaj časa poteka nadaljevanje pristopa. V potrditev, da smo na pravi poti, nam mestoma pomagajo obžagane rušnate veje. Na dokaj izpostavljenem razu med iskanjem najlažjih prehodov prispemo do mesta, ki deluje kot vrata v ruševju (vidne sledi predhodnikov). Tu skalnati rob zapustimo in se po skrotju in strmih travah na levi povzpnemo do rušja tik pod vrhom Kaptana. Na teme skromnega vrha nas z rokami v žepih pospremi ozka sledica. Spust s Kaptana na sedlo vrh Bosove grape na prvo oko ne izgleda prijazen. A ni pretežko. Po krajšem spustu po vzhodnem robu pod sabo zapazimo prečnico, ki nas pripelje na sedelce. Sledi še nedolžen vzpon po krušljivem pečevju, ki nas dostavi na prostrano teme Brane. Zazdi se, kot bi stopili na pašnik. Od križa na vrhu nas loči umirjeni sprehod.

Pogled na meli na severni strani me močno preseneti. Prepričan sem namreč, da se bom moral zavoljo snega vrniti po smeri pristopa. Zimske opreme tokrat ne tovorim s seboj. A glej ga, zlomka. Snežno fliko v razpoki ob markirani poti pod robom obidem po lepem prehodu v bližini, ki je dejansko še lažji. Po nekaj minutah doskočim v grušč ter odhlačam proti Kamniškem sedlu.

Šija Brane. Kot sanje mi v glavi že celo večnost odzvanja nenavaden refren. Nikoli uslišan v kontekstu. Neznano kdaj začet. Prošnje za užitje (vsaj) v duetu so se vedno izjalovile. Sem ga bil zmožen v celoti sprejeti le solo?
Srce se odloči. Razum ni nikoli shranil napotkov za takšen primer. Zaveden v (s)lepoti?
Greben se kmalu postavi pokonci. Bom našel optimalne prehode? Za nekaj metrov se umaknem v skrotje na desni. Nova odkrita tenčica naplavi lepo gredino. Sploh ne pomišljam. Po njej do vrha. Ups! Z nasprotne strani srhljivo zapiha. Sidrišče nakaže edini izhod. Vrv z opremo je spodaj v nahrbtniku. Iščem obhod. Nazaj po gredini ter v močno izpostavljeno prečnico. Sem kot orel na skalnati čeri. V široki zevi med stolpom in steno ugledam plato; mejduš, to je to! Spomnim se sodelavčevih besed – potrebno bo skočiti. Po doskoku se nebo dokončno odpre. Nikakor še ne slavim zmage, a plezarija, ki nekaj časa sledi, dodobra razneži moje zakrknjene ude. Nad čvrsto razpoko se svet položi. Nad 'ravnico' pa me skoraj odpihne; kot razjarjeni hrust se pred mene postavi hudo strm stolpič, ki me skoraj dotolče. Bo tole še prav? Vzpon na orjaka izgleda težaven. In če ni prav? Nazaj ...
Obhod po desni ne pride v poštev. Zelo strmo skrotje začini še sneg. Poizkusim na levi. Skala je dokaj solidna, za robom ne gre. Zaplezam navzgor. Vrh se prelomi v gladko zarezo. Spust ni tako strašen kot izgleda na prvo oko. Vmes srečam dva klina. Vnovični vzpon po 'platkah' me dostavi na ozek greben. Končno v daljavi ugledam križ. Začutim, da je ključno za mano. Izpostavljena linija, ki ji sledim skoraj do vrha, daje občutek stabilnosti. Vrh me drugič gosti le v mimohodu – med sestopom v stanju večne zahvale.