Matjaž Čuk: 28. oktobra 2012, (61.) etapa Pokhara (870 m) - počitek
Jesti in piti, piti in jesti. Brez riža, brez čaja ...
Danes je nedelja.
Prvi zares prost dan v Pokhari.
Zaslužil sem si ga, pa tudi sicer imam razlog za počitek. Čaka me namreč pomembna formalnost, ki jo moram tu opraviti - to je podaljšanje moje turistične vize. In čeprav je v Nepalu nedelja čisto običajen delovni dan pa po zagotovilu mojega vodiča državne ekscelence na ta dan ne delajo. Torej naš gospodov dan ni samo naš ampak so si ga prisvojili tudi vrli nepalski uradniki. Bolje dva dni prosto, kot en sam dan! Raja je pa itak zato, da dela ...
Toda, tako kot skoraj povsod po svetu so vrata gostiln in restavracij odprta na petek in svetek - in to je tisto, kar je danes zame najpomemnejše. Jesti in piti, piti in jesti. Brez riža, brez čaja in brez testenin. Čimveč in predvsem čimbolj okusno.
Dan začnem z zajtrkom. Dva ocvrta jajca, pečen krompirček, toast in maslo. Skodelica dišeče kave Nescaffe z veliko mleka.
Sledi obvezen počitek v hotelu. Nato nesem k "sosedu" oprat nekaj cunj. Jutri popoldne naj pridem ponje, se zmenimo. Dopoldanske urice zapolnim z surfanjem po internetu. Preverim pošto, napišem mail domov, pregledam nekaj strani, ki me zanimajo.
Ura je poldne. Čas je za kosilo.
Danes sem si zaželel piščančji cordon blue. Dobim kar veliko ocvrto ovalno štruco v kateri je šunka, sir in okusno piščančje meso. Po kosilu skoraj tri ure pišem dnevnik v restavraciji in ker se ob prazni mizi ne spodobi sedeti, naročim še jabolčno pito z vanilijevim sladoledom. Ni treba posebaj pisati, da je stvar okusna in slastna, jaz pa sit in neizmerno zadovoljen, saj sem o takih dobrotah zadnje dva meseca lahko le sanjal.
Popoldne zabičam fantu v hotelu, naj mi popravijo ali zamenjajo televizijo, ker v nasprotnem primeru bom plačal nižjo ceno. Včeraj so mi jo na mojo zahtevo prinesli in vse skupaj naredili površno in na hitro. Tako se je slika spreminjala skoraj vsako minuto. Po grožnji z denarjem stvar steče in upam, da bom nocoj v miru gledal nogometne tekme. Če seveda država ne bo potisnila svoje prste vmes. Za tisti včerajšnji odklop še vedno ne vem, ali je bil le slučaj ali vsakdanja praksa.
Pozno popoldne gledam nedeljsko italijansko matinejo prve lige in tudi danes se po dobre pol ure stemni. Torej, sedaj vem – tisto včeraj ni bil slučaj, ampak realnost ...
Kaj sedaj? Nisem še lačen, a grem vseeno na zgodnjo večerjo.
Moja restavracija je nabito polna, komaj mi uspe najti prosto mizo. Odločim se za ribo, ki je kar konkretna. Pojem vse, čeprav še nekaj minut nazaj nisem bil lačen.
Po večerji pride elektrika. Gledam tekmo prve angleške nogometne lige. Za njo je še ena, mnogo zanimivejša. A zame je to znanstvena fantastika. Zaspim in zbudim se opolnoči, nekaj minut po koncu. Nič ne de, itak je to mašilo za preganjanje časa.
Uspešen dan je za mano. Normalno in z užitkom sem jedel in pil. Počutim se dobro in to je ta trenutek zame najpomembnejše.
Počitek. Vreme cel dan sončno. Temperatura zunaj 19,9 °C, v sobi 22,4 °C. Prenočevanje v hotelu Bilabong Garden, v mestu Pokhara (870 m).
Matjaž Čuk